Sodba U 322/94

Jedro

Po določbi 77. člena ZVITIZR (novela iz leta 1990) registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi, ki veljajo na dan uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja, veljajo še naprej in se zanje uporabljajo določbe tega zakona, tudi določba 23. člena novele, s katero je bilo določeno trajanje patenta 20 let šteto od dneva prijave. Ta ureditev velja za vse zatečene patente, če bi bil z odločbo o priznanju patenta določen čas trajanja patenta. Enaka ureditev varstva izumov po noveli ZIL, kot je vsebovana v noveli ZVITIZR iz leta 1990, zato ne pomeni kršitev pravic nosilcev pravic iz patenta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodila zahtevi tožnika z dne 20.1.1993 za prenos patenta, podeljenega pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, na podlagi prijave za izum "Naprava za zaustavljanje", vložene dne 11.12.1975, s priznano prednostno pravico 12.12.1974, objavljeno dne 27.04.1983 v Patentnem glasniku Zveznega zavoda za patente v Beogradu, ki jo je vložil tožnik kot prijavitelj, z obsegom priznanega varstva, kot je določil Zvezni zavod za patente v Beogradu. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je navedeno, da patent velja dvajset (20) let od datuma vložitve patentne prijave pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, če nosilec redno plačuje pristojbine pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine, v 3. točki izreka pa, da se patent vpiše v register patentov tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka kot nosilec patenta 20.1.1993 zahtevala nadaljevanje vzdrževanja patenta, kot je opisano v 1. točki izreka izpodbijane odločbe in da je k zahtevi priložila kopijo rubruma prijave, kopijo odločbe o podelitvi patenta, kopijo patentnega spisa v dveh izvodih ter kopijo potrdila o plačilu takse za vzdrževanje veljavnosti patenta za 9. in 10. leto pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik predložil vse dokumente, ki jih zahteva 8. člen Pravilnika o prenosu pravic industrijske lastnine, vloženih pri Zveznem zavodu za patente, na Urad Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 49/93) in je zato zahtevi ugodila v skladu s 6. členom v zvezi s 122. členom Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL, Uradni list RS št. 13/92 in 27/93). Tožeča stranka navaja, da je 20.1.1993 vložila pri toženi stranki v skladu s 122. členom ZIL (osnovno besedilo) zahtevo za nadaljevanje vzdrževanja priznane pravice. Navedena zakonska določba, veljavna v času vložitve zahteve, je določala, da vse pravice industrijske lastnine veljajo neokrnjeno v Republiki Sloveniji do izteka njihove veljavnosti. Isti člen je v 2. odstavku določal, da lahko nosilci pravic od tožene stranke zahtevajo ob predložitvi ustreznih dokazov, da le ta prevzame nadaljevanje postopka za priznanje ali vzdrževanje veljavnosti teh pravic. Veljavnost se je očitno ugotavljala po zakonu, po katerem je bila pravica priznana, ne pa po Zakonu o industrijski lastnini. S 13.3.1993 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: novela ZIL, Uradni list RS št. 27/93). Po 21. členu novele ZIL se je bistveno spremenilo besedilo 122. člena osnovnega besedila zakona. Novo besedilo 122. člena zakona predvideva, da vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do 3.4.1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji, če so do 1.3.1994 prenesene na toženo stranko. Novelirani člen določa, da se roki veljavnosti prenesenih pravic računajo po določbah tega (slovenskega) zakona, pri čemer se upošteva dan prijave pri Zveznem zavodu za patente. Postopek za priznanje na podlagi prenesenih prijav se izvede po določbah novele zakona. Na ta način je novela ZIL določila, da imajo nekatere njene določbe učinek za nazaj, ker je predvidela, da se postopek priznanja pravic na podlagi prenesenih pravic izvede po določbah novele ZIL, te pa posegajo v pravice, ki jih je že priznal ZIL pred novelo tega zakona. Poleg tega je treba šteti, da novela zakona začne učinkovati z dnem uveljavitve in bi bilo treba razlagati zakon tako, da se vse pri toženi stranki prejete prijave od 25.6.1991 do (uveljavitve novele) 12.6.1993 obravnavajo po določbah ZIL (osnovno besedilo, Uradni list RS št. 13/92). To pomeni, da pravice industrijske lastnine, priznane pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do dne 3.4.1992, za katere je bila zahteva za prenos vložena pri toženi stranki do 12.6.1993, veljajo v Republiki Sloveniji do izteka njihove veljavnosti po predpisih, po katerih so bile priznane. Tožnik je vložil svojo zahtevo za prenos patenta 20.1.1993, v času, ko je veljalo prvotno besedilo 122. člena zakona in bi glede na določbo 123. člena zakona morala biti obravnavana po osnovnem besedilu 122. člena zakona.

Tožena stranka je zahtevi tožeče stranke za prenos patenta, podeljenega pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, z veljavnostjo od 27.4.1983, sicer ugodila, vendar po določbi noveliranega 122.

člena zakona. Ker je bil patent priznan po navedenem Zveznem zavodu za patente iz Beograda po določbah, ki so določale, da patent velja 15 let od dneva objave odločbe o priznanju pravice (18. člena Zakona o patentih in tehničnih izboljšavah, v nadaljevanju: ZPTI, Uradni list FLRJ št. 44/60, 28/62 in Uradni list SFRJ št. 24/74) in tožena stranka ni uporabila materialnega prava, ki bi ga morala, ima to za posledico, da ni priznala že priznane pravice, neokrnjeno do izteka njene veljavnosti (do 27.4.1998), saj je priznala veljavnost patenta le do 11.12.1995. Tožena stranka je torej trajanje pravice tožeče stranke neutemeljeno skrajšala. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o trajanju pravice v smislu pravkar obrazloženega, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe in da sodišče naloži toženi stranki, da sama odloči v predlaganem smislu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bil z noveliranim 122. členom Zakona o industrijski lastnini predpisan obvezni prenos vseh pravic industrijske lastnine, ki so bile prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente do vključno 3. aprila 1992, z izjemo označb porekla blaga. Z novelo jugoslovanskega zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (v nadaljevanju: novela ZVITIZR, Uradni list SFRJ št. 3/90) je bilo uvedeno trajanje patenta 20 let od dneva prijave, pred tem pa je bilo 15 let od dneva izdaje odločbe do leta 1981, ko je po Zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (v nadaljevanju: ZVITIZR, Uradni list SFRJ št. 34/81) veljalo trajanje patenta 7 let od dneva objave patentne prijave. V 77. členu novele tega zakona je bilo določeno, da registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, ki veljajo, ko začne veljati ta zakon, veljajo še naprej in se zanje uporabljajo določbe tega zakona (novele). S tem členom je bil razveljavljen prej veljavni 178. člen, po katerem registrirane pravice, veljavne na dan uveljavitve ZVITIZR (leta 1981), veljajo še naprej, zanje pa se uporabljajo določbe tega zakona (novele iz leta 1990), razen glede trajanja pravic. Glede na to je bila že leta 1990 določena veljavnost patentov na 20 let od dneva vložitve prijave tudi za patente, ki so bili podeljeni bodisi na podlagi zakona iz leta 1960 ali po zakonu iz leta 1981 (ne pa 15 let od dneva izdaje odločbe o priznanju patenta).

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 122. člena ZIL ter upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.aprila 1997 (Uradni list RS št. 34-1911/97 z dne 7.6.1997) vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Roki veljavnosti prenešenih pravic se računajo po določbah tega zakona (ZIL), pri čemer se upošteva dan vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente. Po določbi 1.

odstavka 37. člena ZIL traja veljavnost patenta dvajset let, šteto od datuma vložitve patentne prijave. Iz načela zakonitosti, izraženega v 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), izhaja, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, če zakon ne določa drugače, uporabljajo določbe predpisa, veljavnega v času izdaje odločbe organa prve stopnje. Tožena stranka je torej pravilno oprla svojo odločitev na navedene zakonske določbe, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe.

Odločba Zveznega zavoda za patente v Beogradu o podelitvi patenta je bila izdana dne 25.12.1981, ko torej ob začetku uporabe ZVITIZR (27.12.1981) patent še ni bil registriran. Zato se določba 178. člena ZVITIZR, da registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, ki veljajo na dan, ki je določen za začetek uporabe tega zakona (27.12.1981), veljajo še naprej, za zadevni patent ni mogla uporabiti. Ko tožeča stranka navaja, da bi morala tožena stranka pri odločanju o trajanju patenta upoštevati dobo trajanje patenta na petnajst let, računano od dneva objave odločbe, ne navaja, da bi ji bilo takšno trajanje zadevnega patenta priznano z odločbo Zveznega zavoda za patente v Beogradu o podelitvi patenta, pa tudi sicer iz navedene predložene odločbe to ne izhaja. Ker je trajanje patenta in druga vprašanja v zvezi s patentom v posameznem obdobju, tudi za že priznane pravice na območju bivše Jugoslavije, določal vsakokrat veljavni zakon, se tožnik zato neutemeljeno sklicuje na določbo 18. člena ZPTI.

Zakon o spremembi in dopolnitvi ZVITIZR (novela ZVITIZR iz leta 1990) je v 77. členu spremenil določbo 178. člena osnovnega besedila oziroma trajanje tudi že priznanega patenta drugače uredil. Po navedeni določbi 77. člena novele ZVITIZR registrirane pravice, s katerimi so zavarovani izumi in znaki razlikovanja, ki veljajo na dan, ko začne veljati zakon o spremembah in dopolnitvah ZVITIZR, veljajo še naprej in se zanje uporabljajo določbe tega zakona, med drugim tudi določba 23. člena novele, s katero je bilo določeno, da patent traja 20 let, šteto od dneva prijave patenta. Navedena nova zakonska ureditev je zatekla tudi tožniku priznani patent, za katerega je torej že navedena novela zveznega zakona iz leta 1990 določila, da se za registrirane pravice uporabljajo določbe ZVITIZR, po določbi spremenjenega 51. člena tega zakona pa traja patent 20 let šteto od dneva prijave patenta. Določba 122. člena osnovnega besedila ZIL, po kateri vse pravice industrijske lastnine, priznane na območju Jugoslavije do 1992, veljajo neokrnjeno v Republiki Sloveniji do izteka njihove veljavnosti, pomeni spoštovanje režima, ki je bil uveljavljen s prej navedeno novelo ZVITIZR iz leta 1990, ne glede na drugačno besedilo novele ZIL, pa so zadevne pravice enako urejene tudi v noveli ZIL. Niso torej utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka uporabila napačen materialni predpis in da naj bi izpodbijana odločba imela za posledico, da bi ji že priznano pravico priznala okrnjeno.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 2.

odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 985/2008
• Sodba U 252/94
• Sodba III Ips 60/2012