Sodba I Up 336/2002

Jedro

Javni interes je prizadet s tem, da tožena stranka pri priznanju označbe porekla blaga "Cviček" ni upoštevala določb ZVDP o varstvu geografskega porekla. Na ta način je namreč možna kolizija med različnima ureditvama zaščite geografske označbe za vino po ZIL in ZVDP, kar bi lahko povzročilo negotovost oziroma zmedo pri pridelovalcih in potrošnikih. Označevanje vina z oznakami o geografskem poreklu je urejeno neposredno z zakonom in podzakonskimi predpisi. Status geografske oznake se pridobi že z zakonom ali podzakonskim predpisom, ne pa v postopku registracije kot ga ureja ZIL. Zaščita geografskega imena za vino zato ni stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku z upravno odločbo, torej ni upravna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 192/99-16 z dne 5.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.11.1998, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka za vino zavarovala geografsko ime "Cviček." z označbo porekla blaga ter odločila, da se vpiše v register označb porekla blaga pri toženi stranki. Strokovno mnenje Gospodarske zbornice Slovenije z dne 12.6.1998, Pravilnik o zaščiti geografskega imena vina "Cviček" z dne 26.4.1998, zemljevid območja predelave vina in priloga o postopkih predelave in kletarjenja so sestavni deli te odločbe.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da v obravnavani zadevi na podlagi 2. odstavka 18. člena ZUS kot tožeča stranka nastopa državno pravobranilstvo, ker naj bi bil z odločbo tožene stranke kršen zakon v škodo javne koristi. Ker iz tožbe utemeljeno izhaja, da je z izdajo odločbe tožene stranke prišlo do kolizije interesov, saj je tožena stranka odločitev o zavarovanju geografskega imena "Cviček" sprejela izključno na podlagi določil Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13-/92, 13/93, 27/93, 34/97 in 75/97, v nadaljevanju: ZIL), ni pa upoštevala Zakona o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (Uradni list RS, št. 70/97, v nadaljevanju: ZVDP), je bil po presoji sodišča prizadet javni interes, to je varovanje zakonitosti in pravnega reda, s tem pa izpolnjen pogoj po 2. odstavku 18. člena ZUS. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v nasprotju z določili 2. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) v obrazložitvi odločbe ni navedla razlogov za svojo odločitev, in sicer ni navedla dejstev, ki jih ugotavlja, ni navedla, katere razloge je štela za odločilne in svojih preudarkov, ki so jo vodili pri odločitvi. Z odgovorom na tožbo pa ne more nadomestiti obrazložitve in s tem odpraviti omenjenih kršitev. Le obrazložitev v odločbi omogoča presojo ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis, s čimer je stranki dana možnost, da s pravnim sredstvom odločbo izpodbija s konkretnimi in obrazloženimi ugovori. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku odpraviti omenjene pomanjkljivosti ter se opredeliti do relevantnih določb ZVDP.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka kršila javno korist, ker je odločbo izdala izključno na podlagi ZIL. S sporno odločbo je priznala pravico industrijske lastnine. ZIL, ki je veljal v času izdaje upravne odločbe, je urejal pridobitev in varstvo pravic industrijske lastnine, med katere sodijo le patent, vzorec in model, blagovna in storitvena znamka ter označba porekla blaga. Drugih pravic ZIL ni urejal. V postopku priznanja pravice (ki je določen z 28. členom ZIL) je bistveni dokument za priznanje označbe porekla blaga strokovno mnenje Gospodarske zbornice Slovenije. Če je to mnenje pozitivno in obsega vse sestavine iz 28. člena ZIL, se prizna pravica industrijske lastnine (označba porekla blaga) in se vpiše v register označb porekla blaga. V spornem primeru je tožena stranka priznala označbo porekla blaga "Cviček" na podlagi vloge zainteresiranega poslovnega združenja Zveze društev vinogradnikov Dolenjske (vlagatelj na podlagi 4. odstavka 44. člena ZIL) in strokovnega mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, ki je vsebovalo vse potrebne sestavine iz 28. člena ZIL. V razlogih izpodbijane odločbe ni posebej obrazložila, zakaj je sprejela vlogo Zveze društev vinogradnikov Dolenjske, ker je menila, da glede na 4. odstavek 44. člena ZIL to ni potrebno, saj je iz vloge in imena združenja jasno razvidno, da gre za poslovno združenje, ki je zainteresirano za varovanje goegrafskega imena proizvoda. V izpodbijani sodbi ni obrazloženo, v čem je bila s priznanjem označbe porekla blaga podana kršitev javne koristi, kakšna javna korist je bila kršena ter v čem, naj bi bila podana kakršnakoli kršitev javnih interesov. Priznanju označbe porekla blaga "Cviček" ni nasprotoval nihče od pridelovalcev vin niti mu ni nasprotovalo pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ga je tožena stranka pozvala, da poda svoje mnenje. ZIL se pri priznanju označbe porekla blaga ne sklicuje na noben drug materialni zakon, saj je ta pravica določena izključno z ZIL, zato ni jasno, zakaj bi tožena stranka v odločbi morala pojasnjevati določbe kakšnih drugih zakonov. Določbe ZVDP urejajo povsem druge pravice in upravičenja kot je pravica industrijske lastnine - označba porekla blaga. Od 7.12.2001 velja nov zakon o industrijski lastnini, po katerem tožena stranka ni pristojna za registracijo tistih geografskih označb, ki se nanašajo na kmetijske pridelke oziroma živila ter vina in druge proizvode iz grozdja in vina. Tožena stranka tako sploh ne bi mogla izvesti ponovnega postopka, kot ji ga nalaga izpodbijana sodba.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri vseh tožbenih navedbah. Tožeča stranka vidi javni interes v varovanju zakonitosti in pravnega reda, kar posledično pomeni, da je potrebno zagotoviti odpravo nezakonitosti. Interpretacijo pojma javnega interesa posredno opira na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 378/92. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ni več pristojna odločati v novem postopku, navaja, da je glede na določbe ZVDP vprašljivo ali je bila tožena stranka pristojna odločati v postopku pred uveljavitvijo novega Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01, ZIL-1).

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo pritožbene ugovore glede obstoja predpostavk iz 2. odstavka 18. člena ZUS, na podlagi katerih je državni pravobranilec lahko tožnik v upravnem sporu. Državni pravobranilec namreč lahko nastopa kot tožnik, če meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Javna korist je nedoločen pojem. V obravnavani zadevi je določitev njegove vsebine treba iskati v načelih zakonske ureditve varstva geografskega porekla vina ter drugih proizvodov iz grozdja in vina. Javna korist se tu kaže kot varstvo pred neresničnim označevanjem porekla blaga in spravljanjem v zmoto, s čimer se zagotavlja zaščita potrošnika ter pridelovalca vina in drugih proizvodov iz grozdja in vina. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je prizadet javni interes, to je varovanje zakonitosti in pravnega reda, s tem, da tožena stranka pri priznanju označbe porekla blaga "Cviček" ni upoštevala določb ZVDP o varstvu geografskega porekla. Na ta način je možna kolizija med različnima ureditvama zaščite geografske označbe za vino po ZIL in po ZVDP, kar bi lahko povzročilo negotovost oziroma zmedo pri pridelovalcih in potrošnikih.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje varstva geografskega imena za vino c. Posebnosti varstva geografskega porekla za vina pa ureja prav ZVDP (1. člen ZVDP). Po 8. odstavku 4. člena ZVDP se za vino glede oznake porekla blaga predpisi o industrijski lastnini uporabljajo le, če z ZVDP ni drugače določeno. ZVDP v 11. odstavku 26. člena določa, da so lahko označbe porekla blaga za vino vpisane v register po predpisih o industrijski lastnini le, če so tudi v skladu z ZVDP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Vpisi v nasprotju s to določbo so nični. Pridelovalci vina, katerih vino izpolnjuje z ZVDP določene pogoje za označevanje porekla, pa na podlagi 8. odstavka 4. člena tega zakona uživajo pravno varstvo po predpisih o industrijski lastnini. Vse navedene določbe ZVDP kažejo na to, da je ta zakon glede vprašanja ureditve označevanja geografskega porekla za vino kot pravice intelektualne lastnine v razmerju do ZIL specialni predpis.

ZVDP v 2. odstavku 4. člena določa tri vrste oznak geografskega porekla vina, in sicer zaščiteno geografsko poreklo (ZGP), priznana geografska oznaka (PGO) in priznano tradicionalno poimenovanje (PTP). V 7. odstavku 4. člena določa, da se zaradi zaščite in kontrole geografskega porekla vina vodi seznam geografskih oznak vina in drugih proizvodov. Za izdajo podzakonskega predpisa o seznamu geografskih oznak vina in drugih proizvodov ter za izdajo drugih podzakonskih predpisov, potrebnih za izvajanje ZVDP, je pristojen minister, pristojen za kmetijstvo (6. točka 1. odstavka 42. člena ZVDP). S 5. odstavkom 4. člena ZVDP je določeno, da se z oznako PTP označijo vina, če je za tako označevanje predhodno izdelan elaborat, ki opredeljuje geografsko območje in lastnosti vina ter utemeljuje uporabo tradicionalnega poimenovanja. Elaborat pripravijo zainteresirani pridelovalci, ki ga po predhodnem mnenju pooblaščene organizacije potrdi minister, pristojen za kmetijstvo. ZVDP v istem odstavku izrecno določa, da se ne glede na določbe o izdelavi elaborata z oznako PTP označita vini teran in cviček. Iz navedenih določb ZVDP izhaja, da je označevanje vina z oznakami o geografskem poreklu urejeno neposredno z zakonom in podzakonskimi predpisi.

Status geografske označbe za vino se pridobi že z zakonom ali s podzakonskim predpisom, ne pa v postopku registracije kot ga ureja ZIL. Prav za vino cviček je zakonodajalec že s samim zakonom izrecno določil, da se to vino označi z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja, in mu s tem podelil status oznake geografskega porekla.

Vprašanje, ki je v obravnavani zadevi sporno, to je zaščita geografskega imena za vino cviček, zato ni stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku z upravno odločbo, torej ni upravna stvar. Tožena stranka je s tem, ko je na podlagi določb ZIL izdala odločbo o priznanju označbe porekla blaga za geografsko ime "Cviček", izdala upravni akt o stvari, o kateri se ne odloča z upravno odločbo. Na pravilnost tega sklepa kaže tudi dejstvo, da je z novim Zakonom o industrijski lastnini ZIL-1 v 4. odstavku 55. člena izrecno določeno, da se po ZIL-1 kot geografska označba ne sme registrirati geografska oznaka za kmetijske pridelke oziroma živila ter za vina in druge proizvode iz grozdja in vina.

Ker je izrek izpodbijane sodbe pravilen, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo drugih pritožbenih ugovorov, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravna mnenja in stališča pritožbenega sodišča, ki se tičejo postopka, zato bo morala ob obravnavi vloge upoštevati, da v tej zadevi ne gre za stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku, in vlogo zavreči.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009