Sodba I Ips 46/93

Jedro

Sodišče druge stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ko je stek dveh kaznivih dejanj umora in poskusa umora pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje po 4. in 7. točki 2. odst. 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZJ, saj je sprejelo za obsojenca ugodnejšo pravno opredelitev, saj je bil s tem spoznan za krivega le za eno kaznivo dejanje, storjenega v poskusu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena KZ RS in kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena KZ RS ter v zvezi z 19. členom KZ SFRJ v zvezi s 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen 10 let zapora, za drugo 5 let zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 14 let in 6 mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je obsojenca za obe dejanji, opisani pod točko 1 in 2 izreka prvostopne sodbe spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 4. in 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ ter mu po 2. odstavku 46. člena KZ RS izreklo kazen 14 let in 6 mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Obsojenčev zagovornik meni, da je sodišče druge stopnje s spremembo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki predstavlja hujšo pravno kvalifikacijo, ravnalo v škodo obsojenca glede na njegovo pritožbo. Zagovornik tudi graja ugotovitev sodišča, da bi imel obsojenec namen umoriti oba oškodovanca. V tem pogledu naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je sodišče druge stopnje po mnenju zagovornika uporabilo dokaz, ki ni bil neposredno obravnavan na glavni obravnavi in sicer strokovno mnenje o vlaknih, ki so bili najdeni na kraju dogodka, to mnenje pa je bilo v času glavne obravnave še na policiji. Po mnenju zagovornika naj bi šlo pri dejanju napram oškodovanki za hudo telesno poškodbo in ne za poskus umora. Obsojenca bi bilo smotrno tudi oprostiti plačila stroškov postopka, saj jih zaradi dolge prostostne kazni ne bo mogel plačati. Glede na takšne razloge obsojenčev zagovornik predlaga, da naj bi vrhovno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Predvsem v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni možno uveljavljati razloge zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsojenčev zagovornik pa v pretežnem delu svoje zahteve uveljavlja prav ta razlog. Glede pravne opredelitve kaznivega dejanja sta v zahtevi uveljavljeni dve kršitvi, da namreč sodišče druge stopnje ne bi smelo samo ob obsojenčevi pritožbi spremeniti pravne opredelitve in da je glede oškodovanke sprejeta nepravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja. Zatrjevanih kršitev kazenskega zakona sodišče ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je stek dveh kaznivih dejanj umora in poskusa umora pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje po 4. in 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ, sprejelo za obsojenca ugodnejšo pravno opredelitev, saj je bil obsojen le za eno kaznivo dejanje, storjeno v poskusu. Glede na opis kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke ni nobenega dvoma, da je sodišče to dejanje pravilno pravno opredelilo. Vprašanje, ali bi v obravnavanem primeru šlo za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe ni več pravno, ampak dejansko vprašanje, ki se v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more obravnavati. Sodišče druge stopnje tudi ni uporabilo kot dokaz strokovno mnenje o vlaknih, najdenih na kraju dogodka, ki so bili sicer sodišču posredovani po koncu glavne obravnave na prvi stopnji. Na glavni obravnavi je sicer izvedenec omenil tudi izvedeniško mnenje glede primerjave kape in vlaken, najdeni v stanovanju obsojenca ter vrvi, ki pa se je tedaj nahajalo še na UNZ. Sodišče druge stopnje torej ni v svoji odločbi oprlo ugotovitev o krivdi obsojenca na dokaz, ki na prvi stopnji na glavni obravnavi ni bil izveden.

V okviru zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi ni možno izpodbijati odločbe o stroških kazenskega postopka, tako da je tudi v tem delu zahteva obsojenčevega zagovornika neutemeljena.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 95/94
• Sodba I Ips 148/94
• Sodba I Ips 222/93