<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 327/94-8

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1996:U.327.94.8
Evidenčna številka:VS12374
Datum odločbe:12.12.1996
Področje:POKOPALIŠČA
Institut:prekop in prenos posmrtnih ostankov - pogoj za odločanje po prostem preudarku

Jedro

Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za zdravstvo Republike Slovenije z dne 25.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za družbene dejavnosti Občine z dne 13.12.1993, s katero je ta ugodil zahtevi I.P. z dne 27.10.1993 za prekop in prenos posmrtnih ostankov njune hčerke S.P. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema 9. člen zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti in o urejanju pokopališč ter ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna. Navaja, da je prvostopni organ proučil vlogo I.P. za prekop posmrtnih ostankov hčerke S.P., ki je umrla dne 22.03.1993 v nesreči, v kateri je bila sama poškodovana in v času pokopa hčerke hospitalizirana v Kliničnem centru Ljubljana, zato ni mogla poskrbeti za njen pokop. V postopku pred izdajo odločbe je prvostopni organ prosil za dovoljenje za prekop posmrtnih ostankov tožnika in babico pokojne A.P. (prav: Š.) kot najemnico groba, oba pa sta soglasje za prekop zavrnila. Ker pa je bila ob razvezi zakonske zveze staršev pokojne ml. S. s sodbo Temeljnega sodišča z dne 09.01.1985, za njeno varstvo, vzgojo in preživljanje določena njena mati I.P., tožnikove navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

V tožbi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke po 1. točki 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zaradi nepravilne uporabe zakona. Sklicuje se na svojo pritožbo proti prvostopni odločbi. Navaja, da sta z bivšo ženo popolnoma enakopravna glede odločanja o tem, kje bo njuna pokojna hčerka pokopana, saj je bila s sodbo določena za varstvo, preživljanje in vzgojo žive hčerke. Tožena stranka ni pravilno uporabila materialega prava, ker ni upoštevala določbe 9. člena zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč, po kateri se lahko umrlo prekoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na isto pokopališče po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem pristojnega občinskega upravnega organa. Ker tožnik kot oče pokojne hčerke in najemnica groba nista dala soglasja za prekop in prenos posmrtnih ostankov, niso podani pogoji za izdajo dovoljenja. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in dodaja, da je poleg zavrnitve soglasja tožnika in najemnice groba ter dodelitve otroka ob razvezi otrokovi materi upoštevala tudi čustveno in psihično navezanost matere na pokojnega otroka. Meni, da materialno pravo ni kršeno in navaja, da "organ oblasti ima diskrecijsko pravico, da jo uporabi, ko pretehta vse relevantne okoliščine". Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Otrokova mati kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu na tožbene navedbe ni posebej odgovorila, v vlogi pred tem pa navaja, da je hčerka bila žrtev uboja v tragičnih okoliščinah, pri čemer je bila sama ob istem dogodku v kritičnem stanju in hospitalizirana. Zato ni mogla poskrbeti za pokop svoje hčerke, želi pa prenesti posmrtne ostanke hčerke iz groba sorodnikov bivšega moža v svoj grob, da bo lahko hodila na njen grob.

Tožba je utemeljena.

Tožnik utemeljeno opozarja, da je tožena stranka nepravilno uporabila 9. člen zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/84 in Uradni list RS, št. 26/90, v nadaljevanju: zakon). Po tej določbi se lahko na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to interes, umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču in sicer po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega občinskega upravnega organa. Soglasje najemnika groba je torej pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa. Po presoji sodišča iz zakona izhaja namen, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba; gre torej za osebnostne pravice. Iz zakona ne izhajajo nobene razlike glede ravnanja do umrlih otrok in odraslih. Vsi svojci imajo enako pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoj pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba pa lahko posameznik izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca in najemnika groba, saj bi bilo drugačno izvrševanje osebnostne pravice v nasprotju z njenim namenom.

Iz izpodbijane odločbe in poslanih upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ prve stopnje sledil zahtevi matere pokojne ml. hčerke S. z dne 26.10.1993 in ji izdal dovoljenje za prekop in prenos posmrtnih ostankov umrle hčerke iz groba babice po očetovi strani v njen grob na istem pokopališču kljub ugotovitvi, da S. babica kot najemnica groba ni dala soglasja za prekop vnukinje. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločba I. stopnje je bila torej nezakonita. Ker tožena stranka te nezakonitosti ni odpravila je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZPPDUP člen 9.ZUP člen 4, 4/2, 4/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTI2Mg==