Sodba I Up 511/2004

Jedro

Stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, mora dokazati obstoj okoliščin, zaradi katerih meni, da uradna oseba ni nepristranska; presojo, ali te okoliščine res vzbujajo sum v nepristranost uradne osebe, pa opravi upravni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1371/2003-10 z dne 17.3.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7. 2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo za izločitev predstojnika Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence A.P. iz "postopka, ki ga na podlagi 12. in 13. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK, Uradni list RS, št. 56/99) vodi isti urad zoper P.L.".

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ni pa pritrdilo nekaterim njenim razlogom za odločitev v izpodbijani odločbi. Dvom v nepristranost po presoji prvostopnega sodišča ni odvisen od tega, ali oseba vodi postopek ali pa o njem odloča. Prav tako ne drži, da oseba, ki v postopku odloča, ne opravlja dejanj v postopku. Poudarilo je tudi, da ni izključeno, da bi procesne kršitve glede na določbo 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002) kazale na pristranost predstojnika organa. Ker pa tožena stranka svoje odločitve ni oprla na ta stališča, ki po oceni prvostopnega sodišča niso pravilna, temveč je presodila vse navedbe tožeče stranke v predlogu za izločitev uradne osebe in se do njih tudi opredelila, te opredelitve pa je prvostopno sodišče štelo za pravilne in zakonite ter temelječe na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je na podlagi vsega tega zavrnilo tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo iz razloga kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava (ZUP-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo 37. člen ZUP-1, s tem ko je štelo, da bi tožeča stranka morala dokazati nepristranost uradne osebe, katere izločitev je zahtevala, ne pa le okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe. Najprej bi bilo treba ugotoviti zatrjevane okoliščine in nato presoditi, ali ugotovljene okoliščine vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe. Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz napačnega izhodišča, je zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Ne drži, da bi morala tožeča stranka dokazati, da uradna oseba ni postopala enako do vseh strank postopka in da bi samo taka okoliščina lahko vzbujala dvom v nepristranost uradne osebe. Tožeča stranka je v razlogih za izločitev uradne osebe zatrjevala, da je ta oseba zavrnila izvedbo preiskovalnih postopkov, odklonila vpogled v zaupne podatke, ki morda dokazujejo trditve tožeče stranke v upravnem postopku, odklonila dokazovanje na podlagi indicev (čeprav je jasno, da se v podobnih primerih neposredni dokazi le redko najdejo); na nezabeleženem sestanku brez prisotnosti tožeče stranke je s P.L.

razpravljala o pogojih, pod katerimi naj bi bila koncentracija dovoljena, zavrnila vse dokazne predloge tožeče stranke, ki jih je ta dala potem, ko je vendarle dobila vpogled v določene dokumente; ter nato izdala odločbo o glavni stvari, ki med drugim temelji na pomanjkanju dokazov in tako odločbo označila za kompromisno. Vse te okoliščine, če jih sodišče oceni kot celoto, pa nedvomno vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe. Zato sta po mnenju tožeče stranke odločba tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje napačni in nezakoniti. S takim ravnanjem uradna oseba ni ravnala v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP-1, ki jo zavezuje za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Zavrnila je izvedbo preiskovalnega postopka in izvajanje dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Uradna oseba je to utemeljevala celo z načelom varstva pravic stranke, čeprav je ravno s tem posegla v pravice druge stranke. Že iz tega je razvidno neenako obravnavanje strank postopka. Neenako obravnavanje strank pa po stališču sodišča prve stopnje že samo po sebi predstavlja dokaz o pristranskosti. Meni, da sodišče nekaterih tožbenih trditev sploh ni preizkusilo in da je zato kršilo določbe 14. člena ZUS. Meni, da iz obrazložitve sklepa tožene stranke in tudi iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je tožeča stranka dokazala vse okoliščine, ki jih je v svoji zahtevi za izločitev uradne osebe navajala. Zmotno pa sta oba organa ocenila pomen teh dokazanih okoliščin. Oba organa bi morala upoštevati vse okoliščine skupaj in ne vsako posebej. Vse procesne kršitve in ravnanja, ki jih je tožeča stranka očitala uradni osebi, so bila izrazito v škodo tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga tudi pospešitev obravnave zadeve, glede na to, da je prvostopno sodišče že odločilo tudi o glavni stvari in vrnilo zadevo v odločanje Uradu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 37. členu ZUP-1 je določeno, da stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP-1, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

Iz navedene določbe ZUP-1 po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi morala stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, dokazati njeno pristranost. Tega nista zatrjevala niti tožena stranka v svojem aktu in tudi ne prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe mora torej dokazati obstoj okoliščin, ki po njenem mnenju vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, vendar zgolj njen dvom v nepristranost uradne osebe ne more vplivati na odločitev v stvari.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe navedla:

da je ta oseba zavrnila izvedbo preiskovalnih postopkov, odklonila tožeči stranki vpogled v zaupne podatke v upravnih spisih, odklonila dokazovanje na podlagi indicev (čeprav je jasno, da se v podobnih primerih neposredni dokazi le redko najdejo), na nezabeleženem sestanku brez prisotnosti tožeče stranke je s P.L. razpravljalo o pogojih, pod katerimi naj bi bila koncentracija dovoljena ter zavrnila vse dokazne predloge tožeče stranke, ki jih je ta dala potem, ko je vendarle dobila vpogled v določene dokumente.

Pritožbeno sodišče kot že prej prvostopno sodišče in tožena stranka v obstoj teh okoliščin ne dvomi. Vendar niti vsaka zase niti vse skupaj pri pritožbenem sodišču ne vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, katere izločitev prav iz tega razloga zahteva tožeča stranka.

Vse te okoliščine je z vidika dvoma v nepristranost uradne osebe preučila že tožena stranka in se do njih opredelila v svojem aktu, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. Prav tako se je do teh okoliščin v izpodbijani sodbi opredelilo tudi prvostopno sodišče, ki je pritrdilo odločitvi in nekaterim razlogom tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je ta odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Dodaja pa še:

S tem, ko je uradna oseba tožeči stranki odklonila vpogled v nekatere upravne spise, ki so bili označeni kot zaupni, tudi po presoji pritožbenega sodišča dvom v njeno nepristranost še ni podan. Dejstvo je, da vpogleda v spise ni dovolila niti P.L., torej je glede tega stranki formalno obravnavala enako. Presoje o tem, ali je ravnala pristransko, pa ni mogoče graditi na ugibanju, kaj o vsebini zaupnih listin katera od strank ve in kaj bi zanjo vpogled vanje pomenil, torej katera stranka je bolj ali manj oškodovana zaradi nevpogleda v te spise. Zaradi nedovolitve vpogleda v upravne spise v tej zadevi pa je bil sprožen poseben upravni spor (I Up 556/2004), v katerem je vrhovno sodišče že odločilo na seji 25.8.2004.

Tudi iz okoliščine, da je uradna oseba zavrnila izvedbo preiskovalnega postopka in dokazne predloge tožeče stranke, po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja dvom v njeno nepristranost. Pritožbeno sodišče namreč iz nobenih drugih okoliščin ne more skleniti, da bi bilo to storjeno zaradi pristranosti uradne osebe. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo tudi to pritožbeno navedbo. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče kršilo določbe 14. člena ZUS, ker da se prav do teh vprašanj ni opredelilo. Prvostopno sodišče se je posredno do tega opredelilo v 2. stavku na 5. strani svoje sodbe, ko je pritrdilo pojasnilu tožene stranke, da se o dokaznih predlogih strank v upravnem sporu ne odloča posebej in da iz tega razloga sama po sebi kršitev (postopka) ne more biti podana.

Ali pa so bile s tem dejansko storjene postopkovne kršitve oziroma ali je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno, pa se odloča v postopku o glavni stvari. Iz urgence tožeče stranke z dne 13.7.2004 v tem upravnem sporu in iz javnih medijev je znano, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo urada v glavni stvari med drugim tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ji je prvostopno sodišče ugodilo s sodbo, U 1286/2003-106 z dne 18.6.2004, ki je že postala pravnomočna. Zato tovrstni ugovori v tem upravnem sporu, v katerem se odloča o obstoju razloga za izločitev uradne osebe, niso upoštevni.

Tožeča stranka sama priznava, da so se med upravnim postopkom v tej zadevi njeni predstavniki dobivali na neformalnih sestankih brez prisotnosti drugih strank z uradno osebo. Hkrati pa zahteva izločitev te uradne osebe zato, ker se je ta dobila na neformalnem sestanku s predstavniki P.L. brez prisotnosti drugih strank, o katerega vsebini je izvedela iz časopisa in o katerem ni uradnih zaznamkov v upravnih spisih te zadeve. Glede na to, da se je torej uradna oseba tekom upravnega postopka dobivala na ločenih neformalnih sestankih s predstavniki tožeče stranke in s predstavniki P.L., na katerih ni bilo pedstavnikov drugih strank postopka in o njih niso napravljeni zapisnik in ne uradni zaznamki, tudi pritožbenemu sodišču ta okoliščina ne vzbuja dvoma v nepristranost uradne osebe. Na odločitev v tem sporu ne vpliva niti vsebina razgovora uradne osebe s predstavniki P.L., tudi če je bila takšna, kot je bila navedena v časopisu, niti vsebina razgovora s predstavniki tožeče stranke, kakršno zatrjuje sama.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1861/2015
• Sodba X Ips 41/2006
• sodba U 68/2003