<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 411/95

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1999:U.411.95
Evidenčna številka:VS13209
Datum odločbe:25.11.1999
Področje:PRAVO DRUŽB - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:ugotavljanje pogojev za opravljanje dejavnosti - lastnost stranke v postopku

Jedro

V 6. odst. 4. čl. ZGD predpisana izpolnitev z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti napotuje tudi na druge predpise in se ne nanaša samo na ta zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi I.J. in odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Ljubljana z dne 22.12.1994 o zavrženju njegove pritožbe zoper odločbo istega organa pod isto številko z dne 16.11.1994 (1. točka izreka) ter ugodila pritožbi zoper odločbo z dne 16.11.1994 (s katero je bila tožnici izdana odločba o ugotovitvi pogojev za opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti trgovine na drobno z živili in gospodinjskimi potrebščinami), in tudi to odločbo odpravila (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je organ prve stopnje z odločbo z dne 16.11.1994 ugotovil, da tožnica izpolnjuje z zakoni predpisane pogoje za opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti trgovine na drobno z živili in gospodinjskimi potrebščinami v poslovnem sedežu obrata v Ljubljani, P. ul. 27. Zoper to odločbo se je pritožil I.J. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) in kot izpodbojne razloge navajal, da investitor ni izvedel zvočne izolacije na podu, zato je v njegovem kletnem stanovanju pod temi prostori neznosen hrup že ob najmanjši hoji, in da je prostor, v katerem naj bi se prodajalo, formalno še vedno stanovanjska enota, za opravljanje poslovne dejavnosti v tem stanovanju pa ni dal soglasja. Organ prve stopnje je navedeno pritožbo zavrgel z odločbo z dne 22.12.1994 iz razloga, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, ker stvarno legitimacijo daje materialni predpis (v tem primeru Zakon o gospodarskih družbah - ZGD) in tisti, ki ne more izkazati določenega razmerja do stvari, o kateri naj bi se odločalo v upravnem postopku, ne more biti stranka v tem postopku. Zoper to odločbo se je I.J. prav tako pritožil in navajal, da je solastnik hiše in imetnik kletnega stanovanja, tožnica pa je zaprosila za opravljanje poslovne dejavnosti tudi v delu prostorov, ki so stanovanjski prostori in sta jih lastnika T.V. in A.C. adaptirala šele v letu 1994 ter da je zaradi nedovoljenih in nestrokovnih posegov Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani izdalo dne 25.4.1994 začasno odredbo, s katero so bila prepovedana dela na adaptaciji tega stanovanja do rešitve spora. Tožena stranka ugotavlja, da sta obe pritožbi I.J. utemeljeni, ker je organ prve stopnje odločal po določbi 6. odstavka 4. člena ZGD o vprašanju, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za opravljanje dejavnosti trgovine na drobno, med temi pogoji pa so tako pogoji s področja varstva okolja o varstvu pred hrupom v bivalnem okolju, kot tudi pogoj, da ima trgovec prostor, katerega ima pravico uporabljati za opravljanje svoje dejavnosti. Pritožnik je zato tako kot stanovalec v stanovanju pod prostori, kjer naj bi se opravljala dejavnost trgovine na drobno, in kot solastnik stavbe upravičen udeleževati se postopka na podlagi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je odpravila odločbo o zavrženju pritožbe z dne 22.12.1994 in odločbo z dne 16.11.1994. Glede pogojev za opravljanje dejavnosti trgovine na drobno ugotovlja, da je Zavod Republike Slovenije za varstvo pri delu, Center za tehniško varnost, Ljubljana glede izpolnjevanja minimalnih tehničnih pogojev opravil 7.9.1994 komisijski ogled prostora. Iz zapisnika o ogledu je razvidno, da znaša površina prostora 73 m2 in da ga je tožnica najela od družbe S.I. d.o.o. iz Ljubljane, lastnika prostora pa sta T.V. in A.C. Po zemljiškoknjižnih izpiskih je lastnik prostorov v stavbi tudi pritožnik I.J., A.C. in T.V. Lastnika sta dne 31.1.1994 sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje v pritličju hiše s površino 31,90 m2, istega dne pa sta kupila poslovni prostor v izmeri 38 m2 v pritličju hiše. Dne 7.4.1994 je bila izdana odločba o dovolitvi priglašenih rednih vzdrževalnih del oziroma adaptacijskih del v poslovnem prostoru izmere 38 m2. Najemna pogodba med najemodajalcem in najemnikom (tožnico) o oddaji poslovnega prostora v izmeri 71 m2 je bila sklenjena dne 13.7.1994. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je le 38 m2 prostorov v pritličju stavbe poslovnih prostorov, medtem ko ima sosednjih 31,90 m2 status stanovanj skih prostorov. Ni upoštevala razlage organa prve stopnje, da so vsi obravnavani prostori poslovni prostor zato, ker naj bi to bili ob zgraditvi stavbe in začetku njene uporabe 1.6.1941. Organ prve stopnje ne bi smel ugotoviti, da tudi ti stanovanjski prostori izpolnjujejo predpisane pogoje za opravljanje trgovinske dejavnosti. Takšno odločitev bi bilo mogoče sprejeti šele pri izvedbi spremembe namembnosti teh prostorov iz stanovanjskih v poslovne in po pridobitvi novega uporabnega dovoljenja. Izpolnjevanje predpisanih pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti je bilo zato mogoče ugotavljati samo glede poslovnega prostora s površino 38 m2. Organ prve stopnje je sicer ugotavljal izpolnjevanje predpisanih pogojev, vendar je kljub temu, da se poslovni prostor nahaja v stanovanjski stavbi neposredno nad enim od stanovanj, v celoti opustil ugotavljanje predpisanih pogojev glede varstva pred hrupom v bivalnem okolju. V postopku na prvi stopnji ni bilo izkazano, da so izpolnjeni pogoji, predpisani na podlagi Zakona o varstvu okolja (Ur.l.RS, št. 32/93 - ZVO) in obveznosti iz 7. člena Zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju (Ur.l.SRS, št. 15/76 - ZVPH).

V tožbi tožnica navaja, da so v izpodbijani odločbi ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi; iz dejanskih okoliščin, ki so pravilno ugotovljene, pa je napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, in da predpisi, na katere se sklicuje, niso bili pravilno uporabljeni. Tožnica predvsem uveljavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 49. člena ZUP, ko je I.J.

priznala lastnost stranke v postopku ter da je njeno stališče tudi v nasprotju s sodno prakso. Podrejeno uveljavlja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da prostor, v katerem želi tožnica opravljati dejavnost, ni v celoti poslovni prostor. Zatrjuje, da je bil celoten poslovni prostor zgrajen kot poslovni prostor prvega lastnika in se je v njem tudi opravljala identična gospodarska dejavnost. Meni, da zaradi dejstva, da se v delu poslovnega prostora kasneje ni opravljala gospodarska dejavnost zaradi nacionalizacije, v denacionalizacijskem postopku pa je bil poslovni prostor vrnjen, ne more nastati sprememba namembnosti dela poslovnega prostora. Tožena stranka sicer navaja listine iz spisa upravne zadeve, vendar z nobeno od teh listin ni bila v upravnem postopku spremenjena namembnost poslovnega prostora. Tožnica tudi zatrjuje, da v obrazložitvi odločbe tožena stranka ne navaja dokaza, na podlagi katerega ugotavlja, da je le del prostorov za opravljanje dejavnosti poslovni prostor in da je v tem delu odločba v celoti neobrazložena. Meni tudi, da določbe ZVPH in ZVO ne dajejo pravne podlage za odločitev tožene stranke, in da jih ni pravilno uporabila. Na podlagi navedenega tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge kot v izpodbijani odločbi. Dodaja, da je njeno stališče glede priznanja lastnosti stranke pritožniku kot stranskemu udeležencu v upravnem postopku rezultat večletne sodne prakse, da je potrebno lastnost stranke priznati tudi osebi, ki v tem postopku varuje kakšno pravico ali pravno korist; sporni del poslovnih prostorov pa se je ves čas uporabljal kot stanovanje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka I.J. na tožbo ni odgovoril.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo sta bili po presoji sodišča utemeljeno odpravljeni prvostopni odločbi zaradi pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da se v ponovnem postopku presojajo ugovori obeh strank. Kajti po 49. členu ZUP je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V 6.

odstavku 4. člena ZGD predpisana izpolnitev z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti napotuje tudi na druge predpise in se ne nanaša samo na ta zakon. Bistveno v tej zadevi je namreč vprašanje, ali poslovni prostori nad stanovanjem prizadete stranke ustrezajo predpisom o trgovini, med katere spadajo tudi pogoji, predpisani z drugimi predpisi (o graditvi objektov, varstvu okolja in urejanju naselij), kar izhaja iz 9., 12. in 13. člena Zakona o trgovini (ZTr, Ur.l.RS, št. 18/93) in 2. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Pr, Ur.l.RS, št. 28/93, 34/93 - popr. in 57/93).

Tožnica niti ne izpodbija dejanske ugotovitve tožene stranke, da je pritožnik stanovalec v stanovanju pod prostori, kjer naj bi se opravljala dejavnost, in da kot stanovalec in solastnik stavbe ugovarja hrupu v svojem stanovanju zaradi tožničine trgovinske dejavnosti. Te ugotovitve imajo podlago v poslanih upravnih spisih. Zato je tožena stranka že iz teh razlogov pritožniku I.J. utemeljeno priznala lastnost stranke v postopku. Ker torej prizadeta stranka v postopku ni sodelovala, so bila kršena pravila postopka in tudi dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Tudi tožbeni ugovori, da bi bilo treba upoštevati dejavnost prvega lastnika iz leta 1941 v spornem delu poslovnih prostorov, niso utemeljeni, saj je potrebno upoštevati dejansko namembnost prostorov in sedaj predpisane pogoje za njihovo preureditev za trgovinsko dejavnost. Zato se tožnica tudi ne more uspešno sklicevati na sodno prakso po nekdanjih predpisih. Utemeljen tudi ni ugovor, da je izpodbijana odločba neobrazložena glede ugotovitve, da je le del prostora za opravljanje dejavnost poslovni prostor, saj se je tožena stranka utemeljeno sklicevala na listine, na podlagi katerih je to ugotovila (odločba o dovolitvi priglašenih del za poslovni prostor 38 m2 in pogodbo o nakupu stanovanja 31,90 m2).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/77 in 65/97-popravek). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUP in ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.


Zveza:

ZGD člen 4, 4/6. ZTr člen 9, 12, 13.ZUP člen 49. Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln člen 2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTk0Mg==