Sodba I Up 497/2000

Jedro

Sama upokojitev oziroma dolžnost prerazporeditve dela na druge zaposlene zaradi upokojitve, ki se je zgodila 14 dni pred iztekom roka, ki je bil zamujen, ni opravičljiv vzrok za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, ker ne gre za takšne okoliščine, ki jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1561/98-11 z dne 30.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 2.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 25.9.1998 v postopku prijave patenta ...

Sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila rok iz 32. člena Pravilnika o postopku za podelitev patenta (Uradni list RS, št. 49/93), to je rok za plačilo pristojbine za objavo patentne prijave v uradnem glasilu Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, za tiskanje patentnega spisa in za izdajo listine o patentu. S sklepom z dne 14.7.1998, ki ga je tožeča stranka prejela 15.7.1998, ji je bil naložen dvomesečni rok za plačilo 13.600,00 SIT. Rok je potekel 15.9.1998, 25.9.1998 pa je tožena stranka prejela potrdilo o plačilu pristojbine in predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker da je do zamude prišlo zaradi upokojitve delavke pri patentnem zastopniku tožeče stranke, v katere delokrog je spadala skrb za pravočasno plačilo. Po odločitvi tožene stranke in presoji sodišča prve stopnje takšen vzrok ni opravičljiv v smislu 1. odstavka 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1.

odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi navedeni sklep tožene stranke in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovljeno odločanje sodišču prve stopnje. Pojasnjuje še, da prejme patentni zastopnik na leto okoli 2600 pozivov oziroma dopisov, od katerih jih je več kot polovica vezanih na rok. Zato je jasno, da se zelo verjetno zgodi kakšna napaka. Sklicuje se še na dva druga primera, ko je tožena stranka drugače odločila zaradi bolezni prijavitelja oziroma odhoda zaposlene na študijski dopust v tujino.

V odgovoru na pritožbo predlaga tožena stranka, da Vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Pojasnjuje še razloge, ki so vodili k odločitvi in zanika, da bi odločila v nasprotju z lastno prakso.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je sredstvo, ki omogoča, da se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamudo, in se opravi zamujeno procesno dejanje. Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so, da je stranka zamudila rok iz opravičljivega vzroka, da je zaradi zamude prekludirana in so zanjo nastale škodljive posledice, da predlaga vrnitev s prejšnje stanje v predvidenem roku in skupaj s tem opravi tudi zamujeno procesno dejanje.

Ugotovljenim dejanskim okoliščinam pritožnica ne ugovarja. Ugovarja odločitvi tožene stranke in presoji sodišča prve stopnje, da okoliščine, na katere se sklicuje v predlogu za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, ne morejo opravičiti zamude v smislu dovolitve vrnitve v prejšnje stanje. Kakšne okoliščine so opravičeni vzrok za zamudo, ZUP/86 ne določa in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Upokojitev se je po podatkih upravnega spisa oziroma odločbe o upokojitvi, ki jo je predložila tožeča stranka hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, zgodila 1.9.1998, kar je 14 dni pred iztekom roka. Sama upokojitev ni nepredvidljiv dogodek, dolžnost usposobitve drugih zaposlenih, na kar se sklicuje tožeča stranka, pa tudi ni nepredvidljiva, pač pa običajna posledica upokojitve v primeru nadaljevanja poslov. Tožeča stranka je v zmoti, ko v pritožbi zatrjuje s primerjavo drugih zadev, da je tožena stranka odstopila od svoje prakse, ko je zavrnila njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ne gre za enako dejansko podlago, če so bile kot vzrok za zamudo upoštevane druge dejanske okoliščine, in sicer bolezen prijavitelja oziroma odhod na študijski dopust v tujino.

Tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče ravnalo po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena, in ugotovilo, da v sodnem postopku na prvi stopnji niso bile storjene bistvene kršitve, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 335/2008
• Sklep I Up 483/2007
• sklep U 2350/2008