Sodba I Up 233/2000

Jedro

Vzpostavljanje podatkovne baze ne more biti časovno neomejeno. Namen sodelovalne dolžnosti pri vzpostavitvi baze podatkov je zagotoviti varstvo pri ZZP prijavljenih ali pridobljenih pravic. Učinkovito pravno varstvo prenesenih pravic kot tudi varstvo novih pravic pa je mogoče zagotoviti le, če je znano, katere pravice industrijske lastnine in v kakšnem obsegu v določenem trenutku v Sloveniji uživajo pravno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino z dne 2.11.1998. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos in vzdrževanje veljavnosti blagovne znamke, priznane pri Zveznem zavodu za patente (v nadaljevanju ZZP).

V razlogih je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je tožnica zahtevo za prenos pravice na urad vložila 30.7.1997. Zahteve tudi po pozivu tožene stranke ni dopolnila z dokazi, da je do 1.3.1994 uradu posredovala najnujnejše podatke za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze, niti da je plačala pripadajoče pristojbine za vzdrževanje pravice. Tožbene trditve, da je urad imel na voljo vse potrebne podatke niso utemeljene, saj že iz samega besedila 122. člena ZIL izhaja, da gre za podatke, ki omogočajo zagotavljanje varstva pravic. Pravilo, da morajo biti pravočasno in redno plačane pripadajoče pristojbine na enak način kot to velja za ostale pravice, je v skladu z uveljavljenimi normami varstva industrijske lastnine. Iz Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) izhaja, da organ praviloma odloča po predpisu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 -

Odločba Us in 75/97, v nadaljevanju ZIL) pa tega vprašanja posebej ne ureja, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pri odločanju upoštevala določbe Zakona dopolnitvi zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 75/97, v nadaljevanju ZIL-B). Presoja ustavnosti noveliranega 122. člena ZIL sicer ni predmet obravnave v tem postopku, gre pa za novelo, sprejeto po hitrem postopku zaradi izrednih potreb države. Z ukinitvijo časovne omejitve prenosa pravic je namreč prišlo do položaja, ko se enostavno ni moglo vedeti, katere pravice industrijske lastnine so v Sloveniji sploh veljavne .

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, posebej pa navaja, da ima uporaba zakona, ki je veljal ob izdaji odločbe, retroaktivni učinek. S tem se posega v njene pridobljene pravice, saj je izgubila pravico iz znamke, ki bi jo tožena stranka morala priznati, če bi o zahtevi odločala pred uveljavitvijo sporne novele. Novela ZIL-B je spremenila pogoje za priznavanje veljavnosti pravic iz bivše Jugoslavije, iz česar sledi, da gre za materialnopravni predpis, zato bi bilo skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 124/98 treba uporabiti tisti zakon, ki je veljal v času vložitve zahteve za prenos. V primeru, da bi Vrhovno sodišče menilo, da v obravnavani zadevi ne gre za retroaktivno uporabo zakona, naj odloži odločanje v zadevi in sproži postopek presoje ustavnosti novele ZIL-B. Zahtevi za prenos pravic je bila priložena kopija odločbe ZZP, iz katere so razvidni vsi najnujnejši podatki, potrebni za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze. Pravno nevzdržna je tudi zahteva, da tožnik predloži dokazilo o plačilu pristojbine, saj so se pristojbine za pravice, ki so bile do osamosvojitve registrirane in prijavljene v B., začele plačevati šele po vložitvi zahteve za prenos in sicer na poziv tožene stranke, kar potrjuje tudi njen dopis z dne 28.11.1994. Enako izhaja tudi iz 3. odstavka 5. člena Pravilnika o prenosu pravic industrijske lastnine vloženih pri Zveznem zavodu za patente na Urad RS za varstvo industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 49/93).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je najnujnejše podatke o znamki prejela šele 30.7.1997 in ne že pred 1.3.1994. Novela ZIL-B rešuje vprašanje veljavnosti tistih pravic, ki do 1.3.1994 niso bile prenesene, in ima povratne učinke zaradi varstva javne koristi in pridobljenih pravic. Brez pogojev, kot jih določa ta novela, tožena stranka ne bi mogla zagotavljati niti varstva prej priznanih in pridobljenih pravic niti varstva novo prijavljenih pravic, saj ne bi imela podatkov o vseh pravicah, veljavnih v Sloveniji, kršeno pa bi bilo tudi načelo enakosti pred zakonom in druga načela prava industrijske lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega sklepa tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že sprejelo enako odločitev in sicer v zadevi opr. št. I Up 981/99 z dne 18.11.2003.

Na podlagi načela zakonitosti, izraženega v 4. členu ZUP/86, se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, praviloma uporabljajo določbe predpisa, veljavnega v času izdaje odločbe organa prve stopnje. Zakonitost in pravilnost upravne odločbe se presoja na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega do zaključka postopka na prvi stopnji in v skladu z normativno ureditvijo, ki je veljala v času odločanja na prvi stopnji. Ker ZIL o tem ničesar ne določa, je v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča treba uporabiti ZIL, ki je veljal v času odločanja tožene stranke.

Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-I-26/94 z dne 17.4.1997 v 1. odstavku 122. člena ZIL, spremenjenega z 21. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini, razveljavilo del besedila, ki se glasi: "če so do 1.3.1994 prenešene na urad.", za 2. in 4. odstavek 122. člena istega zakona pa izreklo, da nista v neskladju z Ustavo. V obrazložitvi navedene odločbe je ustavno sodišče navedlo, da je zakonodajalec v besedilu 2. odstavka 122. člena ZIL kot je veljal ob uveljavitvi ZIL (Uradni list RS, št. 13/92) uzakonil sodelovalno dolžnost nosilcev pravic, to je obveznost nosilcev pravic predložiti ustrezna dokazila, s čimer pa ni posegel v njihove pridobljene pravice. Po presoji ustavnega sodišča je zaradi razveljavitve dela 1. odstavka 122. člena treba besedilo 4. odstavka 122. člena ZIL, kot izhaja iz 21. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, 27/93), razlagati tako, da so nosilci pravic dolžni sodelovati pri vzpostavitvi registrov urada le toliko, kolikor je nujno potrebno, da bi se vzpostavila ustrezna podatkovna baza, ki bo uradu omogočila zagotavljanje varstva pri ZZP prijavljenih ali pridobljenih pravic.

Pogoji za veljavnost pravic, kot jih določa ZIL-B, izhajajo iz sodelovalne dolžnosti. ZIL-B je to dolžnost opredelil kot obveznost do 1.3.1994 posredovati uradu najnujnejše podatke za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze in plačila vsaj ene pripadajoče pristojbine za njihovo vzdrževanje do dneva uveljavitve ZIL-B. Obveznost predložitve ustreznih dokazil v smislu sodelovalne dolžnosti je bila določena že v prvotnem besedilu 2. odstavka 122. člena ZIL (Uradni list RS, št. 13/92). Takšna obveznost je veljala tudi na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, 27/93), ki je za predložitev dokazil določal isti rok kot ZIL-B, to je 1.3.1994. Na podlagi zakonodaje, ki je veljala v času do izteka roka, se je pritožnik torej moral zavedati obveznosti, ki izhajajo iz sodelovalne dolžnosti. Po presoji pritožbenega sodišča vzpostavljanje podatkovne baze ne more biti časovno neomejeno. Namen sodelovalne dolžnosti pri vzpostavitvi baze podatkov je zagotoviti varstvo pri ZZP prijavljenih ali pridobljenih pravic. Učinkovito pravno varstvo prenesenih pravic kot tudi varstvo novih pravic pa je mogoče zagotoviti le, če je znano, katere pravice industrijske lastnine in v kakšnem obsegu v določenem trenutku v Sloveniji uživajo pravno varstvo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče meni, da je določitev roka za predložitev dokazil v okviru namena in obsega sodelovalne dolžnosti.

Ker razlogi, zaradi katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1173/99
• Sodba VI Ips 6/95
• VSL sklep I Cpg 1461/99