Sodba U 1097/94-9

Jedro

3-letno neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije, kot pogoj iz 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih, ni izkazano, če je zaradi odhoda iz Republike Slovenije zaradi opravljanja aktivne vojaške službe prekinjeno dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 28.4.1994, s katero je ta zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Ministrstvo za notranje zadeve je v obrazložitvi svoje odločbe navedlo, da tožnik izpolnjuje prvi pogoj iz 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih, ker je imel prijavljeno stalno prebivališče v RS od 21.2.1980, ne izpolnjuje pa drugega pogoja iz 2. odstavka 13. člena navedenega zakona, ker nima izkazanega pogoja "drugega upravičenega razloga". Prvostopni organ je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, ker živi z M.B. v zunajzakonski skupnosti, in ker je bil po razvezi njegov mladoletni sin dodeljen v varstvo in vzgojo materi A.T.

Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritrdila odločbi prve stopnje, vendar iz drugih razlogov. Ugotovila je, da je podan "drug upravičen razlog" iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo daljše prebivanje tožnika v državi potrebno. Ta razlog je v pravici do osebnih stikov tožnika s sinom na podlagi 3. odstavka 78. člena, 106. in 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Hkrati pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih glede trajanja neprekinjenega prebivanja na območju RS v času najmanj treh let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka napravila napako, ker pritožbe ni reševala v okviru pritožbenih navedb, ampak je pritožbo zavrnila, in se po vsebini postavila na diametralno drugačno stališče kot organ prve stopnje. Tožeča stranka nadalje navaja, da je že dokazala, da ima stalno prebivališče v Sloveniji od 21.1.1980 in da je bila v času od 20.10.1991 do 10.1.1992 le odsotna iz Slovenije. Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in poleg tega obstaja vsaj eden od razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju RS. V obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje prvega pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj glede trajanja neprekinjenega prebivanja. Ugotovila je, da potem, ko tožnik ni uveljavil pravice do državljanstva RS po 40. členu zakona o državljanstvu RS, so zanj, v smislu 81. člena ZTuj, začele dne 26.2.1992 veljati določbe tega zakona. Od 26.2.1992 dalje pa do izdaje prvostopne odločbe 28.4.1994 še niso pretekla tri leta njegovega neprekinjenega prebivanja na območju RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da ni mogoče šteti tako, kot je to napačno štel prvostopni organ, da je ta pogoj izpolnjen s tem, ko je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od 21.1.1980. Tožena je ugotovila, da je bil tožnik v času od 20.10.1991 do 10.1.1992 odsoten iz Republike Slovenije, ker je odšel s svojo enoto JA v Bihač ter je tu dočakal razrešitev aktivne vojaške službe z dne 1.1.1992.

Po 13. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so bili državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do iztekov rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona. Tožena stranka bi na tej podlagi upoštevala triletno tožnikovo prebivanje pred 26.2.1992, če bi ne ugotovila, da je tožnik z navedeno odsotnostjo prekinil dejansko življenje v RS. Odsotnost tožnika iz RS zaradi opravljanja aktivne vojaške službe je tudi po mnenju sodišča tožena stranka utemeljeno štela za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj, to je tri letnega neprekinjenega prebivanja na območju RS, kajti z odhodom z enoto JA je tožnik prekinil dejansko življenje v Sloveniji, kar pomeni, da njegova poznejša vrnitev ni vzpostavila prejšnjega stanja.

Ni utemeljen tožnikov ugovor, ko navaja, da je tožena stranka napravila napako, ker pritožbe ni reševala v okviru pritožbenih navedb, ampak je pritožbo zavrnila in po vsebini zavzela diametralno drugačno stališče kot organ prve stopnje. Sodišče pripominja, da je pritožbeni organ dolžan ocenjevati ne samo pritožbenih navedb temveč tudi presoditi zakonitost izpodbijane odločbe. Zato je tožena stranka potem, ko je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločba prve stopnje na zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi, te svoje drugačne razloge navedla v svoji odločbi in hkrati pritožbo zavrnila. Tako ravnanje tožene stranke je v skladu s 3. odstavkom 240. člena zakona o upravnem postopku (ZUP).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot določbe ZUP uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 923/2005
• Sodba U 1621/93-4
• Sodba U 961/93-4