Sodba I Up 644/99
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Upravni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2003:I.UP.644.99 |
Evidenčna številka: | VS15280 |
Datum odločbe: | 06.03.2003 |
Področje: | PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE |
Institut: | blagovna znamka - prenos prijave in nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke |
Jedro
Pravna podlaga za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke
v RS je podana, v kolikor je bila prijava blagovne znamke pri Zveznem
zavodu za patente v Beogradu vložena do vključno 3. aprila 1992.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Upravnega
sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2501/97 z dne
30.6.1999.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1.odstavka
59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in
70/2000 - v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper
odločbo tožene stranke z dne 15.9.1997. S to odločbo je tožena
stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos prijave in
nadaljevanje postopka za priznanje znamke za znak DOVE, prijavljene
pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu dne 9.12.1992. V
obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je
tožeča stranka 12.7.1993 pri Uradu za intelektualno lastnino vložila
zahtevo za prijavo blagovne znamke s predlogom, da tožena stranka v
skladu z določilom 2.odstavka 122.člena Zakona o industrijski
lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 - v nadaljevanju:
ZIL ) prevzame nadaljevanje postopka za registracijo prijave. Iz
predložene kopije potrdila o vložitvi YU prijave s seznamom blaga je
razvidno, da je v-ložila prijavo blagovne znamke pri Zveznem zavodu za
patente dne 9.12.1992. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da
je tožeča stranka z vlogo dne 12.7.1993 predlagala nadaljevanje
postopka za registracijo blagovne znamke in ne postopka prijave za
priznanje blagovne znamke. V vlogi namreč izrecno predlaga prevzem
nadaljevanja postopka prijave blagovne znamke in se ob tem sklicuje
na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Soglaša z ugotovitvijo tožene
stranke, da je prijava blagovne znamke, -vložena pri Zveznem zavodu za
patente dne 9.12.1992, vložena po poteku zakonsko določenega roka iz
1. odstavka 122. člena ZIL, na podlagi katerega vse pravice
industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu
za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb
porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Glede tožbenega
ugovora, da je bila njena vloga sestavljena v skladu z določilom 1.
odstavka 44. člena ZIL in 4. odstavkom 53. člena ZIL sodišče navaja,
da mora v skladu z navedenim-a določiloma vloga vsebovati znak in
seznam proizvodov oziroma storitve. Tožena stranka k vlogi z dne
12.7.1993 ni, kot zmotno zatrjuje, priložila znaka, to je storila
šele 1.12.1994. Sodišče je presodilo, da je odločba tožene stranke
pravilna in na zakonu utemeljena.
Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene
kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe
materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi,
odpravi odločbo upravnega organa ter vrne zadevo sodišču prve stopnje
v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo ustavne pravice in
sicer določilo 125.člena Ustave RS, ki določa, da so sodniki pri
opravljanju funkcije vezani na ustavna in zakonska določila. V skladu
z določilom 1. odstavka 68. člena Zakona o u-pravnem postopku (v
nadaljevanju: ZUP) vloge, ki je nepopolna ali nerazumljiva, ni
dovoljeno zavreči, temveč mora sodišče stranko pozvati na odpravo
pomanjkljivosti in ji za to dodeliti rok. Šele v kolikor stranka ne
ravna v skladu s sklepom sodišča, sodišče vlogo zavrže. V sporni
zadevi je sodišče njeno vlogo z dne 12.7.1993 zavrglo, ne da bi ji
dodelilo rok, zaradi česar je kršilo tudi določbi 55. in 56.člena
ZIL, ki prav tako določata, da mora organ pozvati prijavitelja na
odpravo pomanjkljivosti, mu -dodeliti za odpravo primeren rok in šele
v primeru, da prijavitelj pomanjkljivosti v roku ne odpravi, lahko
organ prijavo zavrže. V obravnavani zadevi prijava ni imela takih
pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče obravnavati in na njeni
podlagi odločiti. Sodišče ni pravilno presodilo, ko je ocenilo, da je
z vlogo dne 12.7.1993 predlagala prenos prijave blagovne znamke,
prijavljene pri Zvezne uradu za patente v Beogradu. Tožena stranka je
z navedeno vlogo prijavila blagovno znamko v skladu z -določilom 1.
odstavka 44. člena ZIL in k prijavi priložila tudi sliko znaka in
seznam blaga. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določilom 5. člena ZUP
in je ni opozorilo, v kolikor je menilo, da prijava ni pravilna, naj
uveljavlja svojo pravico na podlagi 3. člena Pravilnika o postopku za
priznanje znamke.
Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je njena
odločitev pravilna, ker je tožeča stranka prijavila sporno znamko po
datumu 3.4.1992, ki je zakonsko določen rok za uveljavitev pravice iz
1.odstavka 122. člena ZIL. Tožena stranka je ob vložitvi vloge jasno
navedla, da predlaga nadaljevanje postopka za registracijo prijave in
se je sklicevala na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Glede na
navedeno je tožena stranka ugotovila, da ni pogojev za uvedbo
postopka prenosa, zato poziv -toženi stranki na odpravo
pomanjkljivosti ni bil potreben. Tožeča stranka tudi ni izpolnjevala
pogojev za priznanje znamke, določene v 44. členu ZIL. Prijavo po
navedenem določilu je potrebno vložiti drugače kot zahtevo po
122.členu ZIL, drugačen je tudi postopek reševanja vloge. Vloga
tožeče stranke ni vsebovala vseh sestavin iz 3. člena Pravilnika o
postopku za priznanje blagovne znamke (pravilnik). Prijavo bi morala
vložiti v slovenskem jeziku, tožeča stranka pa je vložila vlogo delno
v tujem jeziku in -ni predložila prevoda v slovenski jezik, kar bi
morala storiti v roku dveh mesecev, v skladu z določilom 2. člena
pravilnika. Prevod seznama blaga je tožeča stranka vložila šele dne
22.12.1994, pri čemer se je sklicevala na vlogo za nadaljevanje
postopka. Navedeno kaže, da ni dvoma, da je tožeča stranka želela
izvesti postopek prenosa prijave in ne redni postopek na podlagi 44.
člena ZIL.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi
podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo in
navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Na podlagi določila 1.
odstavka 122. člena ZIL vse pravice industrijske lastnine,
prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do
vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v
Republiki Sloveniji. Smisel navedene določbe je, da so pravice
industrijske lastnine, ki so bile upravičencem priznane na podlagi
odločb Zveznega zavoda za patente v Beogradu do osamosvojitve
Slovenije oziroma do uveljavitve Zakona o industrijski lastnini
njihove pridobljene pravice in jim je Republika Slovenija v skladu s
Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike
Slovenije, Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine ter v
skladu z 2. členom Ustave dolžna zagotoviti njihovo varstvo. V
obravnavanem primeru je tožena stranka dne 9.12.1992 vložila pri
Zveznem uradu za patente v Beogradu za-htevo za prijavo blagovne
znamke. Dne 12.7.1993 pa je pri toženi stranki vložila vlogo, katero
je sodišče, glede na njeno vsebino, ne glede na predmet prijave
(prijava blagovne znamke), pravilno ocenilo kot predlog za
nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Sodišče je glede
na datum prijave blagovne znamke pri Zveznem zavodu za patente, dne
9.12.1992, pravilno presodilo, da je tožeča stranka vložila predlog
za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke po poteku
zakonsko določenega roka, zaradi česar nima, glede na določilo
1.odstavka 122. člena ZIL, pravne podlage za nadaljevanje postopka za
priznanje blagovne znamke v Republiki Sloveniji. Do nadaljevanja
postopa v Republiki Sloveniji bi bila upravičena le v primeru, v
kolikor bi postopek za priznanje blagovne znamke pričela pri Zveznem
zavodu za patente do vključno 3. aprila 1992.
Glede na dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za obravnavo predloga
za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke, pritožbeni
ugovor o kršitvi določila 55. in 56. člena ZIL ni utemeljen. V skladu
z navedenima določiloma se prijavitelja pozove na odpravo
pomanjkljivosti in se mu dodeli rok za odpravo, v kolikor urad
ugotovi, da prijava ni pravilna. Gre za odpravo pomanjkljivosti v
postopku prijave blagovne znamke. Tožena stranka ni bila dolžna
opozarjati stranke, da spremeni trditveno in pravno podlago, saj gre
za predlagalni postopek in je o njem mogoče odločati le v okviru
postavljenega zahtevka.
V skladu z določilom 1. odstavka 68. člena ZUP/86 je vloga
pomanjkljiva, v kolikor je ni mogoče obravnavati. V obravnavanem
primeru je tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 12.7.1993 štela
za popolno in je o njej odločala. Tudi po presoji pritožbenega
sodišča je bila navedena vloga tožeče stranke sposobna za
obravnavanje, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi določila
1. odstavka 68. člena ZUP/86, ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo
na odpravo pomanjkljivosti in ji ni dodelilo naknadnega roka.
Pritožbeni ugovor, da bi morala tako sodišče kot tudi že upravni
organ, v skladu z določilom 5. člena ZUP, tožečo stranko opozoriti,
da lahko v postopku uveljavlja kakšno drugo svojo pravico, na
odločitev ne vpliva. Predmet obravnavane zadeve je vloga tožeče
stranke za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Ne
glede na to ali bi tožeča stranka, sama ali na podlagi opozorila,
tekom postopka vložila zahtevo za priznanje blagovne znamke, v smislu
določila 44. člena ZIL, bi organ in sodišče obravnavala in odločala
tudi o vlogi tožeče stranke za nadaljevanje postopka za priznanje
blagovne znamke in bi jo kot nedovoljeno zavrgla.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani
pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po
uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo
pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 22.08.2009