Sodba I Up 1057/2001

Jedro

Vprašanje, ali je določeno delo avtorsko delo ali ne, je vprašanje materialnopravne narave, ker gre pri pojmu avtorskega dela, kot ga opredeljuje ZASP v 5. členu, za pravni standard.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1893/2000-11 z dne 27.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79 in 70/2000 - ZUS) delno ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.1999 in sicer v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper točke I, II, III, IV, V, VI, ki se nanašajo na presojo avtorskih del ter točke VIII prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločbo odpravilo in jo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v preostalem delu (točka VII) pa je tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada N.G. z dne 20.4.1998, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davkov in prispevkov s pripadajočimi obrestmi. Po presoji tožene stranke predavanja, ki jih je izvajala tožeča stranka v okviru njenega programa in dejavnosti, ne predstavljajo avtorskega dela. Gre za pogodbe o delu, zaradi česar je tožeča stranka dol-žna plačati naložene davke in prispevke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da imajo predavanja lahko značaj avtorskega dela, če izpolnjujejo splošne pogoje, določene v prvem odstavku 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/95 - ZASP). Pri pojmu avtorsko delo gre za pravni standard, zato je vprašanje, ali je neka stvaritev avtorsko delo, materialnopravne narave. Predavanja, v kolikor izražajo individualno duhovno stvaritev, imajo lahko značaj avtorskega dela, pri čemer so vrsta šole, šols-ka stopnja in vsebina poučevanja le merilo pri preizkusu obstoja pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Tožena stranka bi morala za pravilno ugotovitev, da predavanja, izvedena na podlagi spornih avtorskih pogodb, niso avtorsko delo, natančno opredeliti, v čem konkretnem ne izpolnjujejo vsebine pravnega standarda. Zgolj pavšalno sklicevanje na neizpolnjevanje predpostavk avtorskega dela ne more služiti kot podlaga za ugotovite, da predavanja niso gov-orno avtorsko delo. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklic-evanje tožene stranke na pravila davčnega postopka, ki zatrjuje, da je za obdavčitev posameznih dohodkov fizične osebe pomemben status osebe oziroma razmerje med izvajalcem in naročnikom, na podlagi katerega fizična oseba pridobiva določene prejemke. Prav v primeru sklenitve avtorske pogodbe v okviru delovnega razmerja Zakon o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96 - Zdoh) določa, da se avtorska pogodba obdavči kot dohodek, dosežen iz avtorske dejavnosti in ne kot osebni dohodek.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče tožbi ugodilo. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so iz obrazložitve odločbe razvidni naslovi predavanj, ki jim organ prve stopnje ni priznal značaja avtorskega dela, razvidni so tudi razlogi odločitve. Navedena dela ne izpolnjujejo pogoja stvaritve s področja ustvarjalnosti, duhovnosti in individualnosti, poleg tega pa tudi iz samih avtorskih pogodb izhaja, da gre za eleme-nte, ki že po naravi ne sodijo v pogodbo o avtorskem delu. Nepravilna je odločitev sodišča, da, z davčnega vidika, status fizične osebe ni pomemben. Za namen izvajanja Zdoh davčne obravnave posameznika ni odločilna pravna podlaga za sklenitev posla, temveč status fizične osebe, ki določeno delo opravi. Na navedeno kaže tudi določilo 77. člena Zdoh, iz katerega izhaja, da so dohodki iz avtorskih pravic podvrsta dohodkov iz premoženjskih pravic. V pritožbi nadalje na-vaja, da bi morala tožeča stranka, v skla-du z določili Zakona o delovnih razmerjih, skleniti pogodbe o delu. Dejstvo, da je sklenila avtorske pogodbe, ne vpliva na odločitev, da je potrebno, za davčne namene, prejemke iz naslova takega dela, šteti kot prejemke iz delovnega razmerja.

Tožeča stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pitožba ni utemeljena.

Avtorsko delo je opredeljeno v 5. člena ZASP. V 1. odstavku 5. člena je avtorsko delo oblikovano abstraktno in splošno, v drugem odstavku pa je primeroma našteto, katera dela veljajo za avtorska. Med drugimi, so v prvi točki drugega odstavka 5. člena ZASP kot avtorsko delo navedena tudi predavanja, kar pa za samo odločitev, ali je delo avtorsko ali ne, še ne zadostuje. Vprašanje, ali je določeno delo avtorsko delo ali ne, ni zgolj dejansko vprašanje. Avtorsko delo, kot ga opredeljuje ZASP v 5. členu, je pra-vni standard, vsebina pravnega standarda pa je materialnopravno vprašanje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odločanju v konkretnem primeru upoštevati vse predpostavke iz prvega odstavka 5. člena. Za vsako predavanje posebej je potrebno ugotavljati in ugotoviti vse elemente, pomembne za presojo, ali posamezno predavanje res ne izpolnjuje predpostavk avtorskega dela ali pa ga je lahko šteti za avtorsko delo. Pravilna je zato ugotov-itev sodišča prve stopnje, da zgolj pavšalna zav-rnitev vseh predavanj, z navedbo, da gre za podajanje že znane vsebine, da ne gre za subjektivno novost, da gre za prevzemanje neposredno iz drugega dela in tako za povzemanje že znane vsebine, za pravilno presojo ne zadostuje. Oceniti je potrebno vsako predavanje posebej. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe tožene stranke ni razvidna presoja posameznega predavanja in razlogi za odločitev, zakaj po stališču tožene stranke ne gre za avtorsko delo. Avtorska pravica obstaja na avtorskih delih, -zato je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je predmet presoje lahko samo posamezno predavanje, ne pa vsebina pogodbe. Iz same vsebine pogodbe ni mogoče sklepati na obstoj ali neobstoj avtorskega dela. Tudi po presoji pritožbenega sodišča določila 77. člena Zdoh ne dajejo opore za odločitev, da spornih predavanj ni mogoče šteti za avtorsko delo. Zdoh izrecno določa, da se avtorska pogodba obdavči kot dohodek, dosežen iz avtorske dejavnosti in ne, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, -kot osebni prejemki.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka, v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih, skleniti pogodbe o delu. Kot je že obrazloženo, je za odločitev v tem postopku pomembna presoja izvedbe posameznega predavanja, ne pa vsebina sklenjenih pogodb. Pri tem je potrebno tudi upoštevati določilo 107. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa pogoje, pod katerimi je mogoče skleniti pogodbo o delu in prepoved, da pogodbe o delu ni mogoče skleniti, če gre za avtorska dela. V vsakem -primeru je za pravilno odločitev potrebno presoditi vsako predavanje posebej in ugotoviti, ali vsebuje vsebino pravnega standarda.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 287/2008
• VDSS Sodba Pdp 112/2018
• Sodba II Ips 47/98