Sodba I Up 89/2001

Jedro

Služenje vojaškega roka v nekdanji jugoslovanski vojni mornarici ni podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po 1. odstavku 2. člena ZPKri in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 243/98-7 z dne 7.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.10.1998. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da se prizna tožniku status bivšega političnega zapornika za čas od 28.5.1945 do 3.11.1945 in za čas od 2.1.1946 do 25.12.1948 (1. točka izreka); da se mu za čas odvzema prostosti od 28.5.1945 do 3.11.1945 in od 2.1.1946 do 25.12.1948 prizna prav-ica do odškodnine (2. točka izreka); da se zavrne zahteva za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, pravica do odškodnine in vštetje v pokojninsko dobo za čas od 21.6.1953 do 21.10.1953 (3.

točka izreka) in da se zavrne zahteva za vštetje v pokojninsko dobo čas od 25.9.1954 do 1.9.1957 (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato teh razlogov ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnila tožnikovo zahtevo, ker je ugotovila, da je tožnik v času od 21.6.1953 do 21.10.1953 prestajal kazen zapora na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 21.8.1953, zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda preko državne meje po členu 303/I takrat veljavnega Kazenskega zakona. Temelj sodbe v tem primeru niso bili razredni, politični ali ideološki razlogi, pač pa ekonomski. Zahtevek pod 4. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je zavrnila, ker je tožnik v obdobju od 25.9.1954 do 1.9.1957 služil vojsko v nekdanji Jugoslovanski vojni mornarici, to pa ni podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po 1. odstavku 2. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZPKri) in pravic, ki iz tega statusa izhajajo. Tožnik je z ilegalnim prestopom državne meje ob izhodu iz Jugoslavije in prihodu nazaj v domovino, uresničil vse znake klasičnega kaznivega dejanja nedovoljenega prehoda čez državno mejo, kot ga je opredeljeval takratni 303. člen Kazenskega zakona. Glede na to, da ni šlo za kaznivo dejanje, na katerega je bil tožnik obsojen v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov kot to določa 2. člen ZPKri, mu tudi ni mogoče priznati statusa bivšega političnega zapornika. Nobene pravne podlage pa po presoji sodišča prve stopnje tudi nima tožnikov ugovor, da bi mu podjetje U. d.d. ali država morala dokupiti pokojninsko dobo za čas služenja vojaškega roka v vojni mornarici.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da bi se mu moral čas, ko je služil vojaški rok v vojni mornarici, všteti v pokojninsko dobo, čeprav 6. člen ZPKri izrecno ne navaja takšnega primera. Ponovno se sklicuje na primer A.M., ki je dobil status bivšega političnega zapornika in se mu je čas odvzema prostosti vštel v pokojninsko dobo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 6. člena ZPKri. Po 1. odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki vse osebe, ki so bile v času od 15.5.1945 do 2.7.1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3.

člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Na podlagi 1. odstavka 6. člena ZPKri pa se državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi ZPKri prizna status bivšega političnega zapornika, v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti, onemogočena zaposlitev, oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Celju (z dne 21.8.1953) obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 303.

členu takrat veljavnega Kazenskega zakona, ki ni navedeno v 3. členu ZPKri. Zato tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pripadajo status in pravice po ZPKri za obdobje od 21.6.1953 do 21.10.1953, ki ga je na podlagi navedene sodbe preživel v priporu oziroma zaporu. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožniku ne gredo pravice po ZPKri za čas, ko je služil vojaški rok v vojni mornarici (od 25.9.1954 do 1.9.1957). Služenje vojaškega roka v vojni mornarici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po 1. odstavku 2. člena ZPKr in pravic, ki iz tega statusa izhajajo (pokojninska doba). Zato tožnikov pritožbeni ugovor, da se mu ta čas všteva v pokojninsko dobo, ki ga je tožnik uveljavljal že kot tožbeni ugovor in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na zadevo A.M. pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena zadeva ni v neposredni zvezi s predmetom tega upravnega spora, to pa je v obravnavani sporni zadevi lahko glede na 2. odstavek 1. člena ZUS le uvodoma navedena izpodbijana odločba tožene stranke. Zato je navedena pritožbena navedba za obravnavano zadevo irelevantna.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 891/2007
• sodba U 2274/2002
• Sodba I Up 1651/2006