<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 718/93

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.718.93
Evidenčna številka:VS00709
Datum odločbe:21.10.1993
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:avtorska pogodba - pismenost pogodbe - realizacija pogodbe - pogajanja - stroški s pripravami za sklenitev pogodbe

Jedro

Kot sta pravilno sklepali sodišči prve in druge stopnje, sama pogodba sicer ni bila pismena (56. člen ZAP), vendar je bila ta pomanjkljivost sanirana, saj je bila pogodba v vseh bistvenih sestavinah realizirana (2. odstavek 107. člena ZOR).

Časovno opredeljeno je od spremembe dogovora glede skladbe dalje, predmet pogodbe postala uvertura in ne več kantata. Glede kantate pa je dokazni postopek na prvi stopnji pokazal, da je tožena stranka v sporazumu s tožnikom delo uvrstila na abonmajski program, kar je bilo tudi ustrezno objavljeno.

Ker tožena stranka ni izvajalec vokalne glasbe, je za realizacijo izvedbe kantate potreben tudi zbor. Zato vseh pogovorov, dopisov med strankama in objave programa ni mogoče šteti za novo-pismeno pogodbo o izvedbi kantate, ampak kot pravilno ugotavljata obe sodišči za pogajanja (30. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene zahtevala plačilo 7.440,00 SIT s pripadki.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materilanega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik ni prejel plačila za nobeno od naročenih del, kljub temu da sta bili obe deli pismeno naročeni in izdelani. Tudi revizijsko sodišče je pomešalo plačilo dogovorjenega dela s plačilom stimulacije novih glasbenih del, katero simbolično plača Društvo slovenskih skladateljev in s to pogodbo nima zveze. Bistvena kršitev določb ZPP je v tem, ker so nasprotja med obrazložitvijo in vsebino dokazov, pa tudi v obrazložitvi sami. V pritožbi je tožnik natančno analiziral dejansko stanje in predlagal izvedenca muzikologa in na ta način bi lahko sodišče druge stopnje ugotovilo, da je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Za kršitev določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP gre tudi zato, ker pritožbeno sodišče ni niti z besedo omenilo uveljavljanega pritožbenega razloga v zvezi s procesnimi kršitvami. Obe sodišči zgrešeno ločujeta obe naročili, saj je šlo za enovito pogodbo za dve deli. Razlika je bila le v tem, da sta se stranki za drugo delo dogovorili za poznejšo izvedbo, kar je bilo objavljeno tudi v programu. Tožena stranka je vse to priznala tudi s tem, da je delo uvrstila leto pozneje na program Cankarjevega doma. Do izvedbe pa ni prišlo, ker je bil organizator kriv za nestrokovno izbiro izvajalcev. O tem bi moral dati svoje mnenje strokovnjak, ki bi tudi povedal, da so vsa uvodna dela dolžine 50 minut sestavljena iz dveh delov v razmerju 10 in 40 minut. Dolžina dela ni bila razlog, da sta se stranki dogovorili za novo delo. Ni res, da bi tožnik uvidel, da se dela ne da izvesti in da bi zato ustvaril novo delo. Kantato je tožnik ustvaril po naročilu tožene stranke in je zato ta dolžan delo plačati. Kar pa navaja pritožbeno sodišče o dolžini kantate in tehnični neizvedljivosti za zbor, pa je spreminjanje dejanskega stanja. Tako ugotovitev bi lahko podal le muzikolog. Zaslišane priče ne morejo biti merodajne, saj imajo interes na nasprotni strani. Priča M.G. pa je le vodja strokovne službe. Tožnik je s kantato ustavaril naročeno delo, zato porabil 6 mesecev dela in utemeljeno pričakuje od naročnika plačilo.

Tožena stranka je na vročeno revizijo (390.člen ZPP) odgovorila. Opozarja, da so v reviziji drugačne dejanske ugotovitve kot v sodbah. Izvedenec muzikolog pa je nepotreben, saj za vprašanje, kakšno delo je bilo naročeno za slavnostni koncert, ni potrebno znanje strokovnjaka. Šlo je za vprašanje same dolžine dela in za delo, ki bi ga zbor lažje naštudiral.

O vročeni revizji (390.člen ZPP) se Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386.člen ZPP) kršitev določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Tožena stranka uveljavlja najprej kršitev 13. točke 2.odstavka 354.člena, ko trdi, da je v sodbi sodišča druge stopnje nasprotje med razlogi in dokazi in med razlogi samimi. Pri tem pa ne pove, na katere razloge misli in tudi ne, s katerimi dokazi so razlogi v nasprotju. Revizijsko sodišče sme in mora preizkušati sodbo sodišča druge stopnje le v mejah ravizijskih navedb (razen preizkusa po uradni dolžnosti, 386.člen ZPP). Če revident določeno kršitev uveljavlja, ni dovolj le sklicevanje na določbo ZPP in tekst te določbe, ampak mora biti kršitev konkretizirana na to pravdo oz. v našem primeru na določene dokaze in določene razloge iz napadene sodbe. Zato teh trditev ni bilo mogoče preizkušati.

Tudi pri naslednji uveljavljani bistveni kršitvi določb ZPP revident ne zapiše, na katere konkretne bistvene kršitve določb ZPP je v pritožbi opozoril, ampak le trdi, da pritožbeno sodišče ni niti z besedo omenilo uveljavljanega pritožbenega razloga. Pri tem spregleda, da pritožbenemu sodišču ni potrebno v svoji sodbi posebej pisati, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo posameznih kršitev, ki so naštete v določilu 354.člena ZPP (in na kar je res dolžno paziti po uradni dolžnosti), ampak je dovolj, da zapiše, da je ta preizkus opravilo. To pa izhaja iz zapisa sodišča druge stopnje (predzadnji odstavek sodbe).

Zadnji revidentov očitek v zvezi s procesnimi kršitvami je, da je sodišče druge stopnje spreminjalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti pri ugotovitvah o ustreznosti kantate glede naročila za slavnostni koncert. Revizijsko sodišče opozarja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ustvarjena kantata ni ustrezala naročilu tožene stranke (tudi glede dolžine skladbe) za jubilejni koncert ob njeni 40-letnici (prim. razloge sodbe sodišča prve stopnje na str. 5, 1.odstavek). Pri preizkusu na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje, ko se je, strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da je ustvarjena kantata bila za izvedbo na določenem koncertu neustrezna, le natančneje obrazložilo svoj preizkus. Pri tem ni najti kakšne druge dejanske podlage kot na prvi stopnji, zato očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zaslediti.

Tožnik v reviziji opredeli svoje stališče glede dogovarjanja s toženo stranko kot eno samo pogodbo o naročilu dveh skladb. Sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo, da je pogodba bila sklenjena, in da je tožnik vse svoje obveznosti izpolnil, sedaj pa tožena stranka ne plača naročenih del.

Pri tem revident izraža nezadovoljstvo z ugotovitavmi nižjih sodišč:

da sta upoštevali pričevanje prič, ki imajo interes v pravdi; da nista sledili njegovemu predlogu za postavitev izvedenca-muzikologa; da pričevanje M.G. ne more biti merodajno; da je kantata ustrezala naročilu za slavnostni koncert tako glede zahtevnosti kot glede dolžine in da nobenega dela ni še dobil plačanega. Vse naštete navedbe so dejanske in jih revizijsko sodišče glede na prepoved iz 3.odstavka 385.člena ne sme upoštevati, saj preizkuša uporabo materialnega prava na podlagi ugotovitev dejanskega stanja na nižjih stopnjah. Revizijsko sodišče le za primer navaja, da je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo (tako v prvotnem dokaznem postopku kot v ponovljenem), da je tožnik za ustvarjeno in izvedeno delo na slavnostnem koncertu prejel od tožene stranke plačilo. Te ugotovitve, s katero se sicer ne strinja, tožnik v reviziji ne more izpodbijati, ker se ta ugotovitev nanaša na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje.

Za preizkus pravilne uporabe materialnega prava sta podlaga Zakon o avtorski pravici (Uradni list SFRJ št. 19/78-21/90) in Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89), vse določbe v zvezi s 1.odstavkom 4.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, (Uradni list RS št. 1/91-I).

Revizijsko sodišče pritrjuje reviziji v delu kjer se zatrjuje, da sta pravdni stranki sklenili eno samo avtorsko pogodbo. Po ugotovitvah obeh sodišč pa je bila predmet te avtorske pogodbe ena sama skladba t.j. uvertura. Šlo je za naročilo in izvedbo uverture za slavnostni koncert ob 40-letnici tožene stranke. Kot sta pravilno sklepali sodišči prve in druge stopnje, sama pogodba sicer ni bila pismena (56.člen ZAP), vendar je bila ta pomanjkljivost sanirana, saj je bila pogodba v vseh bistvenih sestavinah realizirana (2.odstavek 107.člena ZOR).

Tožnik zatrjuje, da je bila tudi kantata predmet iste avtorske pogodbe. Taka razlaga pa ne more izhajati iz ugotovljenih dejstev. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnik res za to isto priložnost najprej ustvaril kantato, vendar ta ni ustrezala naročilu. Zato je namesto kantate ustvaril uverturo. Časovno opredeljeno je od spremembe dogovora glede skladbe dalje, predmet pogodbe postala uvertura in ne več kantata. Glede kantate pa je dokazni postopek na prvi stopnji pokazal, da je tožena stranka v sporazumu s tožnikom delo uvrstila na abonmajski program, kar je bilo tudi ustrezno objavljeno. Ustvarjena kantata je nesporno ne le instrumentalno delo, ampak tudi vokalno. Zato je po ugotvitvah obeh sodišč tožena stranka skušala zagotoviti izvajalca t.j. zbor, vendar sta dva zbora oz. zborovodji parituro vrnila.

Ker tožena stranka ni izvajalec vokalne glasbe, je za realizacijo izvedbe kantate potreben tudi zbor. Zato vseh pogovorov, dopisov med strankama in objave programa ni mogoče šteti za novo-pismeno pogodbo o izvedbi kantate, ampak kot pravilno ugotavljata obe sodišči za pogajanja (30.člen ZOR). Tožena stranka je po omenjenih ugotovitvah skušala zagotoviti vokalnega izvajalca, vendar ji v raspoložljivem času to ni uspelo. Potem pa je tožnik s svojo prepovedjo izvedbe že ustavil vsa nadaljnja pogajanja za izvedbo tega dela. Revizijsko sodišče se zato v celoti strinja s pravno presojo sodišča prve in druge stopnje, da je nastal položaj, ki ga predvideva 4.odstavek 30.člena ZOR t.j. da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela v zvezi s pogajanji.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1.odstavku 166. člena, na 154. in 155.členu ZPP.


Zveza:

ZAP člen 56.ZOR člen 30, 30/4, 73, 107, 107/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODY3