Sodba U 1262/95-6

Jedro

Program politične stranke (1. odstavek 19. člena zakona o političnih strankah, Ur.l. RS, št. 62/94) je akt stranke, iz katerega morajo biti razvidni politični cilji članov stranke in njeno nameravano delovanje. Če je katerikoli del programa stranke v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije, je moč ugotoviti, da stranka namerava delovati protiustavno.

Pogoji za vpis stranke v register političnih strank morajo biti podani kumulativno (13. člen citiranega zakona).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za vpis v register političnih strank. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožeča stranka dne 5.4.1995 vložila zahtevo, da se jo registrira kot politično stranko. Vlogi je med drugim priložila statut stranke, sprejet dne 15.3.1995, ter programsko izjavo stranke z dne 15.3.1995. Tožena stranka je zahtevo tožeče stranke zavrnila, ker je ugotovila, da program stranke ni v skladu z ustavo in zakoni ter mednarodnimi pogodbami, ki se v skladu z 8. členom ustave uporabljajo neposredno. Programska usmeritev stranke, ki se glasi "Stranka si bo prizadevala, da prednost pri vselitvi dobe osebe, ki so se iz Istre izselile kot politični in/ali ekonomski emigranti, njihovi potomci ali sorodstvo." je namreč v nasprotju z določbo 12. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki vsakomur, kdor je zakonito na ozemlju kakšne države, zagotavlja pravico, da se v njej prosto giblje in si izbira prebivališče. Navedena programska usmeritev pa je tudi v nasprotju z 32. členom ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne, ter v nasprotju s 14. členom ustave, ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino, v spornem primeru ne glede na to ali gre za politične oziroma ekonomske emigrante, njihove potomce ali sorodstvo. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je ime tožene stranke le slovenski prevod imena stranke Istrarski demokratski sabor (IDS), ki deluje v Republiki Hrvaški, torej da ime tožeče stranke vsebuje ime tuje stranke, kar je v nasprotju z določbo 5. odstavka 8. člena zakona o političnih strankah. Ker 4. odstavek 3. člena tega zakona določa, da se v Republiki Sloveniji ne sme registrirati stranka, ki namerava delovati protiustavno in ker je tožena stranka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji tega zakona za vpis tožeče stranke v register, je zahtevo za vpis zavrnila na podlagi 13. člena navedenega zakona.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka dolžna ravnati v skladu z določbo 1. odstavka 15. člena ustave Republike Slovenije, ki pravi, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Po 2. odstavku 42. člena ustave ima vsak državljan pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Enako določa tudi 1. odstavek 11. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tretji odstavek istega člena ustave določa omejitve, ki jih je mogoče predpisati in so: varnost države, javna varnost in varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Nikjer v izpodbijani odločbi pa ni najti tovrstnih razlogov. Zakon pa ne more širiti prepovedi, ki jih določa ustava, in kolikor jih širi, mora pristojni organ neposredno uporabiti ustavo glede na določilo 1. odstavka njenega 15. člena. Razlogi izpodbijane odločbe so zato povsem neutemeljeni ter v nasprotju z 42. členom ustave in 11. členom navedene konvencije. Ni tudi moč spregledati, da je v 2. členu ustave zapisano, da je Slovenija pravna država, kar naj bi pomenilo, da oblast spoštuje pridobljene pravice in da obstaja pravna varnost. Toda v obravnavanem primeru ni tako. Tožeča stranka je bila po prejšnjem predpisu vpisana kot politična organizacija pod istim imenom. Ustavno pravico do enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena ustave) bi morala tožena stranka upoštevati ne glede na 1. odstavek 32. člena zakona o političnih strankah, saj morajo za tožečo stranko veljati enaka merila kot za stranke, ki so dobile poslanske mandate. Ni dvoma, da je 1. odstavek 32. člena "nasproten ustavi", zato bi morala tožena stranka, ki je dolžna neposredno uporabiti ustavne določbe, tožečo stranko le pozvati k uskladitvi aktov z določbami zakona. Nikakor pa ne more zavrniti zahteve za vpis, ki jo je zmotno podala tožeča stranka. Tožeča stranka dalje navaja, da je tožena stranka tudi napačno razlagala programsko usmeritev tožeče stranke glede prizadevanja o prednosti pri vselitvi, določeno v zadnjem odstavku IX. točke programa. Vsebinsko ta programska določba pomeni borbo za vrnitev premoženja osebam z območja slovenske Istre, ki jim je bilo nacionalizirano še po sprejemu ustave SFRJ iz leta 1974 povsem nezakonito. Veliko teh ljudi je tudi slovenske narodnosti in jim je bilo odvzeto državljanstvo brez odločb, in tožena stranka bi se borila, da se jim državljanstvo vrne. Vse to pa v posledici pomeni zakonito pridobitev prebivališča tem osebam ter na drugi strani obvezo te države, da popravi hude krivice in nezakonito postopanje takratnih oblasti. Takšen program pa ni v nasprotju z ustavo in ne z mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, temveč preje obratno. Razlogovanje tožene stranke, ki tožeči stranki očita protiustavno delovanje, je zato abotno in zavržno. Tudi ime tožeče stranke ni enako imenu tuje, hrvaške stranke. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svoji odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94, dalje: ZPolS) v 4. odstavku 3. člena določa, da se v Republiki Sloveniji ne sme registrirati politična stranka, ki propagira nasilje, rušenje ustavne ureditve ali zahteva odcepitev kakšnega dela Slovenije oziroma sicer namerava delovati protiustavno. Po 1. členu ZPolS je politična stranka združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke. Program stranke (1. odstavek 19. člena ZPolS) je torej akt stranke, iz katerega morajo biti razvidni politični cilji članov stranke in njeno nameravano delovanje. Če je katerikoli del programa stranke v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije, je moč ugotoviti, da stranka namerava delovati protiustavno. V takem primeru ni izpolnjen osnovni pogoj za vpis stranke v register in registrski organ mora zahtevo za vpis v register zavrniti (13. člen ZPolS). Pogoji za vpis stranke v register političnih strank morajo biti namreč podani kumulativno.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je del programa tožeče stranke ("Stranka si bo prizadevala, da prednost pri vselitvi dobe osebe, ki so se iz Istre izselile kot politični in/ali ekonomski emigranti, njihovi potomci in sorodstvo.") v nasprotju z 32. členom ter s 14. členom ustave Republike Slovenije. Tožeča stranka temu ugovarja z navedbo, da se stranka s to programsko usmeritvijo v bistvu bori za vrnitev nezakonito odvzetega premoženja oziroma izgubljenega državljanstva oseb, ki so živele v Istri, kar naj bi bilo pač v skladu z ustavo. Sodišče meni, da takšnega ugovora ni mogoče sprejeti, saj ni utemeljen v sporni programski določbi. Pojem političnega oziroma ekonomskega emigranta je veliko širši od pojmov, na katere se v navedenem ugovoru sklicuje tožeča stranka. Politična ter ekonomska emigracija je na ozemlju, ki ga sedaj pokriva območje Republike Slovenije, obstajala tudi pred drugo svetovno vojno in ne samo na območju Istre. Tudi če bi bili motivi imigracijske politike, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi, v sporni programski določbi izrecno navedeni, bi bila po presoji sodišča programska usmeritev, ki pri vseljevanju daje prednost nekdanjim prebivalcem enega območja države (Istre), oziroma njihovim potomcem in sorodnikom, v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, saj bi te osebe postavljala v neenak (privilegirani) položaj nasproti osebam, ki so iz političnih ali ekonomskih razlogov emigrirale z drugih območij Slovenije. Takšnega razlikovanja 14. člen ustave Republike Slovenije ne dopušča in v tem ima tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe prav. Manj utemeljeno pa se zdi razlogovanje tožene stranke, da je sporna programska določba tudi v nasprotju z 32. členom ustave, čeprav je res, da bi imigracijska politika, ki bi dala prednost vseljevanju na določeno območje države, lahko tudi posegala v svoboščino iz 32. člena ustave, zlasti v pogledu proste izbire prebivališča. Vendar pa je ob gornji ugotovitvi, da je sporna programska usmeritev tožeče stranke v nasprotju s 14. členom ustave, za pravilnost odločitve tožene stranke nebistveno, ali programska usmeritev nasprotuje še kakšni drugi ustavni pravici ali ne. Prav tako je za pravilnost odločitve nebistveno, ali poleg namere protiustavnega delovanja (4. odstavek 3. člena ZPolS) obstaja še kakšna druga zakonska ovira za vpis politične stranke v register (na primer, da ime stranke vsebuje ime tuje stranke - 5. odstavek 8. člena ZPolS). Za zavrnitev zahteve za vpis stranke v register namreč po 13. členu ZPolS zadošča, da eden od pogojev, določenih za vpis stranke v ZPolS, ni podan, zato se sodišče v presojo navedenega razloga izpodbijane odločbe niti ni spuščalo.

Tožeča stranka dalje ugovarja, da je ZPolS tako v pogledu pogojev za vpis v register političnih strank kot v pogledu prehodnih določb 32. oziroma 33. člena v neskladju z ustavo. V zvezi s temi ugovori sodišče pripominja, da je odločanje o skladnosti zakonov z ustavo v pristojnosti ustavnega sodišča (1. odstavek 160. člena Ustave Republike Slovenije) in da sodišče ne meni, da je ZPolS v določbah, na katere je oprlo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, protiustaven (156. člen ustave). Glede nadaljnjega tožbenega ugovora, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo o zavrnitvi zahteve za vpis v register pozvati tožečo stranko k uskladitvi aktov z določbami zakona pa sodišče meni, da je neutemeljen. Takšna obveznost tožene stranke ne izhaja iz določb 33. člena ZPolS, pa tudi ne iz določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Neskladnosti programa politične stranke z ustavo ni mogoče enačiti s formalno pomanjkljivostjo ali nepopolnostjo vloge, zaradi katere je upravni organ dolžan zahtevati odpravo pomanjkljivosti po 68. členu ZUP.

Po navedenem je torej izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1966/2003
• Sklep I Up 603/2003
• UPRS Sodba I U 1207/2018-14