Sodba U 1200/95-8

Jedro

Program politične stranke ne sme biti protiustaven, temveč mora biti v skladu z Ustavo Republike Slovenije, Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice, da jo kot politično stranko vpiše v register političnih strank. Tožena stranka v razlogih utemeljuje zavrnitev vpisa z ugotovitvijo, da program tožnice ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zakoni in tudi ne z mednarodnimi pogodbami, in sicer z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju Pakt) ter s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija), ki ju je Republika Slovenija ratificirala in se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljata. Program namreč vsebuje nekatere nesprejemljive določbe kot je naslednja: "Zato bo stranka duhovno očiščevala Slovence, saj so zasvojeni s komunizmom, ki jim je zlezel pod kožo". Ta programska usmeritev je v nasprotju z določbo 14. člena Ustave, s katero so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na raso, spol, vero, politično ali drugo prepričanje itd. in da so vsi pred zakonom enaki. Z navedeno programsko usmeritvijo bi bile vsem Slovencem (ne pa tudi vsem državljanom Slovenije) kratene enake ustavne svoboščine in pravice, predvsem glede na politično ali drugo prepričanje. Ker pa ni navedeno, na kakšen način naj bi se to "duhovno očiščevanje" izvajalo, obstoja možnost, da bi se izvajalo na nedemokratičen način, kakor so se izvajale že iz preteklosti znane nasilne ideologije, ki so človekove pravice zatirale na različne načine. To pa je v nasprotju tudi z 39. členom Ustave, ki določa, da je zagotovljena svoboda izražanja, kar vsebuje tudi svobodo misli, govora itd. Navedena programska usmeritev je tudi v nasprotju s Paktom, ki v 2. členu določa, da se države članice zavezujejo vsem ljudem na njihovem ozemlju jamčiti s Paktom priznane pravice, ne glede na raso, vero, spol, politično ali drugo prepričanje itd. ter z 18. členom Pakta, po katerem ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. V nasprotju z navedenima določbama Ustave in Pakta je tudi programska usmeritev tožnice: "V parlamentu je lahko poslanec le tisti, ki je brez komunističnega rodovnika". V nasprotju je tudi s 43. členom Ustave, ki določa, da vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen in z določbo 25. člena Pakta, po kateri vsak državljan brez razločevanja v 2. členu Pakta, ima pravico voliti in biti voljen na občasnih resničnih, splošnih, enakih in tajnih volitvah, ki zagotavljajo volilcem prosto izražanje volje. V nasprotju z 9. členom Konvencije, 18. členom Pakta in 41. členom Ustave je tudi programsko besedilo: "Na ozemlju slovenske države lahko slovenski državljani drugih narodnosti opravljajo svojo religiozno dejavnost le v prirejenih verskih objektih, ti pa morajo ostati v sedanjem številu, gradijo pa se lahko le tisti, ki jih je odstranil komunizem. V Sloveniji so nezaželjene vse religije in sekte, ki ne rastejo iz slovenske zgodovine in tradicije". Po določbi 9. člena Konvencije ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, kar vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek lahko sam ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih. Prepoved kršenja pravice do prostega izpovedovanja ali sprejemanja vere ali prepričanja po lastnem preudarku določa tudi 18. člen Pakta. V 41. členu Ustave pa je zagotovljena svoboda vesti in da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Programsko ne dovolj opredeljeno in v nasprotju z Ustavo je tudi, da se bo tožnica zavzemala, da bo slovenska Cerkev dobila nazaj vse pravice, ki jih je imela pred nastopom slovenskega komunizma in da mora biti vloga cerkve v družbi dovolj prisotna, ker je cerkev eden največjih garantov za čimbolj poštene medčloveške odnose. Ta določba programa je v nasprotju s 7. členom Ustave, po katerem so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti pa so enakopravne, zaradi česar je dajanje prednosti Cerkvi v družbi v nasprotju z ustavno določbo o enakopravnem p oložaju verskih skupnosti. Na podlagi navedenih programskih usmeritev, ki so v nasprotju z ustavo, Paktom in Konvencijo, je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za vpis v register političnih strank po 4. odstavku 3. člena zakona o političnih strankah v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka v tožbenih izvajanjih nasprotuje razlogom v izpodbijani odločbi, zlasti, da sta programska usmeritev in prepričanje tožnice protipravno dejanje, čeprav ima demokratičen program, komunizem pa je dovoljen, čeprav sama tožena stranka ugotavlja, da je zatiral človekove pravice in temeljne svoboščine. Programska usmeritev ni dejanje, medtem ko je komunizem kot sistem uveljavljal svoj totalitarizem z nasilnimi dejanji enako kot fašizem in nacionalsocializem. Tožnica je bila že registrirana kot politična organizacija z istim programom in gre torej za pridobljeno pravico, zahtevo za registracijo pa je vložila le zaradi prilagoditve zakonu o političnih strankah, ki v 33. členu jasno določa, da politična organizacija lahko kot stranka ohrani vse pridobljene pravice in je zato najmanj dolžna spreminjati svoj program. Dalje poudarja, da ima pravico do svojega prepričanja, da je njena programska osnova pozitivna, demokratična in obsega vse tisto, kar je bilo v komunističnem sistemu zatirano ter se zavzema za tiste pravice, ki jih zagotavlja Ustava. Programsko zasnovo uveljavitve katoliške Cerkve na Slovenskem, da bo dosegla nekdanji položaj, utemeljuje s tem, ker je bila doslej, poleg židovske najbolj preganjana in zatirana, ker njen nauk 10. zapovedi zajema vse človekove pravice in svoboščine ter dolžnosti in so temelj človeške civilizacije, ker je reprezentativna z več kakor 70 % vernikov in ker je bila doslej cerkev zamolčana, zapostavljena in družbenosovražno obravnavana. Tožeča stranka poudarja, da je edina, ki v svojem programu popravlja družbeno klimo, ki je prav zaradi totalitarizma cerkvi sovražna. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka zavrača tožbene ugovore in poudarja, da je ugotavljala ali je program tožeče stranke v skladu z Ustavo, ni pa pristojna ocenjevati programa tožnice v času, ko je imela status politične organizacije. V zvezi s tožbenimi ugovori o pridobljenih pravicah tožnice, ko je bila še politična organizacija, tožena stranka poudarja, da politična organizacija po določbi 1. odstavka 33. člena zakona o političnih strankah mora vložiti zahtevo za vpis v register v skladu z navedenim zakonom, kar pomeni, da program stranke ne sme biti protiustaven, sicer takšna stranka po 4. odstavku 3. člena navedenega zakona ne more biti vpisana v register političnih strank. Tožba ni utemeljena.

V 4. odstavku 3. člena zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94 v nadaljevanju ZPolS) je določeno, da se v Republiki Sloveniji ne sme registrirati stranka, ki namerava delovati ali deluje protiustavno. Med pogoji za vpis v register političnih strank je v 2. odstavku 10. člena ZPolS med drugim določeno, da je zahtevi za vpis treba priložiti program stranke. Del programa tožnice, in sicer besedilo programa navedeno v razlogih izpodbijane odločbe, po ugotovitvah tožene stranke, ni v skladu z Ustavo. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, saj sta sporni besedili programa, in sicer: " V parlamentu je lahko poslanec le tisti, ki je brez komunističnega rodovnika" in "na ozemlju slovenske države slovenski državljani drugih narodnosti lahko opravljajo svojo religiozno dejavnost le v prirejenih verskih objektih (npr. v molilnicah) ti pa morajo ostati v sedanjem številu, gradijo pa se lahko le tisti, ki jih je odstranil komunizem. V Sloveniji so nezaželjene vse religije in sekte, ki ne rastejo iz slovenske zgodovine in tradicije" v nasprotju s 43. členom ustave, ki zagotavlja vsakemu državljanu, ki je dopolnil 18. let pravico voliti in biti voljen in s 25. členom Pakta, v katerem je določeno, da ima vsak državljan brez kakršnegakoli v 2. členu Pakta omenjenega razločevanja pravico in možnost voliti in biti voljen na občasnih, resničnih, splošnih, enakih in tajnih volitvah, ki zagotavljajo volilcem prosto izražanje volje. Pravilno je tudi razlogovanje v izpodbijani odločbi, da programska prepoved širjenja števila verskih objektov slovenskih državljanov drugih narodnosti pomeni kršitev 9. člena Konvencije, 18. člena Pakta in 41. člena Ustave, saj je po teh določbah zagotovljena svoboda vesti, svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju, kar pomeni tudi svobodno, neovirano gradnjo števila verskih objektov verskih skupnosti, ki so enakopravne (7. člen Ustave). Navedeni programski določbi sta torej dovolj jasno in določno opredeljeni v nasprotju z Ustavo, Paktom in Konvencijo zaradi česar je izpodbijana odločba že iz teh razlogov utemeljena, tožba pa neutemeljena.

Ostali sporni programski določbi: "Zato bo stranka duhovno očiščevala Slovence, saj so zasvojeni s komunizmom, ki jim je zlezel pod kožo" in da "se bo stranka zavzemala, da bo slovenska Cerkev dobila nazaj vse pravice, ki jih je imela pred nastopom slovenskega komunizma. Vloga cerkve v družbi mora biti dovolj prisotna, saj je Cerkev eden največjih garantov za čimbolj poštene medčloveške odnose", nista programsko konkretizirani, saj ne vsebujeta nobenih določb o sredstvih in načinu, običajnih za demokratično uresničitev tega dela programa. Programska določba o duhovnem očiščevanju Slovencev od komunizma je tudi v nasprotju s 14. členom Ustave, z 2. in 18. členom Pakta, po katerih so vsakomur zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na politično ali drugo prepričanje itd. ter, da so vsi pred zakonom enaki. To pa velja tudi glede programske usmeritve o dajanju prednosti slovenski Cerkvi, da bo dobila vse pravice, ki jih je imela v družbi pred nastopom komunizma, kar ni v skladu s 7. členom Ustave, po katerem so verske skupnosti, ki so ločene od države enakopravne in je njihovo delovanje svobodno. Zato so takšne programske določbe v nasprotju z Ustavo in Paktom. Na navedene pomanjkljivosti je bila tožnica opozorjena, vendar jih ni odpravila.

Na podlagi navedenih spornih programskih določb tožnice, ki niso v skladu z določili Ustave, Pakta in Konvencije tožničini tožbeni ugovori niso pravno relevantni, kakor tudi ne sklicevanje tožeče stranke na pridobljene pravice, ker je njen program enak kakor je bil v času, ko je bila še politična organizacija. Politične organizacije ustanovljene po prej veljavnih predpisih morajo namreč v šestih mesecih od dneva uveljavitve ZPolS vložiti zahtevo za vpis v register v skladu s tem zakonom (1. odstavek 33. člena). To pomeni, da se vpis v register strank sme opraviti samo v skladu s pogoji tega zakona, kar velja tudi za program stranke (1. in 4. odstavek 3. člena).

Po vsem navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbo ZUS je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1030/95-6
• Sodba U 1219/95-19
• Sodba U 397/95-9