Sodba I Up 589/2001

Jedro

Pri presoji, ali je znak primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu (2. točka 1. odstavka 19. člena ZIL) in ali je podoben prej zavarovanem znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga (7. točka 1. odstavka 19. člena ZIL), je treba izhajati iz celovitosti oziroma iz celotnega vtisa, ki ga na povprečnega potrošnika napravi posamezen znak. Celostni vtis je namreč tisto, kar tvori v blagovnem prometu komunikacijo med ponudnikom blaga in potrošnikom in ni mogoče pritrditi pritožbi, katere izhodišče je zgolj primerjava posameznih besed.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 17.5.1999, s katero je tožena stranka ugodila zahtevi prijavitelja K.T. & G.C., 100, P.-D., T.-KU, T., Republika K., in priznala blagovno znamko za znak "ZEST" za tobak, cigarete, cigare, tobak za njuhanje, cigaretni papir, pipe za tobak, cigaretne filtre, cigaretnice (razen iz plemenitih kovin), mošnje za tobak, vžigalnike (razen iz plemenitih kovin), vžigalice, pripomočke in sredstva za čiščenje tobačnih pip, pepelnike (razen iz plemenitih kovin), rezilnike za cigare, ki so razvrščeni po mednarodni klasifikaciji blaga in storitev v razred 34, ter ji priznala obseg varstva v mejah sprejetega znaka in seznama blaga, kot je razvidno iz registra znamk pri toženi stranki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da prijavljeni znak "Z." v kombinaciji besede in slike ni tako podoben mednarodno registrirani znamki "W." v besedi, veljavni tudi v Sloveniji, da bi lahko ta podobnost povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka prepričljivo in argumentirano zavrnila ugovor tožeče stranke glede podobnosti zavarovane znamke in prijavljenega znaka, zato se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke in dodaja, da je treba po določbah Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 in 75/97, ZIL) opraviti celovito presojo z vidika povprečnega potrošnika; pomemben je splošni vtis in vse sestavine posameznega znaka - zunanja podoba, barvna kombinacija, zven besede, učinek na potrošnika in podobno. Tožena stranka je opravila celovito presojo v smislu določb ZIL in ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, ki se nanašajo le na primerjavo črk v besedah. Ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da povprečni slovenski potrošnik ne pozna pomena nobene od uporabljenih besed, saj ni dvoma, da povprečni slovenski potrošnik pozna pomen besede "W.", redko pa pozna pomen besede "Z.". Tožbeni ugovor o vizualni podobnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je prijavljeni znak "Z." zavarovan v točno določeni obliki nalepke oziroma etikete z dodatnimi črtami in napisom "Z." v grafizmu, v beli barvi na črni podlagi, znamko "W." pa tvori beseda brez figurativnih elementov, beseda je tudi v drugačnem grafizmu in barvi. Tožbeni ugovor o fonetični podobnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je za razlikovanje pomembno, da gre za kratki besedi, pri katerih je opazen njun začetek, ki je dovolj razlikovalen, da pri povprečnem potrošniku-kadilcu ne bo prihajalo do zamenjav.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe.

Obrazložitev izpodbijane sodbe se sklicuje le na različnost prvih črk obeh znakov, torej W in Z. Prezrto pa je dejstvo, da gre za takšno podobnost, ki povprečnemu potrošniku ustvari vtis, da gre za proizvod istega proizvajalca. Povprečen slovenski kadilec namreč prepozna cigarete izključno vizualno in fonetično, kar pomeni, da sta besedi W. in Z. ključnega pomena. Njuna podobnost pripelje do zamenjave. Slikovni del ni pomemben, ker je neizrazit. Besedi se tudi izgovarjata enako in enako zvenita. Za izgovorjavo je odločilna konica besed. Poznavanje besed za presojo v obravnavanem primeru sploh ni pomembno. Bistveno je, da bo povprečen slovenski kadilec glede na skoraj enakost besed prepričan, da gre za izdelek istega proizvajalca. Ne gre za racionalno oceno potrošnika, ampak za psihološki mehanizem. Tožeča stranka ima sicer res prej zavarovano besedno znamko kot mednarodno znamko, hkrati pa ima tudi veljavno slovensko znamko v podobi zavojčka za cigarete W., pa sodišče tega dejstva ni upoštevalo.

V odgovoru na pritožbo prijavitelj pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in navaja, da je bila opravljena celovita presoja po določbah ZIL, četudi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na obrazložitev tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in navaja, da je pritožba neutemeljena. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje presodilo vse pritožbene ugovore in ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, kar zatrjuje tožeča stranka. Takšna pritožbena trditev ne izhaja iz sodnega spisa oziroma iz vsebine tožbe in obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje po presoji pritožbenega sodišča tudi dovolj določne opredelitve. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na obrazložitev odločbe tožene stranke, saj je takšna možnost izrecno predvidena v 2. odstavku 67. člena ZUS in sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi s tožbo izpodbijanega upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Za uporabo navedene določbe ZUS je sodišče prve stopnje imelo podlago v ugotovitvah, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno in da niso bila kršena pravila postopka.

Tudi nista podana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Z blagovno znamko se v smislu 17. člena ZIL, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga iste ali podobne vrste. Temeljna lastnost, ki jo mora imeti znak za pridobitev pravnega varstva z blagovno znamko, je njegova primernost za razlikovanje oziroma razpoznavnost med blagom iste ali podobne vrste (1. odstavek 18.

člena ZIL). Kot blagovna znamka se ne more zavarovati znak, ki ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu (2. točka 1. odstavka 19. člena ZIL) in tudi ne znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku (7. točka 1. odstavka 19. člena ZIL). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v postopku priznanja blagovne znamke treba pri oceni primernost oziroma podobnost izhajati iz celovitosti oziroma iz celotnega vtisa, ki ga na povprečnega potrošnika napravi posamezen znak. Celostni vtis je namreč tisto, kar tvori v blagovnem prometu komunikacijo med ponudnikom blaga in potrošnikom in ni mogoče pritrditi pritožbi, katere izhodišče je zgolj primerjava posameznih besed.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Odločitev izhaja iz medsebojne primerjave celostnega vtisa prijavljenega znaka "Z.", ki ga tvorijo tekstualni del, izpisan v grafizmu, in več slikovnih elementov in celostnega vtisa znamke v besedi "W.", na katero se je v svojem ugovoru, danem 30.9.1998, v postopku priznanja blagovne znamke sklicevala tožeča stranka. Poleg celostnega vizualnega vtisa je tožena stranka primerjala tudi izgovorjavo in pomen posameznih besed. Za presojo v obravnavanem primeru je še pomembno, da gre za blago, ki je namenjeno kadilcem, to je skupini potrošnikov, ki je pri nakupu tobačnih izdelkov posebej pozorna zaradi vezanosti na določeno vrsto tobačnih izdelkov in ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da povprečen slovenski kadilec po celostnem vtisu ne bo mogel prepoznati razlike. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pričakovati, da bi slovenski kadilec, ki kupuje le cigarete "W.", zmotno kupil ali izbral cigarete, označene s prijavljenim znakom, kar zatrjuje pritožba.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 690/2001
• Sodba I Up 95/99
• Sodba I Up 481/2000