Sodba I Up 423/99

Jedro

Gospodarska družba ne sme pričeti opravljati svoje dejavnosti preden ni vpisana v register dejavnosti in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 22.4.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.4.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota K., Izpostava Š.L. z dne 21.4.1995, s katero je ta odločil, da se tožeči stranki v poslovnih prostorih na Š. ul. 2 v Š.L. prepoveduje opravljanje dejavnosti, dokler si za svojo dejavnost v navedenih poslovnih prostorih ne bo pridobila odločbe pristojnega upravnega organa Upravne enote Š.L. o izpolnjevanju pogojev po določilih 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD).

V obrazložitvi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot pa jih uveljavlja tožeča stranka. Navaja, da sama določba 6. odstavka 4. člena ZGD ne določa niti pogojev, ki jih mora družba za opravljanje neke dejavnosti izpolnjevati, niti organa, ki izpolnjevanje predpisanih pogojev ugotavlja. Katere pogoje mora družba izpolnjevati za opravljanje posamezne dejavnosti, določa poseben zakon, ki tudi določi kateri organ je tisti, ki ugotavlja izpolnjevanje pogojev. Če poseben zakon za opravljanje neke dejavnosti ne predpisuje posebnih pogojev, zadostuje vpis v register. Navedena določba ZGD ne more biti pravna podlaga za odločanje o tem, ali nek subjekt izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje svoje dejavnosti. Take pogoje lahko za posamezne dejavnosti določa le poseben zakon, pri čemer pa mora opredeliti tudi organ, ki izpolnjevanje teh pogojev ugotavlja. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je torej bistvena ugotovitev, ali kakšen zakon za opravljanje dejavnosti tožeče stranke predpisuje posebne pogoje. Za dejavnost projektiranja, svetovanja in marketinga s področja arhitekture ni predpisanih posebnih pogojev, zato zadostuje vpis v register. Zato je po oceni sodišča odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita. Sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je bil z odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti razveljavljen sklep o prekinitvi postopka, ker naj bi glede upravnih aktov veljalo pravilo, da poznejši razveljavlja prejšnjega. Po presoji sodišča je organ prve stopnje v obravnavani zadevi tržni inšpektor, ki je po Zakonu o tržni inšpekciji pristojen za vodenje nadzora nad opravljanjem gospodarskih dejavnosti. Sklep o prekinitvi postopka ni predmet tega upravnega spora. Ker se nanaša na drug postopek, se sodišče o njegovi zakonitosti ne opredeljuje. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo nepravilno uporabila materialni zakon, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60.

člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi 2. odstavka istega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je razlaga navedene določbe ZGD, kot jo je to napravilo sodišče prve stopnje, nepravilna. Določba 6. odstavka 4. člena navedenega zakona je jasna in ne dopušča nobenih novih razlag. Družba po tej določbi ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ. Vsaka gospodarska družba mora torej v vsakem primeru pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti ne glede na to, ali so za opravljanje te dejavnosti predpisani posebni pogoji ali ne. Pogoji za opravljanje dejavnosti, ki so predpisani z različnimi zakoni, so namreč dvojne narave. Gre za splošne pogoje, ki veljajo za vse dejavnosti, in za posebne pogoje, ki veljajo za nekatere posamezne dejavnosti. Posebne pogoje določajo zakoni, ki urejajo posamične dejavnosti, kot so na primer: trgovina, gostinstvo, obrt itd.. Za opravljanje drugih dejavnosti, za katere ni posebnih predpisov, je torej treba izpolnjevati le splošne pogoje, ki se upoštevajo pri opravljanju vsake dejavnosti, in sicer so to pogoji, določeni s predpisi s področij graditve objektov, varstva pri delu, varstva okolja. Izpolnjevanje splošnih pogojev je torej treba ugotavljati v vsakem primeru opravljanja pridobitne dejavnosti. Če bi obveljala izpodbijana sodba, bi tožeča stranka imela izjemen status med vsemi gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki. Pridobila bi namreč pravico, da ji ni treba pridobiti odločbe, s katero bi moralo biti med drugim ugotovljeno, da družba deluje: v prostorih, ki so uporabni za opravljanje pridobitne dejavnosti in na katerih ima izključno pravico uporabe; na način, da je ugotovljeno opravljanje dejavnosti po predpisih o varstvu pri delu in tako, da ne vpliva negativno na okolje s hrupom, nevarnimi izpusti plinov in odplak in podobno. S tem bi ji bilo omogočeno, da dejavnost opravlja kjerkoli in kadarkoli ter na kakršenkoli način, brez vsake odločbe državnega organa. Tožena stranka predlaga, da zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen ukrep tržnega inšpektorja, s katerim je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti. Navedeni inšpekcijski ukrep je predviden v določbi 2. odstavka 4. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74). Po tej določbi tržni inšpektor, če ugotovi, da se opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja, izda odločbo, s katero prepove tako dejavnost. Po določbi 6. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94) družba ne sme začeti opravljati svojih dejavnosti, preden ni vpisana v register in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ. Stališče, ki ga v zvezi z navedeno zakonsko določbo zavzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je napačno in zanj ni podlage. Upravičeno zato tožena stranka v pritožbi opozarja na napačno uporabo materialnega prava in obenem tudi pravilno razlaga zakonsko določbo.

Pritožbeno sodišče tudi dvomi v oceno sodišča prve stopnje glede pomena sklepa o prekinitvi postopka z dne 23.6.1994. Sodišče namreč meni, da gre za drug postopek, vendar ne navede, za kakšen drug postopek naj bi šlo. Takšna ocena je dvomljiva tudi zato, ker je tako sklep o prekinitvi, kakor tudi odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, izdal isti organ, oba izdana akta pa imata tudi isto opravilno številko. Zato sodišče prve stopnje tožbenega ugovora, ki se sklicuje na pravnomočnost prekinitvenega sklepa, ne more zavrniti zgolj z zaključkom o drugem postopku. Prav zaradi navedenega bo moralo presoditi, ali gre res za povsem drug postopek in za kakšen, ter ali je dejansko irelevanten za izrečeni inšpekcijski ukrep, ali pa gre za postopek v isti zadevi oziroma za nadaljevanje prekinjenega postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 678/2000
• Sodba I Up 430/2000
• Sodba X Ips 1275/2006