Sodba U 448/94

Jedro

Če je tožeča stranka že pri Zveznem zavodu za patente plačala pristojbino za 14. leto trajanja patenta, potem glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/94-15 z dne 17.4.1997 (Ur.l. RS, št. 34/97 z dne 7.6.1997) za 14. leto ni dolžna plačati pristojbine in če 14. leto trajanja patenta pomeni obdobje od 31.10.1993 do 31.10.1994, tudi ni bilo podlage za odločitev, da mora tožeča stranka plačati pristojbino za obdobje od 1.3.1994 do 31.10.1994.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Urada Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine št... z dne 10.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku kot nosilcu patenta naložila, da mora v dveh mesecih od vročitve sklepa plačati pristojbino za vzdrževanje patenta za vključno 14. leto, to je od 1.3.1994 dalje v znesku 28192,00 SIT ter dokazilo o plačilu dostaviti Uradu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožena stranka z odločbo ugodila zahtevi za prenos patenta podeljenega pri ZPP in ga vpisala v register patentov. Tožena stranka ugotavlja, da so za navedeni patent pristojbine plačane do 1.3.1994, zato mora nosilec patenta plačati pristojbine za obdobje od 1.3.1994 do 31.10.1994, to je za vključno 14. leto vzdrževanja.

Tožeča stranka navaja, da je zakon o industrijski lastnini pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (novela ZIL, Uradni list RS, št. 27/93)

določal, da pravice industrijske lastnine, ki so že priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, veljajo v Republiki Sloveniji neokrnjeno do izteka njihove veljavnosti, to je v obsegu in trajanju, v kakršnem so bile priznane po Zveznem zavodu za patente v Beogradu. Ta zakon je bil z novelo spremenjen tako, da ima zato učinek za nazaj. Iz listin v spisu izhaja, da je bila dne 28.8.1990 na račun Zveznega zavoda za patente v Beogradu plačana pristojbina za vzdrževanje patenta in sicer za 8. do 14. leto veljavnosti, tako da je bila pristojbina veljavno plačana do 30.9.1997. V spornem primeru je tožeča stranka že plačala pristojbino, za katero jo tožena stranka poziva z izpodbijanim sklepom, da jo plača še enkrat. Pristojbina je bila namreč 28.8.1990 plačana v dobri veri in tudi za teritorij Slovenije, kot ene republik bivše SFRJ, ki je v času plačila kot taka še obstajala. Plačana pristojbina je postala zvezna last, ki pripada tudi Sloveniji. Določilo pravilnika o prenosu pravic industrijske lastnine (2. odstavek 5. člena) po mnenju tožnika nima opore v zakonu in je že zato odločitev v izpodbijanem sklepu nepravilna. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugotovi, da je nosilec patenta plačal pristojbine za vzdrževanje do 30.9.1997 oziroma, da naloži toženi stranki, da to sama ugotovi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu. Navaja, da se v postopku prenosa pravice, ki je bila že prej podeljena ali priznana, odloči z odločbo. Če se zahtevi ugodi, postane pravica predmet slovenskega prava podvržena slovenskim predpisom. Iz tega sledi ena izmed obveznosti, plačevanje pristojbine za vzdrževanje veljavnosti. Zakon je določil rok, do katerega se mora zahtevati prenos (1.3.1994, 1. odstavek 122. člena ZIL). To je tudi skrajni rok, do katerega se lahko priznava plačilo pristojbin pri Zveznem zavodu za patente. Pravilnik o prenosu pravic industrijske lastnine vloženih pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu na Urad RS za varstvo industrijske lastnine (Uradni list RS, št.49/93) v 2.

odstavku 5. člena določa natančnejše okvire: priznava se plačilo pristojbin do 1.3.1994. Pristojbine, ki niso bile plačane po 25.6.1991, je potrebno plačati. Datum 25.6.1991 je datum članstva Republike Slovenije v mednarodnih konvencijah s področja industrijske lastnine (npr. pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine). Nosilec patenta je nedvomno izrazil željo, da mu jugoslovanski patent velja v Sloveniji kot slovenski patent, iz česar izhajajo določene obveznosti, kot je plačevanje pristojbin. Predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 122. člena zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL, Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93) ter upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št.

U-I-26/94-15 z dne 17. aprila 1997 (Uradni list RS, št. 34-1911/97 z dne 7.6.1997) veljajo v Republiki Sloveniji vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga. Roki veljavnosti prenešenih pravic se računajo po določbah tega zakona (ZIL), pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente. Po določbi 1. odstavka 37. člena ZIL traja veljavnost patenta dvajset let, šteto od datuma vložitve patentne prijave. Iz načela zakonitosti izraženega v 4. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izhaja, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, če zakon ne določa drugače, uporabljajo določbe predpisa veljavnega v času izdaje odločbe organa prve stopnje, če seveda predpis ni v neskladju z ustavo.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je pristojbina za v tem sklepu obravnavani patent plačana do 1.3.1994 ter hkrati v izreku sklepa nalaga, da mora tožeča stranka za 14. leto vzdrževanja patenta, to je do 31.10.1994, vendar le od 1.3.1994 dalje, plačati pristojbino, čeprav pomeni 14. leto trajanja obravnavanega patenta glede na odločbo tožene stranke z dne 10.2.1994, ki je med predloženimi upravnimi spisi, obdobje od 31.10.1993 do 31.10.1994. Tožena stranka se je v zvezi s tem v odgovoru na tožbo sklicevala na določbo noveliranega 122. člena ZIL, in navaja, da je ta določil rok, do katerega se mora zahtevati prenos pravice na toženo stranko (do 1.3.1994), po presoji sodišča pa pri tem zmotno šteje, da je to tudi skrajni rok, do katerega se lahko priznava plačilo pristojbin pri Zveznem zavodu za patente, saj je Ustavno sodišče s prej navedeno odločbo št. U-I-26/94-15 z dne 17. aprila 1997 črtalo del besedila 1. odstavka 122. člena ZIL ("če so do 1.3.1994 prenesene na Urad"). Če je tožeča stranka že pri Zveznem zavodu za patente plačala pristojbino za vključno 14. leto trajanja patenta, potem za vzdrževanje patenta v Republiki Sloveniji glede na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča za to 14. leto ni dolžna plačati pristojbine. Pri tem se 14. leto trajanja patenta izteče 31.10.1994, kot to ugotavlja tožena stranka, ki pravilno šteje 20 letno trajanje patenta od dneva vložitve prijave (pri ZZP 31.10.1980), kot to določa 37. člen ZIL, kakor je to enako določila novela zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 3/90) in kot je to določeno v odločbi z dne 10.2.1994, ki jo je tožena stranka izdala o prenosu patenta, tožeča stranka pa po podatkih spisov navedene odločbe v upravnem sporu ni izpodbijala. Tožbenih navedb, ki se nanašajo na trajanje patenta oziroma na štetje začetka in izteka 20 letnega roka o trajanju patenta (po naziranju tožeče stranke naj bi se 14. leto trajanja patenta izteklo 30.9.1997), zato sodišče v tem upravnem sporu ni upoštevalo, saj je bilo o tem vprašanju odločeno že z navedeno odločbo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 321/94
• Sodba U 257/94
• UPRS sodba I U 354/2012