Sodba I Up 770/2001

Jedro

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, Maribor, št. U 344/99-8 z dne 12.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper sklep z dne 4.8.1999, s katerim tožena stranka tožniku ni priznala pravice do odškodnine zaradi izpada osebnega dohodka v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 1.7.1950 do 31.5.1976. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 3.12.1998 že priznala status bivšega političnega zapornika, medtem ko za odločanje o pravici do odškodnine za čas začasne nemožnosti zaposlitve, kar uveljavlja v tem postopku, ni pravne podlage v Zakonu o popravi krivic. Tožnik je pred izdajo sklepa z dne 3.12.1998 sklenil poravnavo pred Okrožnim sodiščem v L. z dne 9.12.1997 in na podlagi te poravnave mu je bila izplačana odškodnina za neupravičen zapor. Tej poravnavi je bila podlaga vmesna sodba Okrožnega sodišča v L. z dne 19.6.1997, s katero je bilo razsojeno, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti po sodbi Okrožnega sodišča v L. z dne 4.3.1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 9.7.1946. Tako je tožnik s sklenjenim sporazumom prejel celotno odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila in pravilno uporabila materialno pravo. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri, Uradni list RS, št. 59/96) ima oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine. O odškodnini upravičenec in Republika Slovenija skleneta poravnavo, pri čemer se ob sklenitvi poravnave šteje, da so vsi zahtevki upravičenca iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika izpolnjeni (2. odstavek 5. člena ZPKri). Po določbi 3.

odstavka istega člena zakona višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine. Zato sodišče prve stopnje meni, da se pravica do odškodnine na podlagi ZPKri oziroma posebnega zakona nanaša izključno na čas dejanskega odvzema prostosti. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožniku s sklepom tožene stranke z dne 13.12.1998 priznan status bivšega političnega zapornika. Čas odvzema prostosti od 25.6.1945 do 29.12.1953 mu je vštet v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 1.7.1959 do 31.5.1976 pa v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Tožniku je bila na podlagi sklenjene poravnave pred Okrožnim sodiščem v L. z dne 19.12.1997 izplačana odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Upoštevaje navedeno je sodišče soglašalo z odločitvijo tožene stranke, da za odločanje o pravici do take odškodnine, kot jo je zahteval tožnik, ni pravne podlage po ZPKri. Odškodnino, ki jo je tožnik že prejel na podlagi sklenjene poravnave je tudi po njegovi presoji šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika v smislu sklenjene poravnave po 2. odstavku 5. člena ZPKri, kar pomeni, da so s tem vsi zahtevki tožnika iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, izpolnjeni. Iz tega razloga je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo ugovore tožnika, da je sklenil poravnavo na podlagi Zakona o kazenskem postopku in ne po določbah Zakona o popravi krivic in da iz določb Zakona o popravi krivic ne izhaja, da priznanje delovne dobe izključuje odškodnino zaradi materialne škode, ki jo je bivši politični zapornik utrpel zaradi nemožnosti zaposlitve.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu. Tožniku ni bila v skladu z določili ZPKri priznana pravica do odškodnine, čeprav 5. člen izrecno določa, da ima oseba, ki se ji na podlagi Zakona o popravi krivic prizna status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine. Poravnava, ki jo opredeljuje drugi odstavek 5. člena ZPKri se nanaša le na odškodnino, ki je določena v skladu z ZPKri in ne na odškodnino, ki se nanaša na neupravičen odvzem prostosti na podlagi 538. člena Zakona o kazenskem postopku. Iz določb 5. člena ZPKri tudi ne izhaja, da se v tem členu opredeljena odškodnina nanaša izključno na čas dejanskega odvzema prostosti, ne pa tudi na čas, ko po odvzemu prostosti zapornik ni imel nobene možnosti za zaposlitev. Prav tako iz že navedenega 5. in 6. člena ZPKri ne izhaja, da bi bila zaradi priznanja delovne oziroma pokojninske dobe izključena odškodnina zaradi materialne škode, ki jo je tožniku utrpel zaradi nezmožnosti zaposlitve. Nezmožnost zaposlitve in s tem izpad osebnega dohodka je vplival tudi na višino tožnikove pokojnine, ki je odmerjena od najnižje pokojninske osnove, bila pa bi lahko večja, če bi tožnik lahko ves čas delal. Ni mogoče zaključiti, da se odškodnina zaradi neopravičenega odvzema prostosti na podlagi določb zakona o kazenskem postopku in odškodnina zaradi priznanja statusa bivšega političnega zapornika po ZPKr med seboj izključujeta. Tožnik ne zahteva odškodnine za čas neupravičenega odvzema prostosti, vendar pa je zaradi nezmožnosti zaposlitve, ko se ni mogel zaposliti skoraj 17 let, utrpel veliko materialno škodo, ki je odškodnina za čas odvzema prostosti ne more nadomestiti, niti je ne more nadomestiti priznanje pokojninske dobe. Zato tožnik meni, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek in odločilo, da so bili s sklenjeno poravnavo izpolnjeni vsi tožnikovi zahtevki iz naslova odškodnine, ki temeljijo na statusu bivšega političnega zapornika, saj tako stališče prvostopnega sodišča ne izhaja iz določb ZPKri oziroma Zakona o kazenskem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do odškodnine za čas izpada osebnega dohodka v času nezmožnosti zaposlitve od 1.7.1959 do 31.5.1976 oziroma se sodba odpravi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi ni sporno, da je tožniku s pravnomočnim sklepom z dne 3.12.1998 priznan status bivšega političnega zapornika in pravice, da se mu čas odvzema prostosti od 25.6.1945 do 29.12.1953 šteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 1.7.1959 do 31.5.1976 pa v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Sporno tudi ni, da je tožnik z Republiko Slovenijo sklenil poravnavo pred sodiščem splošne pristojnosti, ki se je nanašala na izplačilo odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Sporna pa je zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izpada osebnega dohodka zaradi nemožnosti zaposlitve po prestani kazni.

Iz predloga Zakona o popravi krivic (Poročevalec, št. 7/95) izhaja, da je ta zakon realizacija ustavne pravice iz 30. člena ustave, ki določa pravico do rehabilitacije in odškodnine tistemu, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta. Namen ZPKri je omogočiti političnim zapornikom iz obdobja od 15.5.1945 do osamosvojitve Slovenije, ki jim je bila odvzeta prostost na temelju takrat veljavne zakonodaje (navedene v 2. odstavku ZPKri) status in s tem pravico do denarne odškodnine za čas odvzema prostosti kot tudi vštevanje te dobe v pokojninsko dobo.

ZPKri v določbah 2. člena opredeljuje koga je šteti za bivšega političnega zapornika, kar je pogoj za pridobitev statusa in s tem pravice do odškodnine in vštevanja te dobe v pokojninsko dobo (1. odstavek 15. in 6. člena ZPKri). V določbi 3. odstavka 5. člena ZPKri napotuje glede višine odškodnine in postopka za njeno uveljavljanje na zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine, sedaj Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02 - ZSPOZ). Ta v 1. členu določa, da se z njim določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja z negmotno škodo, ter vrste in višina odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu. V 2. poglavju (odškodnine) v določbi 5. člena razčlenjuje, da se s tem zakonom zagotavljajo sredstva za izplačilo: 1. odškodnine za telesno in duševno trpljenje in 2.

odškodnina za izgubo življenja bližnjega.

ZPKri oziroma ZSPOZ s svojimi določbami tako natanko določata vrste odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu. Iz obeh zakonov pa ne izhaja, da bi bila v njih podlaga za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnik v tem upravnem sporu, ko uveljavlja povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni, torej odškodnino za gmotno škodo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločanje o taki vrsti odškodnine ni pravne podlage v ZPKri.

Na podlagi ZPKri pa je v korist tožniku že bilo pravnomočno odločeno s sklepom z dne 3.12.1998, s katerim mu je priznan status bivšega političnega zapornika ter da se mu čas odvzema prostosti od 25.6.1945 do 29.12.1953 šteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 1.7.1959 do 31.5.1976 pa v pokojninsko dobo v enojnem štetju.

Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Bivši politični zapornik je po 2. členu ZPKri oseba, ki je bila neupravičeno obsojena na kazen odvzema prostosti, odvzem prostosti pa temelji na uporabi določb kazenske zakonodaje, opisane v 3. členu ZPKri. Ker se v tem primeru poravnava, ki jo je sklenil tožnik z državo RS pred sodiščem splošne pristojnosti, nanaša na odškodnino za neupravičen odvzem prostosti po sodbi, s katero je bil tožnik obsojen zaradi kaznivih dejanj, opredeljenih v 1. točki 3. člena ZPKri, je šteti, da je sklenil poravnavo o odškodnini, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika. Pri tem pa ni pomembno, da mu je status po ZPKri priznan kasneje, s sklepom z dne 3.12.1998 in da je bil pravni temelj sklenjene poravnave o odškodnini Zakon o kazenskem postopku. Pomembna je dejanska okoliščina, to pa je - neupravičen zapor, zaradi katerega se uveljavlja odškodnina. V času sklenitve poravnave (9.12.1997) je ZPKri že veljal in ta v 2. odstavku 5. člena določa, da se ob sklenjeni poravnavi šteje, da so vsi zahtevki upravičenca iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, izpolnjeni. Zato je pravilna presoja o tem, da so s sklenjeno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z dne 9.7.1997 izpolnjeni vsi zahtevki tožnika, ki temeljijo na statusu bivšega političnega zapornika.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 127/2002
• VSL sklep I Cpg 84/2005
• VSK sklep Cp 922/2008