Sodba U 1503/93

Jedro

Rok za priznanje prednostne pravice za patent v Republiki Sloveniji po določbah 48. člena zakona o industrijski lastnini, ki določa pogoje za priznanje prednostne pravice za patent pripadnikom Pariške unije in njihovim upravičencem za prvo veljavno prijavo določenega izuma za patent po nacionalni zakonodaji posamezne države unije ali po dvostranskih oziroma večstranskih pogodbah med državami unije po določbah 4. člena Pariške konvencije o varstvu industrijske lastnine, je prekluzivni materialni in procesni rok po 103. členu ZUP, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje. Pri zamudi materialnega roka ugasne neuveljavljena pravica. Zato je treba ugotoviti, ali je bil zamujen materialni rok.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Urada Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine z dne 27.10.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in ugotovila, da zahteva za priznanje prednostne pravice ob patentni prijavi ni bila vložena. V obrazložitvi tega sklepa tožena stranka navaja, da je patentno prijavo tožeče stranke prejela dne 09.07.1993, kasneje pa je zastopnica predlagala vrnitev v prejšnje stanje in priznanje prednostne pravice ter predložila originalna dokazila o prednostni pravici. Navaja še, da "zaradi nedoslednosti v komunikaciji s prijaviteljem" ni pravočasno v roku 12 mesecev od vložitve prve prijave zahtevala priznanje prednostne pravice in sicer bi morala to zahtevati do 10.07.1993. To so neupravičeni razlogi za zamudo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni pravočasen glede na določbe 1. in. 2. odstavka 105. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato je po določbi 1. odstavka 103. člena ZUP zavrnila predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter ugotovila, da zahteva ni bila vložena pravočasno glede na 1. odstavek 48. člena zakona o industrijski lastnini.

V tožbi tožeča stranka navaja, da stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu ni pravilno, ker je isti dan dne 20.07.1993, ko je zvedela za zamudo, torej pravočasno v roku, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Da je bil predlog pravočasen, posredno priznava tudi tožena stranka s tem, ko je predlog zavrnila, saj bi morala prepozen predlog zavreči; zato je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Do zamude je prišlo zato, ker je tožeča stranka po zastopnici dne 09.07.1993 vložila pri toženi stranki zahtevo za podelitev patenta za izum na podlagi po telefaxu prejetih listin in v 6. točki obrazca zahteve ni navedla zahtevane prednostne pravice in podlage, dne 20.07.1993 pa je zastopnica po pošti prejela originalne dokumente in ugotovila, da ni prejela strani, na kateri so bili navedeni podatki o prednostni pravici. Tožeča stranka bi lahko prednostno pravico uveljavljala s prijavo do 10.07.1993, saj ji je bila prva prednostna pravica priznana dne 09.07.1992, torej je patentno prijavo vložila pravočasno, le zahtevo za prednostno pravico je iz opravičenega razloga priglasila z zamudo dne 20 07.1993. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je pojasnila okoliščine zamude, dostavila 4 originalna dokazila o prednostni pravici ter navedla podatke o prednostnih pravicah. Tožena stranka je napačno presodila neopravičenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker ni upoštevala, da pri pošiljanju listin po telefaxu lahko pride do tega, da posamezna listina manjka in da v primeru obširnih besedil ni mogoče nesporno ugotoviti, ali so bile vse strani pravilno prenešene ali ne. Zato tožeča stranka meni, da je iz opravičenega razloga prišla v zamudo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje ter ugotovi, da je tožeča stranka v patentni prijavi dne 09.07.1992 zahtevala prednostne pravice, oziroma podrejeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in dovoli vrnitev v prejšnje stanje ter naloži toženi stranki, da ugotovi, da je tožeča stranka v patentni prijavi dne 09.07.1992 zahtevala tam navedene prednostne pravice.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene ugovore in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Navaja še, da okoliščine zamude niso verjetno izkazane kot to določa 104. člen ZUP, upravni organ pa pri odločanju o tem ni vezan na pravila postopka o izvajanju dokazov (162. člen ZUP). Pri zamudi zaradi telefaxa ne gre za opravičen razlog v smislu višje sile oziroma dejstva, ki ga ni bilo mogoče predvideti ali se mu izogniti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po proučitvi tožbe in podatkov v poslanih upravnih spisih sodišče ugotavlja, da ne gre za zamudo procesnega roka in za vrnitev v prejšnje stanje po določbah 103. do 108. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč za materialni prekluzivni rok za priznanje prednostne pravice za patent v Republiki Slovenji po določbah 48. člena zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št.13/92 in 27/93, v nadaljevanju: ZIL), ki določa pogoje za priznanje unijske prednostne pravice za patent v Republiki Sloveniji na podlagi 4. člena Pariške konvencije o varstvu industrijske lastnine Ur. l. SFRJ, št. 5/74-MP, v nadaljevanju : PK). PK v 4. členu priznava vsem prijaviteljem, pripadnikom Pariške unije in njihovim upravičencem za prvo veljavno prijavo določenega izuma za patent po nacionalni zakonodaji posamezne države unije ali po dvostranskih oziroma večstranskih pogodbah, sklenjenih med državami unije, v katerikoli državi pripadnic prednostno pravico za poznejše prijave istega izuma za patent v vseh drugih državah Pariške unije, če so poznejše prijave dane oziroma vložene v roku 12 mesecev od dneva prve prijave v posamezni državi Pariške unije in če je bila na predpisan način zahtevana prednost prejšnje prijave. Pod pogojem, da je ohranjena enotnost izuma v poznejših prijavah, po 4. F členu PK prijavitelj lahko zahteva več prednostnih pravic. Po določbah 48. člena ZIL se prizna prednostna pravica v Republiki Sloveniji pripadniku države članice mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine, ki je v kakšni državi članici te Unije pravilno vložil prvo prijavo, če to zahteva, in sicer za patent v 12 mesecih od dneva, ko je vložil prvo prijavo; v tem roku mora tisti, ki ima namen uveljaviti prednostno pravico, v prijavi navesti vse podatke o prijavi, na katero se sklicuje ter v 3 mesecih od vložitve zahteve za priznanje prednostne pravice priložiti njen prepis, ki ga overi pristojni organ države članice mednarodne Unije za varstvo industrijske lastnine, v kateri je vložil prvo prijavo. Po 2. točki 4. C člena PK se dan vložitve prve prijave ne šteje v rok. V 1. odstavku 44. člena ZIL je določeno, da se postopek za priznanje patenta začne z vlogo (prijavo), ki vsebuje zahtevo za priznanje pravice in druge bistvene sestavine, določene s tem zakonom. Po določbi 1. odstavka 45. člena ima prijavitelj od datuma prejema pravilne prijave (zajema tudi čas oziroma uro prejema) prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak izum vloži prijavo pozneje; po določbi 49. člena ZIL pa se s priznanjem prednostne pravice po 47. členu tega zakona (razstavne oziroma sejemske prednostne pravice) ne podaljšujejo roki iz 48. člena tega zakona. Te določbe kažejo na to, da gre za materialni prekluzivni rok, ki je pogoj za uveljavitev prednostne pravice po materialnem predpisu in s pretekom tega roka ugasne neuveljavljena pravica. Torej s potekom roka v drugi državi ni več mogoče zahtevati uveljavitev prednostne pravice in vrnitve v prejšnje stanje ni pri materialnih rokih. Stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se dovoli na njen predlog vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 103. člena ZUP), torej gre za zamudo procesnega roka, ne pa materialnega roka, ki velja za uveljavitev pravic po materialnem pravu. V primeru zamude materialnega prekluzivnega roka bi tožena stranka lahko po določbi 125. člena ZUP zavrgla vlogo tožeče stranke, če bi iz vložene strankine zahteve videla, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, vendar je tožeča stranka navedla več prednostnih pravic, iz izpodbijanega sklepa niti iz podatkov v poslanih upravnih spisih pa ni razvidno, ali uveljavlja več prednostnih pravic kot za enoten izum ali gre za več izumov, nesporno je le, tožeča stranka ob vložitvi patentne prijave dne 09.07.1993 ni zahtevala prednostne pravice in navedla podlage. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ne ugotavlja, za kakšen izum in kakšno prednostno pravico ter katero državo članico Unije za varstvo industrijske lastnine po 48. členu ZIL sploh gre, s tem je kršila določb e 209. člena ZUP glede obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj dejanskih okoliščin sploh ni ugotovila. Sodišče pa odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, te pa niso bile ugotovljene, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve (1. in 2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, v nadaljevanju: ZUS). Zato bo tožena stranka morala navedene pomanjkljivosti odpraviti in ponovno odločiti o stvari v skladu z 62. členom ZUS.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

03.03.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 793/2013
• UPRS sodba U 1520/2001
• sodba U 80/2004