<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Up 658/2000

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.UP.658.2000
Evidenčna številka:VS15312
Datum odločbe:08.05.2003
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:postopek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika - stroški postopka

Jedro

Kljub določbi v 2. odst. 7. čl. ZPKri, da gredo v breme državnega proračuna vsi stroški postopka o zahtevi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, če je bilo tej zahtevi v celoti ali deloma ugodeno, stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za pravno zastopanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 455/99-12 z dne 25.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 10.12.1998, s katero mu je priznan status bivšega političnega zapornika in pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22.3.1952 do 24.8.1953, kot neutemeljena pa zavrnjena zahteva za plačilo denarne odškodnine v višini 11.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev stroškov postopka v višini 204.725,00 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da utemeljeno ni odločila o odškodnini, ker za to ni imela pravne podlage. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 - ZPKri) ima oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine. O odškodnini upravičenec in Republika Slovenija skleneta poravnavo, pri čemer se ob sklenitvi poravnave šteje, da so vsi zahtevki upravičenca iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, izpolnjeni. Po določbi 3. odstavka istega člena zakona višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja Sklad za poplačilo vojne odškodnine. Ker pa zakon, ki bo urejal postopek za uveljavljanje odškodnine in kriterije za določitev višine odškodnine, še ni sprejet, je tudi po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ravnala prav, ko zahtevi tožnika za izplačilo odškodnine ni ugodila. Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine, ki je bila po temelju priznana na podlagi ZPKri, je namreč izključno zakon, ki ureja Sklad za poplačilo vojne odškodnine, na katerega ZPKri napotuje in ne splošna pravila civilnega prava. Zato je tudi sodišče zavrnilo tožnikove ugovore, da bi bilo potrebno odškodnino določiti in izplačati, kljub temu, da specialni predpis, na katerega napotuje ZPKri še ni sprejet, torej smiselno po splošnih pravilih civilnega prava. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno odločila, ko je zavrnila povračilo stroškov postopka. Po določbi 1. odstavka 114. člena ZUP praviloma trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kamor sodijo stroški za prihod, zamudo časa ter izdatki za pravno zastopanje in strokovno pomoč. Le če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi mora stanka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki upravičene stroške (2. odstavek). Glede na povedano mora stranka, ki jo zastopa odvetnik, kriti sama stroške tega zastopanja. Tudi določba 2.

odstavka 7. člena ZPKri, ki določa, da gredo v breme proračuna vsi stroški postopka o zahtevi za priznavanje statusa bivšega političnega zapornika, pomeni, da stranko v tem postopku ne obremenjujejo stroški za takse in drugi stroški v zvezi z vodenjem postopka in gredo v breme proračuna. Za stroške zastopanja po odvetniku pa velja določba 1. odstavka 114. člena ZUP. Po ugotovitvi sodišča, da so pravno relevantna dejstva med strankama nesporna, je o zadevi odločalo na nejavni seji, saj bi tožeči stranki predlagana obravnava v ničemer ne vplivala na odločitev o stvari. Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega in prvostopnega postopka oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka. Kljub izrecni zahtevi tožeče stranke ob vloženi tožbi za razpis glavne obravnave, sodišče le te ni izvedlo domnevno iz razloga, ker naj bi bila pravno relevantna dejstva med strankama nesporna. Katera naj bi bila ta, tožeči stranki ni poznano. Ničesar v postopku ni bilo takega, kar bi se izrecno ugotavljalo kot nesporno. Pojem škode in odškodnine je urejen v veljavnem zakonu o obligacijskih razmerjih, zato je absurdno sklicevanje sodišča prve stopnje na zakon, ki ureja Sklad za poplačilo vojne odškodnine, saj gre za povsem abstraktno sklicevanje na zakon, ki ga ni, torej je neobstoječ. Tožeča stranka je prepričana, da že sama priznana pravica do odškodnine predstavlja pravno in dejansko podlago za odmero le te tudi po višini. Zato je dolžnost sodišča, da jo odmeri. Po 2. odstavku 7. člena Zakona o popravi krivic gredo oškodovancu vsi stroški postopka, če je bilo njegovi zahtevi v celoti ali vsaj deloma ugodeno. To ne pomeni, da je stranka oproščena plačila stroškov postopka, pač pa da je upravičena do vračila le teh in med njimi tudi zastopniških.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ko je pritrdilo zavrnitvi zahteve za plačilo odškodnine. Kljub priznani pravici do odškodnine osebi, ki ji je priznan status bivšega političnega zapornika, ni bilo pravne podlage za odločitev o višini odškodnine. V času odločanja tožene stranke zakon, ki bi urejal postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine in kriterije za njeno odmero, še ni bil sprejet. Zakon o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001-ZSPOZ) je uveljavljen šele 29.3.2001. Iz določb tega zakona, ki je bil kasneje spremenjen (Uradni list RS, št. 111/2001 in 67/2002), izhaja, da se postopek za uveljavitev pravice do odškodnine začne na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o pravici po zakonu o popravi krivic. Navedeni organ po uradni dolžnosti pošlje ta akt Slovenski odškodninski družbi (12. člen ZSPOZ), ki na njegovi podlagi izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo. Odškodnino torej določi drug organ v drugem postopku. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da bi moralo sodišče odločiti tudi o višini odškodnine na podlagi splošnih pravil civilnega prava.

Po presoji sodišča je neutemeljen pritožbeni ugovor glede zavrnitve povračila stroškov postopka. ZPKri v 2. odstavku 7. člena res določa, da gredo v breme državnega proračuna vsi stroški postopka o zahtevi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, če je bilo tej zahtevi v celoti ali vsaj deloma ugodeno. V tem primeru je bilo tožnikovi zahtevi deloma ugodeno, saj mu je tožena stranka priznala status in pravico do odškodnine. Kateri so stroški postopka ZPKri nima določb. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 1. odstavek 114. člena ZUP/86, ki določa, da med stroške postopka spadajo tudi stroški zastopanja. Vendar pa se po 3. odstavku 114. člena ZUP/86 stroški zastopanja povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V postopku, ki je uveden na zahtevo stranke in v njem ni udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, v katerem organ stranko, če vloži nerazumljivo ali nepopolno vlogo, pozove po uradni dolžnosti na popravo ali dopolnitev, zastopanje stranke po odvetniku, po presoji pritožbenega sodišča, ni potrebno in ne opravičeno. Tudi v tem primeru gre za tak enostaven postopek, zato je odločitev o zavrnitvi stroškov za pravno zastopanje stranke po odvetniku pravilna in zakonita, pritožbeni ugovor o tem, da je upravičena do njih, pa neutemeljen.

Ne gre za bistveno kršitev določb upravnega spora, če je sodišče kljub temu, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala glavno obravnavo odločilo na seji, ker je odločitev oprlo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Med strankama je namreč sporen le obstoj pravne podlage za priznanje odškodnine, ne pa tudi dejanska podlaga za odločitev o odškodnini. O spornem pravnem problemu pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo brez glavne obravnave. V sodnem postopku je prvostopenjsko sodišče odločalo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. V tem postopku pa na podlagi 3.

odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroška postopka, zato je tudi ugotovitev, da tožeča stranka nosi svoje stroške sodnega postopka, pravilna.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 73. člena ZUS.


Zveza:

ZPKri člen 7, 7/2. ZUP (1986) člen 114.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzkzOQ==