Sodba I Up 329/2001

Jedro

Sporočenemu naslovu za dopisovanje ni mogoče odreči pravnega pomena in učinka. S tem ko je stranka sporočila naslov za dopisovanje, ki je bil različen od njenega takratnega sedeža, je Uradu sporočila, da naj ji pisanja ne vroča na njenem sedežu.

Prenehanje patenta je odvisno od prejema opozorila, da je nosilka patenta zamudila rok za plačilo pristojbine za ohranitev njegove veljavnosti. Le na ta način lahko namreč opozorilo doseže svoj namen. Naknadni rok šestih mesecev je materialni rok. Ker ima njegova zamuda za posledico ugasnitev pravice, je opozorilo treba vročiti osebno. Le na ta način lahko namreč doseže svoj namen (da nosilko patenta opozori na morebiten spregled obveznosti in na posledice njene neizpolnitve v naknadnem roku).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 978/99-10 z dne 17.01.2001.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Tožena stranka (Urad) je z odločbo z dne 14.06.1999, ugotovila, da je dne 12.10.1998 prenehal veljati patent tožeče stranke (nosilke patenta) z nazivom "Oblike in konstrukcije mikroarmiranega železniškega praga ter naprave za hkratno napenjanje kablov in vibriranje ter prenašanje betona v kalupu". Tožeča stranka namreč pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta za 6. leto ni plačala niti v naknadnem roku, po prejemu opozorila.

Ker je bila navedena odločba dokončna v upravnem postopku, je tožeča stranka sprožila upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo ugodilo njeni tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke (1. točka izreka), s sklepom pa zavrnilo njen zahtevek na povrnitev stroškov (2. točka izreka). Upravno sodišče je namreč štelo, da za vročitev opozorila tožeči stranki s pritrditvijo na oglasno desko ni bilo podlage. Posledično (zaradi nepravilne vročitve) pa je štelo, da ni bilo podlage za prenehanje patenta.

Tožena stranka je proti sodbi Upravnega sodišča vložila pritožbo zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in potrditev svoje odločbe.

Tožeča stranka je v odgovoru prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe, tudi zaradi prepovedi pritožbenih novot. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Tožena stranka je v odgovoru prerekala navedbe tožeče stranke iz njenega pritožbenega odgovora ter vztrajala pri pritožbenem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

(1) Drugi odstavek 39. člena takrat veljavnega Zakona o industrijski lastnini (ZIL/92) je določal, da je pravica industrijske lastnine (v konkretnem primeru: patent) prenehala, če pristojbina za vzdrževanje veljavnosti pravice tudi po opozorilu ni bila plačana v naknadnem roku šestih mesecev. Ker pritožbeno sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, torej dejansko in pravno stanje, ki je bilo podlaga odločitvi prvostopenjskega sodišča, je v okviru pritožbenih navedb presojalo, ali je bilo nosilki patenta opozorilo pravilno vročeno.

(2) Tožena stranka je odredila, da se vročitev opozorila (da je bil zamujen rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta za 6. leto) tožeči stranki opravi tako, da se pribije na oglasno desko (Urada). Vendar pa za takšno postopanje ni bilo podlage v njenih ugotovitvah, kar je pravilno ugotovilo Upravno sodišče. Pogoj za uporabo (drugega odstavka) 96. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je bila namreč ugotovitev, da je stranka med postopkom spremenila svoj sedež in da o tem ni takoj obvestila organa, ki je vodil postopek.

(3) Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožeča stranka dne 14.07.1995 dejansko spremenila sedež (namesto sedeža A., L., je bil vpisan sedež S., L.). Iz podatkov zadevnega spisa sicer ne izhaja, da bi tožeča stranka o spremembi sedeža obvestila toženo stranko, vendar pa iz ugotovitev Upravnega sodišča izhaja, da je v patentni prijavi leta 1994 (tudi v patentni prijavi leta 1993) kot naslov za dopisovanje navedla svoj novi sedež. Gre za naslov, ki je bil pod točko 1 -naveden na izpolnjenem obrazcu UVIL P-1 (1. točka prvega odstavka 4. člena takrat veljavnega Pravilnika o postopku za podelitev patenta (Pravilnik/93). Torej bi ji lahko Urad opozorilo (po treh neuspešnih poskusih vročitve na naslovu A., L.) uspešno vročil na naslovu S., L., na katerem vročitev ni bila poskušena, je pa bila nato tožeči stranki vročena odpravljena odločba.

(4) Pravilnik/93 je sicer določal, da Urad v patentni register vpiše sedež pravne osebe - nosilke patenta (6. točka prvega odstavka 37. člena) in njegovo spremembo (2. točka drugega odstavka 37. člena v zvezi s 46. členom), vendar pa v konkretnem primeru sporočenemu naslovu za dopisovanje (iz 1. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika/93) ni mogoče odreči pravnega pomena in učinka. S tem ko je tožeča stranka sporočila naslov za dopisovanje (S., L.), ki je bil drugačen od njenega takratnega sedeža (A., L.), je namreč Uradu sporočila, da naj ji pisanja ne vroča na naslovu, ki je bil naveden v patentnem registru, ampak na drugem naslovu. Ker torej ne drži zaključek, da zadevnega opozorila tožeči stranki (kljub večkratnim poskusom) ne bi bilo mogoče vročiti (glej odredbo z dne 09.02.1999), ni bilo dejanske podlage za postopanje po drugem odstavku 96. člena ZUP/86.

(5) Drugi odstavek 39. člena ZIL/92 je določal, da pravica industrijske lastnine (v konkretnem primeru: patent) preneha, če pristojbina za vzdrževanje veljavnosti pravice tudi po opozorilu ni bila plačana v naknadnem roku šestih mesecev, ki je v ZIL/92 na podlagi 5. bis člena Pariške konvencije (za varstvo industrijske lastnine) predstavljal poseben korektiv za ohranitev pravice industrijske lastnine. Sankcija za neplačilo predpisane pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta v naknadnem (konvencijsko in zakonsko določenem) roku, je bila namreč ugasnitev (prenehanje veljavnosti) patenta. Iz ubeseditve (in namena) drugega odstavka 39. člena ZIL/92 tako izhaja, da je prenehanje patenta odvisno od prejema opozorila. Da bi navedeni korektiv dosegel svoj namen, namreč predpisana sankcija ne more nastopiti, ne da bi bila nosilka patenta opozorjena, da je zamudila rok za plačilo pristojbine za ohranitev veljavnosti patenta. Na vprašanje, ali je od prejema opozorila odvisen tudi tek naknadnega roka, pa Vrhovnemu sodišču v tej zadevi ni bilo treba odgovoriti, saj ni bilo odločilno.

(6) Sicer pa je bil naknadni rok šestih mesecev, ki ga je ZIL/92 določal za ohranitev veljavnosti patenta, materialni rok. Ker je njegova zamuda imela za posledico ugasnitev (prenehanje veljavnosti) patenta, vendar le ob izkazani vročitvi opozorila, je pravilna razlaga Upravnega sodišča, da je bilo opozorilo v smislu (prvega odstavka) 87. člena ZUP/86 treba vročiti osebno in ne navadno. Le na ta način je lahko namreč doseglo svoj namen (da je bila nosilka patenta opozorjena na morebiten spregled obveznosti in na posledice njene neizpolnitve v naknadnem roku).

(7) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Glede na navedeno in ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka).

(8) Ker je Vrhovno sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, je v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZUS sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 813/2001
• sodba U 341/2005
• sodba U 926/2003