Sodba I Up 839/99

Jedro

Določba 2. odstavka 39. člena ZIL določa sankciji za primer neplačila pristojbine ali stroškov v postopku za priznanje pravic in za primer neplačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice po opozorilu v naknadnem roku šestih mesecev. Za primer neplačila pristojbine ali stroškov v postopku za priznanje pravice določa zavrženje prijave, za primer neplačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice pa prenehanje pravice. Sankcija za neplačilo pristojbine za vzdrževanje pravice nastopi šele po opozorilu in po preteku naknadnega roka, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev. V zvezi s plačilom pristojbin ali stroškov v postopku za priznanje pravic, pa ZIL ne določa dolžine roka, niti ne pojasnjuje, kolikšen bi moral biti rok, v katerem bi prijavitelj moral izvršiti plačilo. Zato ni mogoče šteti, da roka, ki ga za plačilo določi pristojni organ, ni mogoče podaljšati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 60/97-8 z dne 2.9.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 16.12.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti sklepu z dne 16.12.1996, s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos objavljene prijave in nadaljevanje postopka za podelitev patenta za izum "F. ...", ker pristojbine niso bile plačane v predvidenem roku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da gre v obravnavani zadevi za postopek priznanja pravic na podlagi prenesene prijave, ki se je izvajal po določbah Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93, v nadaljevanju ZIL). Ta v 70. členu določa, da se patent podeli z dnem objave patentne prijave, pri čemer se izda odločba o podeljenem patentu, če prijavitelj plača predpisane pristojbine in stroške za tisk patentnega spisa v predvidenih rokih. Po 39. členu ZIL se prijava zavrže, če pristojbine ali stroški niso plačani. Tožeči stranki je bil dne 12.7.1996 vročen sklep z dne 10.7.1996, s katerim je bil ugotovljen dolžni znesek in dan dvomesečni rok za njegovo plačilo, posebej pa je bilo opozorjeno, da je plačilo pogoj za izdajo odločbe o podelitvi patenta, ker se bo v primeru neplačila zahteva za prenos zavrgla. Ob nesporni ugotovitvi, da pristojbina ni bila plačana do 12.9.1996, je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna.

Tožeča stranka se pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevane pristojbine plačala dne 11.12.1996 in tega dne toženo stranko tudi obvestila o plačilu ter dala prošnjo, da se ji dovoli plačilo v naknadnem roku. Zato ni prav, da je tožena stranka po izvedenem plačilu (dne 16.12.1996) njeno patentno prijavo zavrgla. Še posebej, ker so bile pristojbine v zvezi s stroški in vzdrževanjem že plačane Zveznemu zavodu za patente (ZZP) in je za plačilo vzdrževanja ostal le še del zneska vzdrževanja prejšnjih let in vzdrževanje za 10. leto. Za pristojbine v zvezi z vzdrževanjem že ZIL določa možnost naknadnega roka za plačilo.

V odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, da ima prijavitelj oziroma nosilec pravice industrijske lastnine izključno pravico do uporabe zavarovanega izuma ali znaka razlikovanja le, če državi pravočasno plača predpisane pristojbine kot nadomestilo za to, da ima monopol nad izumom ali znakom razlikovanja. Prijavitelj ali nosilec pa se sam odloči, ali bo pristojbine plačal oziroma ali jih bo plačal v predpisanem roku. Ker je nesporno, da tožeča stranka ni plačala pristojbin v roku oziroma najkasneje dne 12.9.1996, predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Iz upravnih spisov izhaja, da gre v obravnavani zadevi za prenos patentne prijave, vložene dne 16.9.1986 pri ZPP in objavljene v Patentnem glasniku ZZP. Tožeča stranka je na poziv tožene stranke z dne 7.3.1996, dan po 3. členu Pravilnika o prenosu pravic industrijske lastnine, vloženih pri Zveznem zavodu za patente, na Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradni list RS, št. 49/93, v nadaljevanju Pravilnik) predložila toženi stranki zahtevane listine iz 7. člena Pravilnika, in sicer dokument o objavi pri ZPP, prevod besedila patentne prijave s pripadajočimi skicami in kopijo potrdil o plačilih ZZP. S tem je po ugotovitvi 1. točke izreka sklepa z dne 10.7.1996, izpolnila pogoje za podelitev patenta. Z 2. točko izreka navedenega sklepa ji je bil dan dvomesečni rok za plačilo pristojbine za tiskanje patentne listine in za plačilo poračuna in vzdrževanja za 10. leto. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka dne 11.12.1996 prejela dopis tožeče stranke s prošnjo za upoštevanje plačila pristojbin v naknadnem roku z dokazili, da je dne 11.12.1996 pristojbine plačala.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka zavrgla zahtevo za prenos oziroma izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep dne 16.12.1996, kar je po prejemu prošnje tožeče stranke za upoštevanje plačila pristojbin v naknadnem roku. Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da se tožena stranka do prejete prošnje sploh ni opredelila. Obrazložitev izpodbijane sodbe izkazuje, da se do navedene prošnje ni opredelilo niti sodišče prve stopnje. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se sklicujeta na določbe 39. člena ZIL in 2. odstavka 70. člena ZIL in razlagata, da je treba pristojbine plačati v predvidenih rokih, drugače nastopijo sankcije. Po njuni presoji bi tožeča stranka morala plačati pristojbine najkasneje do 12.9.1996, ko se je iztekel rok, ki je bil tožeči stranki dan s sklepom z dne 10.7.1996, nista pa se glede na listine upravnih spisov opredelila do vprašanja, ali je ta rok mogoče podaljšati. To vprašanje pa je pomembno oziroma sporno v obravnavanem upravnem sporu, ko je po podatkih upravnih spisov tožena stranka odločila v času, ko so bile zahtevane pristojbine plačane, čeprav ne v roku, ki ga je določila tožena stranka.

Določba 2. odstavka 39. člena ZIL določa sankciji za primer neplačila pristojbine ali stroškov v postopku za priznanje pravic in za primer neplačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice po opozorilu v naknadnem roku šestih mesecev. Za primer neplačila pristojbine ali stroškov v postopku za priznanje pravice določa zavrženje prijave, za primer neplačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice pa prenehanje veljavnosti pravice. Glede na navedeno nastopi po presoji pritožbenega sodišča sankcija za neplačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice šele po opozorilu in po preteku naknadnega roka, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev. V zvezi s plačilom pristojbin ali stroškov v postopku za priznanje pravic pa ZIL ne določa dolžine roka. Kolikšen bi moral biti ta rok, tudi ne pojasnjuje določba 2. odstavka 70. člena ZIL, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Navedena določba namreč določa le pogoj za izdajo odločbe o podeljenem patentu, in sicer se ta odločba izda, če prijavitelj plača predpisane pristojbine in stroške za tisk patentnega spisa v predvidenih rokih. Ker v ZIL ni določbe, ki bi pojasnjevala dolžino tega roka, pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče šteti, da tega roka ne bi bilo mogoče podaljšati.

Ker sodišče prve stopnje in tožena stranka nista presodila vseh listin oziroma dokazov, ki so pomembni za odločitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo v tem upravnem sporu izpodbijani sklep tožene stranke. Tožena stranka bo morala na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS ponovno odločiti o zadevi ob uporabi pravnega mnenja in stališč iz te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 961/99
• VSL Sodba I Cp 1972/2019