Sodba U 504/95

Jedro

Bistveno je, da prepoved zavarovanja znamke, ki vsebuje kratico imena kakšne države, določa zakon (9. točka 1. odst. 19. čl. ZIL), ki ni v nasprotju z določbami 1) 6 ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, saj 6. člen te konvencije določa, da pogoje za prijavljanje in registracijo tovarniških ali trgovskih znamk določi vsaka država s svojo nacionalno zakonodajo; možnost omejitve varstva znamke skladno z navedeno konvencijo izhaja tudi iz Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (5. člen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje znamke "AND", številka mednarodne registracije ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk vložila zahtevo za priznanje znamke "AND" in sicer za blago in storitve po mednarodni klasifikaciji blaga in storitev razvrščene v razrede 18, 25 in 35. Ugotavlja, da prijavljenega znaka "AND" ni mogoče priznati kot znamko, ker vsebuje črke A,N in D, ki tvorijo kratico "AND", ki je ena izmed kratic oziroma oznak Andore. S tem so podani razlogi za zavrnitev zahteve po 9. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL, Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93), ki določa, da se kot znamka ne more zavarovati znak, ki vsebuje kratice imena kakšne države, razen z dovoljenjem pristojnega organa zadevne države. Tožeča stranka na poziv, da se izjavi o razlogih za zavrnitev zahteve, dovoljenja ni predložila, v odgovoru pa je navedla, da znak "AND" ni povezan z imenom Andora in je le koda oziroma oznaka, ki se uporablja kot tehnično sredstvo (tudi AD oz. 020); znak ima kvečjemu povezavo z angleškim veznikom "in"; navedena določba zakona pa je v nasprotju s točko 1) 6 ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, ker ta ne izloča kratic imen držav oziroma jih izloča le v povezavi z imeni mednarodnih meddržavnih organizacij. Tožena stranka meni, da povezava z angleškim veznikom predstavlja zgolj eno izmed možnih povezav; pri presoji primernosti posameznega znaka za znamko pa je potrebno upoštevati vse pomene ali povezave, ki jih lahko ima. Znak "AND" pomeni kratico Andore oziroma je to navedeno v seznamu ISO 3166 (mednarodno dogovorjene oznake držav). Z navedbami tožeče stranke, da znak "AND" ni kratica države Andore, se ne strinja, ker je kratica države v smislu 9. točke 1. odstavka 19. člena ZIL širše pojmovana oziroma vključuje vse kratice, ki jih zadevna država uradno uporablja kot razpoznavno in uveljavljeno identifikacijsko sredstvo. Kneževina Andora uporablja znak "AND" na uradnih listinah kot so: potni listi, vozniška dovoljenja, registrske tablice, označevanje naročniških teleprinterskih številk, uradni listi in vladna gradiva. Zato gre za kratico imena države oziroma samostojno razpoznavno kratico. Navedbe tožeče stranke, da je 9. točka 1. odstavka 19. člena ZIL v nasprotju s točko 1) 6 ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, ne držijo, saj je potrebno upoštevati 6. člen te konvencije, ki določa, da pogoje za prijavljanje in registracijo znamk določi vsaka država s svojo nacionalno zakonodajo.

V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka napačno tolmači 9. točko 1. odstavka 19. člena ZIL. Opozarja na Enciklopedijo slovenskega jezika (Cankarjeva založba, 1992), ki kratico definira kot "besedo, nastalo iz sklopljenih krnov večbesedne zveze". Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (DZS, 1994) podobno definira kratico in sicer kot "ustaljeno okrajšavo večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov". Seznam ISO 3166 oznak za predstavljanje imen držav je po mnenju tožeče stranke mednarodni standard, ki vsebuje mednarodno dogovorjene oznake držav, katere naj ne bi bile hkrati tudi kratice držav. Če bi bil namen zakonodajalca ščititi standarde oziroma oznake, bi to v zakon ustrezno zapisal, ni pa dopustno širše tolmačiti določb zakona. Praksa tožene stranke tudi naj ne bi potrjevala njenih navedb, da kratice široko tolmači. Tožeča stranka je namreč ugotovila na podlagi poizvedb o blagovni znamki "LUX", da je v standardu ISO pri državi Luksemburg navedeno, da so oznake za predstavljanje imena te države LU, LUX, 442; tožena stranka pa je priznala veljavnost znamke LUX, čeprav standard ISO 3166 navaja to oznako kot oznako za državo Luksemburg. Tudi v primeru države Južnoafriška republika tožena stranka ni štela, da prijavljena znamka "JAR", pomeni to državo. Tožena stranka tako pojem "kratica imena države" različno tolmači oziroma celo različno tolmači isti standard. Široko tolmačenje citirane določbe ZIL naj ne bi imelo podlage niti v Pariški konvenciji za varstvo industrijske lastnine, katere članica je tudi Slovenija. Člen 6 ter te konvencije se izrecno omejuje na državne embleme in ne more služiti kot podlaga za široko tolmačenje določb slovenskega zakona. V Leksikonu Cankarjeve založbe (1988) je kot uraden naziv naveden "LES VALLEES D'ANDORE", iz česar bi izhajalo, da je kratica Andore "LVA", ne pa "AND". Navaja še, da znak "AND" ni povezan s kratico države Andora in da v slovenskem prostoru ne ustvarja nikakršne asociacije s to državo ter ne daje vtisa državne kratice. Na prvi pogled se znak "AND" veže na veznik v angleškem jeziku "and", ki pomeni "in, ter" in podobno, zato tudi ne more zavajati potrošnikov v pogledu izvora blaga in storitev. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da zahteva za priznanje znamke "AND" izpolnjuje pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, oziroma podrejeno predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba in naloži sedanjemu Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, da izda upravni akt, s katerim se ugodi zahtevi za priznanje znamke "AND".

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožeča stranka na podlagi Madridskega aranžmana o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74) vložila zahtevo za priznanje znamke (mednarodna registracija št. 601 925 za razrede 18, 25 in 35 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev - Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74). Tožbene ugovore zavrača, ker 9. točka 19. člena ZIL ne govori o kratici na splošno, ampak določa "ime ali kratico imena kakšne države". Vlada Kneževine Andora je sporočila, da uporablja črke A, N, D na uradnih listinah (potni listi, vozniška dovoljenja, PTT promet). Na tožbene navedbe glede znamke LUX in JAR tožena stranka navaja, da je bila znamka LUX veljavna na ozemlju sedanje Republike Slovenije še v času obstoja SFRJ, Južnoafriška republika pa ne uporablja kratice JAR, ampak ekvivalentne nazive v njihovih uradnih jezikih (RSA, ZA in ZAF). Glede tožbenih ugovorov o širšem tolmačenju določb zakona v nasprotju s členom 6 ter Pariške konvencije poudarja, da materialnopravne določbe te konvencije določajo minimalne pravice, ki jih morajo zagotavljati države članice v svoji zakonodaji, prijavljanje in registracijo tovarniških ali trgovskih znamk pa določi vsaka država s svojo nacionalno zakonodajo. Po ZIL je za storitvene znamke določen enak postopek za priznanje (registracijo) kot za blagovne znamke. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 9. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini se med drugim kot znamka ne more zavarovati znak, ki vsebuje kratice imena kakšne države ali mednarodne organizacije ali znak, ki jih posnema, razen z dovoljenjem pristojnega organa zadevne države ali organizacije. Po teh določbah gre torej za primere relativne prepovedi varstva z znamko, zato bi varstvo z znamko "AND" bilo možno, če bi tožeča stranka toženi stranki predložila dovoljenje Andore. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ugotavlja, da dovoljenja tožeča stranka ni predložila, in te ugotovitve tožeča stranka ne izpodbija, zatrjuje pa nepravilno uporabo navedenih določb zakona.

Ker je treba uporabljati navedene določbe zakona pravno terminološko, tožeča stranka glede pomena kratice tudi v upravnem sporu ne more uspeti s sklicevanjem na Enciklopedijo slovenskega jezika, Slovar slovenskega knjižnega jezika in Leksikon. Tožbene navedbe, da je ISO 3166 mednarodni standard, ki ne določa samo oznak za države in da se kratice državnih imen iz standarda uporabljajo še v mednarodnih sporazumih in konvencijah, mednarodnih zvezah, organizacijah in združenjih ter pri dokumentih javne uprave, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, ker to ni pomembno. Bistveno je, da prepoved zavarovanja znamke, ki vsebuje kratico imena kakšne države, določa zakon, ki ni v nasprotju z določbami 6 ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, saj točka 1) 6. člena te konvencije določa, da pogoje za prijavljanje in registracijo tovarniških ali trgovskih znamk določi vsaka država s svojo nacionalno zakonodajo; možnost omejitve varstva znamke skladno z navedeno konvencijo izhaja tudi iz določb Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (5. člen). Zato je tožena stranka odločitev pravilno oprla na zakon in ga pravilno uporabila.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/81-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97- popr.).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009