Sodba U 1349/94

Jedro

Pri odločanju o spremembi osebnega imena (priimka) mladoletne osebe, katere starši živijo ločeno, mora imeti odločilen vpliv otrokova korist, izražena s čustveno povezavo med otrokom in staršem, ki z otrokom vzdržuje neposredne osebne stike.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno, da je zahtevek S.Š., matere mld. L.K., za spremembo osebnega imena iz K. v Š., umesten. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl na ugotovljena dejstva, ki jih potrjujejo izjave strank v postopku, da otrok praktično od rojstva živi le z materjo in da med otrokom in očetom ne obstajajo nikakršni osebni stiki, saj jih oče do sedaj niti ni poizkušal navezati oziroma vzpostaviti. Tudi ni sporno, da oče ne izraža želje in pripravljenosti za sodelovanje v otrokovi vzgoji in pri izpolnjevanju drugih roditeljskih pravic in dolžnosti, poleg materialnih. Zato se tožena stranka strinja z utemeljitvijo prvostopnega organa, da je v otrokovo korist, da ima otrok enak priimek kot roditelj, s katerim živi in s katerim se bo istovetil, kar mu bo lahko omogočilo tudi občutek lastne pripadnosti. Tožena stranka še poudarja, da priimek sam po sebi očeta ne more povezovati z otrokom v smislu in na način, po katerem otrok potrebuje povezanost s svojim staršem, to pa je čustvena povezava, ki se lahko vzpostavi in ohranja le pri osebnih stikih.

Tožnik v tožbi trdi, da navedbe tožene stranke predstavljajo fraze brez prave vsebine in da niti prvostopni organ, niti tožena stranka v upravnem postopku nista problemu posvetila dolžne pozornosti. Če sta se starša že pred tem sporazumela, naj otrok nosi očetov priimek, ni prav nobenih razlogov za spremembo tega sporazuma in ustvarjanje zmede s spreminjanjem priimka. Oče ni zagrešil prav nič sramotnega, da bi bilo iz teh razlogov nečastno za otroka, da nosi njegov priimek, prav v ničemer tudi ne more očetov priimek škodljivo vplivati na otrokov bodoči razvoj. Lahko pa škodljivo vpliva na otrokov razvoj sprememba očetovega priimka v materinega, ker v nepoučeni javnosti utegne ta sprememba vzbuditi domnevo, da je otrok očeta izgubil (da je bilo na primer očetovstvo izpodbito) ali pa da očeta sploh nima oziroma je slednji neznan, kar vsekakor otroku ne more biti v korist. Tožnik meni, da kljub temu, da je tožena stranka pomanjkljivo in zmotno ugotovila dejansko stanje (tako na primer ni ugotovila, da otrokova mati z vsemi sredstvi aktivno preprečuje tožniku stike z njegovim sinom), tudi sicer po 114. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 7. členu zakona o osebnem imenu ni imela pooblastila za izpodbijano odločitev. V tem primeru je odločitev o umestnosti spremembe otrokovega priimka iz očetovega v materinega v popolnem nasprotju z interesi neoviranega in skladnega bodočega otrokovega razvoja, zlasti preprečevanju škodljivih in neumestnih vplivov okolja in predsodkov in komentarjev, ki bodo nedvomno sledili in otroka prizadeli. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za odločanje o spremembi osebnega imena (priimka) mladoletne osebe, katere starši živijo ločeno in se drugi roditelj (oče), ki z mladoletno osebo ne živi, s tem ne strinja. Po vpogledu v podatke zbrane v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno odločila in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljila. S posplošeno trditvijo, da mati z vsemi sredstvi aktivno preprečuje tožniku stike z njegovim mladoletnim sinom, ne da bi to tožnik tudi utemeljil, v upravnem sporu ne more uspeti. Navedbe že v prvostopni pa tudi v izpodbijani odločbi, ki pa imajo oporo tudi v podatkih spisov, te tožnikove trditve ne potrjujejo. Že prvostopni upravni organ in tožena stranka v odločbah ugotavljata, da odnos med otrokom in očetom ni bil nikoli vzpostavljen, saj tožnik z mladoletnim sinom, odkar je zapustil družino (ko je bil ta star 5 mesecev), z njim ni imel nobenih stikov in osebnih stikov z njim tudi ni poskusil vzpostaviti. Da trditev tožnika, da bi s sinom sicer rad imel redne stike, vendar želi to doseči sporazumno z materjo, pa mu ta to preprečuje, ne drži, kaže po mnenju sodišča tudi dejstvo, ki ga v odločbi navaja upravni organ in sicer, da tožnik kljub dvakratnemu vabilu na ustno obravnavo, se te osebno ni udeležil. Glede na navedeno, se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da priimek sam po sebi očeta (tožnika) ne more povezovati z otrokom v smislu in na način, ki bi otroku omogočal čustveno povezanost z očetom, ker se ta lahko vzpostavi in ohranja le pri osebnih stikih. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka odločila pravilno in tudi v skladu z zakonom, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje.

Ker je torej po presoji sodišča tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009