Sodba I Up 481/2000

Jedro

Izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota.

Na slovečo naravo znamke se je mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnemu potrošniku, ne glede na to, ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev, označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za priznanje znamke prijavitelja G.-M, d.o.o. iz L., ki je v tem postopku stranka z interesom, in priznala blagovno znamko ter jo vpisala v register znamk in odločila, da je obseg priznanega varstva v mejah sprejetega znaka in seznama blaga, kot je razvidno iz registra znamk pri toženi stranki in iz listine, ki jo tožena stranka izda nosilcu znamke.

V razlogih je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je tožena stranka v postopku podrobno razčlenila obe znamki in pravilno ugotovila, da si znamka tožeče stranke in prijavljeni znak stranke z interesom nista tako podobna, da bi to lahko povzročilo zmoto pri povprečnem potrošniku. Znak ima res enako sliko kot že zavarovana znamka, tj. podobo krokodila, vendar pa je pri presoji podobnosti potrebno upoštevati celotno podobo znaka. Vizualno si znak in znamka nista podobna, poleg tega pa je podoba krokodila le eden od elementov znaka. Tudi s pomensko in fonetično primerjavo ni bila ugotovljena podobnost med znamko in znakom. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da med znamko in znakom ni podobnosti, ki bi lahko povzročila zmedo na trgu, navedbe o sloveči naravi znamke niso pravno relevantne.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, posebej pa navaja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj hkrati ugotavlja, da je dominantni del znaka krokodil ter da si znak in znamka vizualno nista podobna. Za poprečnega potrošnika je pomemben znani element komunikacije, saj najprej komunicira na simbolni ravni. G. se z uporabo slovečega znaka za isto skupino blaga želi poistovetiti s kakovostjo in modo uveljavljeno pod slovečo znamko L. Sodišče išče možne interpretacije različnosti, zanemarja pa jasna določila 19. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 13/92, 13/93, 27/93, 34/97 in 75/97, v nadaljevanju: ZIL). Podobnost med znamko in znakom povzroča zmoto pri povprečnem potrošniku, saj povprečni potrošnik pozna blagovno znamko L. Krokodil L. mu predstavlja simbol kvalitete in modernosti, prav takšen simbol pa potrošnik prepozna v grafični izvedbi znaka G.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pri presoji podobnosti potrebno upoštevati znak kot celoto (besedo, podobo krokodila in druge figurativne elemente) in ga kot celoto primerjati s starejšo znamko (načelo celovite presoje znamk). Znaku "G." ni mogoče očitati posnemanja znamke, saj ne vsebuje ničesar, kar bi povprečnega potrošnika vizualno, pomensko ali fonetično asociralo na znamko tožeče stranke. Ker si znak in znamka nista podobna, tako da bi to lahko povzročilo zmedo pri povprečnem potrošniku, tudi ni pomembno ali je znamka tožene stranke sloveča in ali učinkuje na simbolni ravni.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožeče stranke.

Z blagovno oziroma storitveno znamko se v smislu 17. člena ZIL zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste. Po določbi 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Temeljna funkcija blagovne oziroma storitvene znamke je torej omogočiti razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu. Razlikovalno funkcijo pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovan znak mogoče razlikovati od ostalih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga oziroma storitev. Za priznanje znamke je zato bistveno, da njena uporaba zaradi podobnosti z drugo znamko ne povzroča zmote pri povprečnem potrošniku.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke podrobno presodilo z vidika podobnosti med prijavljenim znakom ter prej priznano znamko. Pri presoji je upoštevalo celotno podobo prijavljenega znaka in sicer z vidika vizualne, pomenske in fonetične primerjave z znamko. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče, da izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota. Prijavljen znak je sestavljen iz kombinacije različnih elementov, tj. besede "G.", podobe krokodila in elipse. Izpodbijana sodba povzema tudi primerjavo podobe krokodila v znaku "G." s podobo krokodila, ki je znamka. Na podlagi razlik, ki jih sodišče prve stopnje podrobno navaja, po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepa, da podobi nista identični. Ob vizualni primerjavi celotne podobe obeh znakov je pravilen sklep, da kljub temu, da znak in znamka vsebujeta podobi krokodila, ki nista istovetni, podoba krokodila predstavlja le enega od elementov prijavljenega znaka, zaradi česar je manj pomembna. Iz navedenega sledi, da so neutemeljene pritožbene trditve o nasprotjih v razlogih sodbe, ki naj bi se nanašale na to, da podoba krokodila predstavlja dominantni del znaka "G." in da med znakom in znamko ni podobnosti. Upoštevajoč vizualno pa tudi pomensko in fonetično primerjavo si tudi po presoji pritožbenega sodišča prijavljeni znak "G." in prej priznana znamka nista podobna na tak način, da povprečni potrošnik ne bi mogel razlikovati med njima.

Prav tako neutemeljene so pritožbene trditve, da med znamko in znakom obstoji podobnost, ki povzroča zmoto pri povprečnem potrošniku, ker povprečni potrošnik pozna slovečo znamko L. Posebna zaščita sloveče znamke v smislu 22. člena ZIL izhaja iz njene posebne narave, saj učinkuje na simbolni ravni in pri potrošniku ustvarja zavest o kakovosti blaga in storitev, ki jih označuje, zaradi česar se pravno varstvo razteza tudi na blago in storitve druge vrste. Vendar se je na slovečo naravo znamke mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnem potrošniku, ne glede na to ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka. Na podlagi preizkusa pogojev za priznanje znamke po 58. členu ZIL pa je bilo pravilno ugotovljeno, da si prijavljeni znak in znamka nista podobna na način, ki bi lahko povzročil zmoto pri povprečnem potrošniku. Po presoji pritožbenega sodišča na podlagi ugotovljene različnosti ni podana niti nevarnost posredne zamenjave med znamko in znakom, to je nevarnost, da bi potrošnik kljub zaznani razliki med znakoma zaradi podobnosti posameznih elementov zmotno domneval o povezavi glede izvora blaga. Tudi če bi znak potrošnika asociral na znamko, sama asociacija ne pomeni, da gre za posnemanje blagovne znamke. Na podlagi prej navedene primerjave med znakom in znamko obstoji dovolj očitna razlika, ki izključuje možnost, da bi povprečni potrošnik kljub morebitni asociaciji pripisoval kakršnokoli povezavo med njima.

Ker razlogi, zaradi katerih se tožba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 95/99
• Sodba I Up 690/2001
• Sodba I Up 589/2001