Sodba U 1267/94

Jedro

Nezakonit je posamični upravni akt, če temelji na podzakonskem predpisu, ki ga je ustavno sodišče odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Urada Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine z dne 26.7.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prijavo modela oziroma vzorca tožeče stranke z dne 7.2.1994. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila sporna prijava pomanjkljiva, zato je tožečo stranko s pozivom z dne 15.3.1994 pozvala, da naj v roku dveh mesecev od vročitve poziva odpravi pomanjkljivosti navedene v pozivu. Ker tožeča stranka v danem roku ni odpravila vseh ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma prijave ni v celoti dopolnila, je prijavo zavrgla na podlagi 56. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL, Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93) in 5. odstavka 17. člena Pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (Uradni list RS, št. 49/93).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka pri preizkusu prijave ni upoštevala določbe 54. člena ZIL, po kateri je bila predmetna prijava absolutno pravilna in sposobna za meritorno obravnavo. Tožena stranka je s tem grobo prekršila določbo 56. člena navedenega zakona, ker ni meritorno obravnavala formalno in vsebinsko povsem pravilne prijave, marveč jo je s sklepom zavrgla, namesto da bi izdala ustrezno meritorno odločbo. Tožeča stranka še navaja, da res na poziv tožene stranke prijave ni popravila s tem, da bi številčno opredelila črte in zvezdice, kot je to naročila tožena stranka, saj bi s tem, po njenem mnenju, vsebino zaščite pripeljala do absurdne ozkosti. Tožeča stranka meni, da za presojo pojma vzorca ni pomemba kvantifikacija nekih črt, vijug ali sicerjšnih znakov, marveč je pravno pomemben le zunanji izgled zadevnih dvodimenzionalnih slikovnih značilnosti. Pri konkretnem vzorcu je treba ocenjevati le zunanjo slikovno značilnost posameznih slikovnih elementov in njihovo medsebojno povezavo, ki določa celovit izgled vzorca kot celote.

V odgovoru na tožbo tožena stranka opisuje normativno ureditev preizkusa prijave modela oziroma vzorca v predhodnem postopku, ter poudarja, da tožeča stranka ni odpravila ugotovljenih pomanjkljivosti, zaradi česar je izdala sklep o zavrženju. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Vsebino prijave modela oziroma vzorca in vprašanja o ravnanju s prijavo ZIL ureja predvsem v 53., 54., 55., in 56. členu. Obvezne sestavine prijave zakon določa v 53. členu, v 54. členu pa določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se prijava šteje za pravilno. Točno je, da je v predhodnem postopku tožena stranka bila dolžna preizkusiti, če je prijava pravilna v smislu 54. člena zakona in zakon tudi določa postopek za odpravo pomanjkljivosti in posledice, če le-te niso odpravljene. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko na odpravo pomanjkljivosti prijave in da tožeča stranka prijave ni dopolnila. Vendar tožeča stranka zatrjuje, da je kljub temu bila prijava sposobna za nadaljnjo obravnavo. Tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja, da zaradi navedenih pomanjkljivosti (številčna opredelitev črt in zvezdic, ki so za vzorec karakterističen in pomemben element, besedo "več" pa opustiti, ker je premalo določljiva), prijave ne bi bilo mogoče obravnavati, temveč le ugotavlja, da tožeča stranka ni odpravila vseh pomanjkljivosti, zaradi česar je na podlagi 56. člena zakona in 5. odstavka 17. člena pravilnika prijavo zavrgla. Vendar določba 56. člena zakona določa, da v primeru, ko prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih moral odpraviti, se prijava zavrže le ob nadaljnjem pogoju, če zaradi neodpravljenih pomanjkljivosti ni mogoče ravnati po prijavi. Tožeča stranka torej utemeljeno opozarja, da se s tem vprašanjem tožena stranka ni ukvarjala, temveč se dodatno sklicuje le na 5. odstavek 17. člena pravilnika po katerem se prijava zavrže, če prijavitelj v danem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti. Pravilnik torej ravnanje z nepravilno oziroma pomankljivo prijavo modela drugače (strožje) ureja kot zakon. Navedeno določbo pravilnika je Ustavno sodišče Republike Slovenije odpravilo z odločbo (Uradni list RS, št. 37/95), ker je ugotovilo, da nima podlage v zakonu. Zato tudi sodišče te določbe pravilnika zadevi ni moglo upoštevati. Po 4. odstavku 153. člena ustave morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti, če zaradi ugotovljenih in neodpravljenih pomanjkljivosti prijave modela ni bilo mogoče ravnati po prijavi (56. člen ZIL). Tako ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto odločitev pa bo morala ustrezno obrazložiti, tako da jo bo mogoče preizkusiti.

Ker so odločilne dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene in so v postopku bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 698/94
• VSL sodba II Cp 773/99
• VDSS Sklep Pdp 481/99