Sodba I Up 961/99

Jedro

Če niso plačane pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta oz. tudi po opozorilu niso plačane v naknadnem roku 6 mesecev, ta pravica neha veljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2970/97-8 z dne 9.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.1997, s katero je ta ugotovila, da je patent z nazivom "L. kot zdravilo" prenehal veljati dne 30.1.1997.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta plačujejo od datuma vložitve prijave. Če pristojbine ali stroški v postopku za priznanje pravic niso plačani, se prijava zavrže, če pa niso plačane pristojbine za vzdrževanje veljavnosti pravice oziroma tudi po opozorilu niso plačane v naknadnem roku šestih mesecev, ta pravica neha veljati (2. odstavek 39. člena Zakona o industrijski lastnini - ZIL). V obravnavanem primeru med strankama v načelu ni spora o tem, da je dne 29.1.1997 zapadla pristojbina za vzdrževanje veljavnosti tožnikovega patenta za peto leto v odmerjeni višini. Sporno tudi ni, da je tožena stranka tožnika opozorila na njegovo obveznost plačila pristojbine za vzdrževanje in zamudne pristojbine ter na naknadni rok iz 2. odstavka 39. člena ZIL, v katerem je imel še možnost, da zapadlo pristojbino plača. Ker tožnik tudi v naknadnem roku obveznosti za vzdrževanje priznanega patenta ni poravnal, je tožena stranka dejansko lahko ugotovila, da je na podlagi citiranih zakonskih določb tožnikov zadevni patent prenehal veljati. Obveznost plačila pristojbine za vzdrževanje pravice je namreč uvedena z zakonom in je prisilne narave. Okoliščine, zaradi katerih tožnik pristojbine ni hotel plačati, na odločitev oziroma ugotovljeno pravno posledico glede plačila ne morejo vplivati, saj v zakonu niso predvidene. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati tožnikovega predloga, da naj se ga oprosti plačila pristojbine oziroma, da se pristojbina kompenzira z nastalo škodo. Zakon namreč določb, ki bi to omogočale, ne vsebuje. Če tožnik meni, da je bil zaradi postopanja tožene stranke oškodovan, lahko nastalo škodo uveljavlja v posebnem pravdnem postopku pred rednim sodiščem.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo odločbe tožene stranke. V obširni pritožbi med drugim navaja, da je bila kršena določba 35. člena ZUS. Leta 1993 vložena patentna prijava je bila zaradi protizakonitih zavračanj njegove prijave rešena najmanj za 28 mesecev prepozno in to šele na osebno intervencijo ministra. Ves zgubljeni čas, za katerega tožena stranka zahteva še pristojbinsko plačilo, je bil škodljivo uporabljen, sedaj naj bi ga še plačal. Ko je bil dne 31.8.1996 obravnavani patent končno le objavljen v Uradnem patentnem glasniku BIL, št. 3, je bilo to storjeno z napako, saj je bila napačno napisana "L." kot "L.". Do naslednje popravne objave na tožnikovo intervenco sta minila še dva dodatna meseca. Dokumentirane patentne pravice je imel tožnik šele dne 4.10.1996, ker je tožena stranka zlorabila svoj monopolni položaj, prestopila meje uradnih pravic in ni opravila svoje uradne dolžnosti z namenom, da bi tožniku prizadejala škodo ter tako vedoma kršila predpise. Je odgovorna za "prestopek z elementi kaznivega dejanja po 261/1 in 262 KZ", kar ima za posledico disciplinsko in odškodninsko odgovornost. Pristojbine so plačilo za izvršene dobre, zakonite usluge, ne pa za škodo, ki jo takšno pooblaščeno državno telo povzroči stranki s svojim protizakonitim postopanjem, kot je to v tem primeru. Tožena stranka je objektivno odgovorna za posledice protizakonitih postopkov, torej je zlorabila svoje postopkovne pravice.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so tožnikove navedbe brezpredmetne. Vztraja pri svojih stališčih, navedenih v odgovoru na tožbo z dne 12.1.1999. Trditve o najmanj 28 mesecih prepozno rešene prijave ne držijo. Če med tožnikom in toženo stranko ne bi prišlo do upravnega spora, bi bila njegova prijava objavljena in podeljena po 18 mesecih od 29.1.1993, to je od 29.7.1994 dalje. V letu 1994 je BIL izhajal na tri mesece, torej bi bila prijava objavljena in patent podeljen 30.9.1994. Tožena stranka zavrača vse navedbe tožnika o šikanoznem in nekorektnem vodenju postopka, protizakonitem postopanju, zlorabi monopolnega položaja, prestopkih z elementi kaznivega dejanja kot neutemeljene in neresnične. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

ZIL v 2. točki 1. odstavka 40. člena določa, da priznane pravice iz 37. člena tega zakona prenahajo veljati tudi pred rokom, ki je predpisan v navedenem členu, če niso plačane predpisane pristojbine in stroški naslednji dan po izteku roka za njihovo plačilo.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi tožena stranka tožnika opozorila z dopisoma z dne 3.3.1997 in z dne 22.5.1997, katerih vročitev je v predloženem upravnem spisu izkazana, da zamuja rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta za peto leto. Tožena stranka ga je hkrati opozorila, da ima možnost plačila v naknadnem roku šestih mesecev. Opozorjen pa je bil tudi na posledice neplačila pristojbine. Ker tožnik ni ravnal v skladu s sklepom in ni plačal pristojbine, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka z uporabo določb ZIL, na katere se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, pravilno odločila, ko je z odločbo ugotovila, da je patent z nazivom "L. kot zdravilo" prenahal veljati dne 30.1.1997.

Glede na navedene določbe ZIL tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. ZIL namreč ne predvideva izjem, zaradi katerih zavezancu ne bi bilo treba plačati predpisanih pristojbin. Zato za kompenzacijo morebitne odškodnine s predpisano pristojbino ni podlage v določbah ZIL. Iz predloženih spisov tudi ne izhaja, da bi bil postopek prenehanja veljavnosti patenta zaradi neplačane pristojbine, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, nezakonito voden.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 276/2014
• Sodba I Up 839/99
• UPRS sodba I U 354/2012