Sodba I Up 349/2001

Jedro

Tožnica ni bila obsojena na podlagi 8. člena ZKLD, navedenega v 1. točki 3. člena ZPKri, pač pa po 14. točki 3. člena ZKLD, ki ni navedena v 3. členu ZPKri. Zato ji ne pripada status bivše politične zapornice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 110/99-9 z dne 30.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 14.10.1998. S tem sklepom je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje statusa bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti in vštetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da je izpodbijani sklep pravilen, saj se določba 1. točke 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) izrecno nanaša samo na določene osebe (zakonca, krvnega sorodnika v ravni vrsti, brata, sestro, posvojitelja ali posvojenca), ki so bile obsojene za kaznivo dejanje po 8. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46 in 106/47 - ZKLD), tožnica pa je bila obsojena za kaznivo dejanje po določbi 14. točke 3. člena ZKLD, ki ni navedeno v 3. členu ZPKri. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožničino tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 v nadaljevanju ZUS).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 2. člena ZPKri, ki ne veže statusa bivšega političnega zapornika le na tiste osebe, ki so bile obsojene na podlagi predpisov iz 3. člena ZPKri, pač pa tudi drugih zakonov in predpisov, če je bil zakon zlorabljen tako, da je bila oseba neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojena v kazenskem ali upravno-kazenskem postopku. Tožnica je bila res obsojena na podlagi 14. točke 3. člena ZKLD in ne na podlagi določbe 8. člena istega zakona, vendar pa so bile tožnici z obsodbo kršene temeljne človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnica je bila obsojena na podlagi priznanja, ki je bilo izsiljeno z neposrednimi grožnjami in maltretiranjem. Tožnica je to maltretiranje želela pojasniti zlasti z zaslišanjem, vendar tako upravni organ, kot tudi sodišče je nista zališala, kar pomeni, da je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. točke 3. člena ZPKri v zvezi z 2. členom ZPKr. Po navedeni določbi se šteje, da gre za bivšega političnega zapornika, če je odvzem prostosti tej osebi temeljil na podlagi 8. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD) in če je bil storilec zakonec, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Iz upravnih spisov pa izhaja, kar tudi med strankama ni sporno, da tožnica s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19.4.1949 ni bila obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper državno in politično ureditev tedanje FLRJ na podlagi določbe 8. člena ZKLD, navedene v 1. točki 3. člena ZPKri, pač pa na podlagi kaznivega dejanja po določbi 14. točke 3. člena člena ZKLD, ki ni navedeno v 3, členu ZPKri. Zato ji tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pripadajo status in pravice po določbah ZPKri.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki ga je tožnica podala že v tožbi, da je bila obsojena na podlagi izsiljenega priznanja in da so ji bile z obsodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, kot neutemeljen. Tožbeni ugovor z enako vsebino je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in tožnico opozorilo na določbe ZPKri o reviziji pravnomočnih obsodilnih kazenskih sodb, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče zavrača nadaljni pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zaslišanje tožnice v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni kršilo določb postopka, ko je odločalo na seji in ni razpisalo glavne obravnave. Iz 1.

odstavka 50. člena ZUS res izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Vendar pa po določbah 2.

odstavka 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave. V tej zadevi je prvostopno sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno ugotovljeno v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi glavne obravnave ni izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje mora namreč na glavni obravnavi izvesti tiste dokaze, glede katerih stranke zatrjujejo, da niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni pravilno, ali če dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot so bili presojeni pri organu, ki je akt izdal. Tožnica pa v tožbi ni predlagala izvedbe nobenih dokazov (razen svojega zaslišanja), ampak je ves čas v postopku le ugovarjala, da je bila napačno uporabljena določba 1. odstavka 2. člena ZPKri. Pritožbeno sodišče zato meni, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni kršilo določb postopka in je lahko odločalo na seji, glede na 2. odstavek 50. člena ZUS.

Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je bilo predmet tudi obravnavanega upravnega spora. Zato bo morala tožeča stranka sama nositi vse svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 162/2004
• sodba U 1092/2004
• sodba U 755/2004