Sodba I Up 766/99

Jedro

Sodba sodišča prve stopnje ni nezakonita le zato, ker jo je oprlo sodbo na zakon, ki je dokazoval glede določitve odškodnine na določbe drugega zakona, ki pa ga ob odločanju upravnega organa še ni bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2958/97-6 z dne 14.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.10.1997. Z navedenim sklepom je tožena stranka priznala tožniku status bivšega političnega zapornika (1. točka izreka), da se mu čas od 20.12.1949 do 15.5.1953 šteje v pokojninsko dobo dvojno (2. točka izreka), da se mu za čas odvzema prostosti od 20.12.1949 do 15.5.1953 prizna pravica do odškodnine (3. točka izreka) ter da se zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine v višini 42.000 DEM zavrne (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbe opira na določbo 3. odstavka 5. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri), po kateri bo urejal višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine, ki pa še ni sprejet. Ker gre za posebno pravico do odškodnine, višino te odškodnine ni možno določiti po splošnih odškodninskih predpisih.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na zakon, ki je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je s svojo odločbo ugotovilo, da ZPKri ni v skladu z ustavo, ker zakonodajalec ni s posebnim zakonom uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do odškodnine po Zakonu o popravi krivic. Zato meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju splošnih načel odškodninske odgovornosti tožniku priznati odškodnino. Ker tega ni storilo, odločbo pa oprlo na z ustavo neusklajeni pravni red, je s tem kršilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožbe opisuje svoje trpljenje v času prestajanja kazni kot politični zapornik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-114/98 z dne 15.7.1999 (Uradni list RS, št. 61/99), na katero se sklicuje tožnik, presojalo ustavnost Zakona o popravi krivic in je med drugim tudi res odločilo, da ta zakon ni v skladu z ustavo, da zakonodajalec ni s posebnim zakonom uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravic do odškodnine po Zakonu o popravi krivic. Hkrati pa je Ustavno sodišče RS še odločilo, da sam Zakon o popravi krivic ni v neskladju z ustavo.

Zakona o popravi krivic Ustavno sodišče RS torej ni razveljavilo in tudi ni določilo zakonodajalcu roka, do katerega mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti, pač pa je menilo, da ugotovljena protiustavnost zahteva njeno takojšnjo odpravo - torej sprejem manjkajočega zakona v čim krajšem času. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje torej svoje sodbe ni oprlo na zakon, ki bi bil v celoti protiustaven, pač pa je ZPKri v določbi 3. odstavka 5. člena le odkazoval na določbe drugega zakona, ki ga pa ob času odločanja še ni bilo. Med tem upravnim sporom je zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpravil in sicer s sprejemom Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001, 111/2001 in 67/2002 - ZSPOZ) in zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ZPKri ni v skladu z ustavo. Sam status bivšega političnega zapornika, čas odvzema prostosti in odločitev o vštevanju tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju ter samo pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti, pa so tožniku bili priznani s sklepom tožene stranke, kar ni predmet tega upravnega spora. Višina odškodnine bo sedaj tožniku odmerjena po določbah ZSPOZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba I U 542/2010
• UPRS Sodba I U 2201/2018-11
• UPRS Sodba U 1633/2020-13