Sodba I Up 716/2001

Jedro

Že sama uporaba simbola krone ne more biti podlaga za zavrnitev znamke prizadete stranke, če niso izpolnjeni ostali pogoji iz določbe 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1512/99-11 z dne 9.5.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.1999, s katero je ta zavrnila ugovor tožeče stranke zoper varstvo mednarodno registrirane znamke "P." v sliki št. ... v Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi odločbe tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je prizadeta stranka P.G. iz Italije zavarovala pri mednarodnem uradu znak "P." v sliki z zahtevanim varstvom med drugim tudi v Sloveniji. Samo dejstvo, da znamka tožeče stranke in znamka P. vsebujeta znak krone, ne zadošča za zavrnitev veljavnosti znamke P. v Sloveniji. Pri ugotavljanju podobnosti znamk se presojata obe znamki kot celoti, kar je tožena stranka tudi storila. Znamka tožeče stranke je zavarovana samo v sliki z določeno obliko krone, znamka prizadete stranke v tem sporu pa v besedi in sliki (poleg besede P. vsebuje ta znamka še drugačno obliko krone). Navedeno kaže nedvomno na različnost znamk.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče na podlagi 7. točke 1. odstavka 19. člena v času odločanja veljavnega Zakona o industrijski lastnini (ZIL) zavrniti znamko prizadete stranke P., ker vsebuje simbol krone na urarskih oziroma podobnih izdelkih.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. točke 1.

odstavka 19. člena ZIL. Po tej zakonski določbi se ne more zavarovati kot znamka znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Znamka P. in znamka tožeče stranke, št. ..., tudi po presoji pritožbenega sodišča nista podobni ne vizualno ne fonetično in ne poimensko, da bi lahko povzročili zmoto pri povprečnem potrošniku, čeprav se obe znamki nanašata na proizvode podobne vrste in sicer znamka P. na ure, budilke, kronometre, znamka tožeče stranke pa na urarske izdelke vseh vrst in njihove dele. Že sama uporaba simbola krone pa ne more biti podlaga za zavrnitev znamke prizadete stranke, če niso izpolnjeni ostali pogoji iz navedene zakonske določbe. Prav pogosto pojavljanje kron v znamkah je pripeljalo do uvedbe podrobnega načina razvrščanja podob kron v Mednarodni klasifikaciji figurativnih elementov znamk, sprejeti z Dunajskim sporazumom, h kateremu je Republika Slovenija pristopila (Uradni list RS - MP, št. 7/01).

Ker pa pri znamki prizadete stranke ne gre za enak ali podoben znak, kot ga ima tožeča stranka, ni podana podlaga niti za uporabo določbe 1. odstavka 22. člena ZIL. Zato pritožbeno sodišče ni presojalo slovečnosti znamke tožeče stranke in ne ugovorov, ki se nanjo nanašajo.

Po presoji pritožbenega sodišča je bil, kot izhaja iz predloženih spisov, pravilen tudi postopek preizkusa, ki ga je tožena stranka opravila v skladu z določbami 58. člena ZIL. Iz teh zakonskih določb pa ne izhaja, da bi morala tožena stranka vročiti tožeči stranki odgovor na ugovor prizadete stranke, kar uveljavlja kot bistveno kršitev postopka tožeča stranka. Postopek priznanja znamke teče namreč na zahtevo prijavitelja in ne vložnika ugovora. Sam ugovor pa omogoča vložniku varovanje njegovih pravic v upravnem postopku. Zato mora vložnik ob vložitvi ugovora navesti v skladu s 4. odstavkom 58. člena ZIL svoje razloge in dokaze zoper priznanje neke znamke. Tožena stranka pa nato na podlagi ugovora izvede preizkus in izda ustrezno odločbo (5. odstavek 58. člena ZIL), s katero oceni, ali je mogoče prijavitelju znamko priznati ali ne. Zato ugovor tožeče stranke, da je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka po 3. alinei 3. odstavka 25. člena ZUS, ni utemeljen.

Ker je bilo po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009