Sodba I Up 107/98

Jedro

Možnost plačila pristojbine za ohranitev pravice v naknadnem roku velja le za priznane (registrirane) pravice intelektualne lastnine, ne pa tudi za prijavljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1841/96-5 z dne 3.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče proti sklepu tožene stranke z dne 22.11.1996. Z njim je bila zavržena njena zahteva za prenos objavljene prijave in nadaljevanje postopka za podelitev patenta za izum "postopek za pripravo 4,4' - dinitrostilben - 2,2' - disulfonske kisline", prijavljenega dne 18.5.1988 pri Zveznem zavodu za patente in objavljenega dne 31.10.1989 v Patentnem glasniku Zveznega zavoda za patente, ker tožeča stranka v odmerjenem roku ni plačala pristojbin za tiskanje patentnega spisa ter izdajo patentne listine in poračuna pristojbin za vzdrževanje veljavnosti za vključno deveto leto.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je pravilna odločitev tožene stranke, ki je zavrgla zahtevo za prenos prijave in nadaljevanje postopka podelitve patenta, saj tožeča stranka ni plačala pristojbin in stroškov postopka. Pravna podlaga za njeno odločitev je v določbi 2. odstavka 39. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, v nadaljevanju ZIL), ki med drugim določa, da se prijava zavrže, če stroški in pristojbine v postopku za priznanje pravic niso plačani.

Zavrnilo je tožbeni ugovor o kršitvi določbe 1. odstavka 5 bis člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine (Uradni list SFRJ-MP, št. 5/74 in 7/86, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Pariška konvencija) in dela določbe 2. odstavka 39.

člena ZIL, ki zagotavljata nosilcu pravice intelektualne lastnine, ki ni pravočasno plačal pristojbin in taks za vzdrževanje veljavnosti (že pridobljene) pravice, možnost plačila v naknadnem roku. Navedeni določbi se nanašata le na plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti pravic in ne na plačila za pridobitev pravic, za kar v obravnavani zadevi gre.

Pravice industrijske lastnine se pridobijo z odločbo in vpisom v register (2. odstavek 70. člena ZIL) in ne že z vložitvijo prijave za pridobitev pravice. Enako se pravice, ki pomenijo vsebino vsake posamezne pravice intelektualne lastnine, pridobijo s priznanjem in vpisom v register. Zato je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor da je med priznane šteti tudi prijavljene pravice. Določba 1. odstavka 93. člena ZIL, na katero se tožeča stranka sklicuje, se nanaša na sodno varstvo pravic zoper tretjega in ne na postopek podelitve patenta.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava po 1. in 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se nanašata 1. odstavek 5 bis člen Pariške konvencije in 2. odstavek 39. člena ZIL le na ohranitev priznane (registrirane) pravice, ne pa tudi na prijavljene pravice. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 2. odstavka 36. člena ZIL o pridobitvi začasne pravice iz prijave, ki jo upravičenec pridobi od dneva vložitve pravilne prijave. Po navedeni zakonski določbi je zato med pravice šteti tako pravice iz prijavljenega, kot tudi iz zavarovanega izuma. Ob drugačni razlagi tožena stranka tudi ne bi smela pobirati letne takse za vzdrževanje pravice pred njeno registracijo, kar pa sicer redno zahteva. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče na podlagi 156. člena Ustave RS prekine ta postopek in začne postopek za oceno ustavnosti določbe 2. odstavka 39. člena ZIL pred Ustavnim sodiščem RS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se določba 1. odstavka 5 bis člena Pariške konvencije nanaša le na priznane (registrirane) pravice, ne pa tudi na prijavljene in se pri tem sklicuje na razlago navedene določbe v Vodiču za uporabo Pariške konvencije (WIPO Publication No. 611 (E), 1969, str. 80-81), ter ugotavlja, da je določba 2. odstavka 39. člena ZIL vsebinsko enaka.

Pravice intelektualne lastnine se pridobijo z odločbo in vpisom v register (60., 63., 64. in 65. člen ZIL). Tudi pravice, ki pomenijo vsebino vsake posamezne pravice (patenta, vzorca, modela, blagovne in storitvene znamke, označbe porekla blaga), se po določbi 36. člena ZIL pridobijo s priznanjem in vpisom v register, veljajo pa od dneva vložitve pravilne prijave. Z dnem vložitve pravilne prijave se pridobijo le posamezna začasna upravičenja, ki so vsebina vsake posamezne pravice, ko je ta priznana. Gre predvsem za možnost uveljavljanja prepovednih zahtevkov proti tretjemu. Vendar to ne pomeni, da je med pravice po 2. odstavku 39. člena ZIL šteti tudi pravice iz prijavljenega izuma.

V postopku podelitve patenta tožena stranka le izjemoma pozove na plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta, predvsem kadar traja postopek več let. V nasprotnem bi lahko že podeljen patent, zaradi neplačila zapadlih pristojbin, že ob podelitvi prenehal veljati.

Vendar pa je bila tožeča stranka v obravnavani zadevi pozvana tudi na plačilo pristojbin za tiskanje patentne listine. Ker gre za pristojbine, ki se plačujejo v postopku in so pogoj za pridobitev pravice (2. odstavek 70. člena in 39. člen ZIL), tožeča stranka ne more imeti možnosti plačila v naknadnem roku. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih je sodišče navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, podatki in listinami v upravnem spisu ter imajo podlago v določbah ZIL ter 5 bis člena Pariške konvencije, na katere se sklicuje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, in jih ne navaja ponovno.

Pravilno je stališče tožene stranke, ki mu pritrjuje sodišče prve stopnje, da se določbi 2. odstavka 39. člena ZIL ter 1. odstavka 5 bis člena Pariške konvencije, ki zagotavljata možnost plačila pristojbine oziroma taks za ohranitev veljavnosti pravice v naknadnem roku, nanašata le na priznane (registrirane) pravice industrijske lastnine, ne pa tudi na prijavljene. Z vložitvijo pravilne prijave se pod pogojem, da je pravica kasneje priznana, pridobijo le posamezna in še to le začasna upravičenja, ki so vsebina vsake posamezne pravice, ko je le-ta priznana. Pri tem gre dejansko za pravice iz prijave, vendar to ne pomeni, da je za pravico v smislu določbe 2. odstavka 39. člena ZIL in določbe 1. odstavka 5. bis člena Pariške konvencije šteti tudi prijave oziroma upravičenja, ki izvirajo iz vložitve pravilne prijave.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 43/2011
• Sklep III DoR 23/2010