Sodba I Up 198/2002

Jedro

Možnost priznanja stranke kot stranskega udeleženca ima tisti, ki izkaže, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ki izhajajo iz materialnega predpisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.7.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 14.5.1998, s katero je ta zavrgel njeno pritožbo zoper dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 12.3.1998, s katerim je Združenju skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic (SAZAS) dovolil kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pritrdila prvostopnemu organu, da tožeča stranka v obravnavani zadevi nima lastnosti stranke, saj je bil predmet zadeve podelitev dovoljenja za kolektivno uveljavljanje določenih pravic (148. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - Uradni list RS, št. 21/95, ZASP), poleg tega pa je bila pritožba vložena po poteku 15-dnevnega roka.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da tožeči stranki ni mogoče priznati lastnosti stranke v postopku kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic na delih s področja glasbe, saj postopek ni bil uveden na njeno zahtevo in ne proti njej in ne gre za primer, ko bi se tožeča stranka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi smela udeleževati postopka (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna področja. Navaja, da tožeča stranka ni pojasnila, na kateri materialni predpis opira zatrjevano pravno korist. O dovoljenju za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe, izdanemu SAZAS, je bilo odločeno na podlagi ZASP, ki v 148. člena določa, da se lahko z uveljavljanjem avtorskih pravic ukvarjajo samo organizacije avtorjev, ki se ustanovijo v ta namen in imajo za to dovoljenje. Presodilo je, da se na podlagi navedene določbe in drugih določb ZASP v postopku kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic ne odloča o pravicah ali pravnih koristih uporabnikov avtorskih pravic, kar je tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno ukvarjalo le z vprašanji procesne narave, ni pa o zadevi meritorno odločalo. Meni, da ji gre položaj stranskega udeleženca, saj gre za varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Zaradi nepravilno izdanega dovoljenja tožene stranke SAZAS je že dolga leta izpostavljena nenehnim pritiskom, tožbam, prijavam in podobnim izsiljevanjem. SAZAS se namreč samozvano proglaša za veljavnega zastopnika avtorjev, ki ga le-ti niso nikoli proglasili za varstvo njihovih koristi. Tožena stranka je izdala SAZAS-u dovoljenje, ki mu je omogočilo monopolni položaj. Zaradi domnevne zaščite avtorjev zahteva zelo visoke honorarje, ki jih avtorjem v pretežni meri niti ne izplačuje. Zato ni dvoma, da je ogrožena v svojih pravicah.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema navedbe iz odgovora na tožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 49. člena ZUP/86 ima možnost priznanja stranke kot stranskega udeleženca tisti, ki izkaže, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi, ki izhajajo iz materialnega predpisa. To pomeni, da mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do stvari, ki je predmet postopka, ki ga ureja materialni predpis.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila pritožbo zoper odločbo, izdano v postopku izdaje dovoljenja za uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe, s katero je Urad RS za intelektualno lastnino izdal SAZAS-u dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe. Sporno je, ali je tožeča stranka lahko stranka v tem postopku. Po določbah 148. člena ZASP se lahko s kolektivnim uveljavljanjem avtorskih pravic ukvarjajo samo organizacije avtorjev, ki se ustanovijo za ta namen in imajo za to dovoljenje Urada. Iz upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka ni organizacija avtorjev v smislu določbe 148. člena ZASP, temveč je le uporabnik avtorskih del. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na podlagi javnega razpisa, niti tega ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v določbah ZASP, ki se nanašajo na uveljavljanje avtorskih pravic, ni pravne podlage za ugotovitev, da se v postopku kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic odloča o pravicah ali pravnih koristih tožeče stranke kot uporabnika storitev. Pravilno je tudi presodilo, da postopek zaradi kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic ni bil uveden na njeno zahtevo in tudi ne proti njej. Tožeča stranka pa z vložitvijo pritožbe še ni pridobila sama po sebi položaja stranke v postopku, v katerem ni sodelovala. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni stranka v upravnem postopku.

Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka pojasnjuje monopolni položaj SAZAS-a, ki ga je pridobil z izdanim dovoljenjem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 914/2008
• UPRS Sodba I U 857/2017-14
• VSL sodba in sklep I Cp 3674/2010