Sodba VI Ips 6/95

Jedro

56. člena zakona o industrijski lastnini, po katerem se prijava zavrže, če prijavitelj ne odpravi vseh pomanjkljivosti in zato ni mogoče ravnati po prijavi, ni mogoče razlagati tako, da se prijava, v kateri se zahteva varstvo blagovne znamke za več razredov, zavrže tudi za tiste razrede oz. v tistem delu, v katerem niso bile ugotovljene nikakršne pomanjkljivosti. Če je mogoče zahtevi za priznanje pravice tudi deloma ugoditi, je glede neugodenega dela zahteve nepomembno, ali je v tem delu bila zahteva zavržena ali zavrnjena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.5.1995 spremeni tako, da se glasi: Tožbi se ugodi in se sklep Urada Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine z dne 4.10.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom navedenim v izreku te sodbe kot nepopolno zavrgla tožničino prijavo z dne 14.1.1992, ker je v postopku predhodnega preizkusa prijave ugotovila, da prijava ne izpolnjuje pogojev, ki jih za pravilno prijavo določata 54. člen zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL) in 9. člen pravilnika o postopku za priznanje znamke. Tožnica pomanjkljivosti v prijavi ni odpravila kljub pozivu na odpravo pomanjkljivosti z opozorilom na posledice, če v odrejenem roku ne bo dopolnjena.

Vrhovno sodišče RS je v izpodbijani sodbi presodilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZIL. Pritrdilo je ugotovitvi tožene stranke, da je v obravnavanem primeru bila prijava za priznanje znamke nejasna v navedbi storitev v razredu 35, tožeča stranka pa je v prijavi zahtevala blagovno znamko za vse štiri, v prijavi navedene razrede. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala v skladu s 56. členom ZIL, ko je zahtevo zavrgla v celoti, in ne samo za razred 35, saj tožena stranka ni mogla obravnavati prijave z vsebinskega vidika, dokler tožeča stranka ni izpolnila formalnih zakonskih pogojev v zvezi s prijavo.

Proti navedeni sodbi je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnih določb ZIL: 54. v zvezi s 4. odstavkom 53. člena, 55., 56., 2. odstavka 57.. 58. in 63. člena navedenega zakona in 9. člena v zvezi s 6. odstavkom 12. člena pravilnika o postopku za priznanje znamke. Izpodbijana odločitev sodišča se z 9. členom v zvezi s 6. odstavkom 12. člena pravilnika o postopku za priznanje znamke, kot podlago za izdajo s tožbo izpodbijanega sklepa tožene stranke, ne ukvarja. Postopek s prijavo je v navedenem pravilniku urejen drugače in ni v skladu z navedenim zakonom, zlasti ne s 54. in 56. členom. Po 3. odstavku 153. člena v zvezi s 156. členom Ustave Republike Slovenije sodišče ni smelo uporabiti citiranih določb pravilnika, kar je smiselno storilo, ko je na teh določbah preizkušalo izpodbijani sklep in tožbo zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč z odločbo z dne 25.5.1995 (Uradni list RS, 37/95) v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti odpravilo določbo 1. in 5. odstavka 17. člena pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca, ki ustreza določbam 1. in 6. odstavka 12. člena pravilnika o postopku za priznanje znamke. Podlaga za presojo prijave znamke je po navedenem lahko le 54. člen zakona, ta pa za presojo pravilnosti prijave ne določa pogojev, ki jih je s sklicevanjem na pravilnik zahtevala tožena stranka. Tožeča stranka je pogoje iz 54. člena zakona izpolnila vsaj za tri razrede blaga, zato ni bilo podlage za ravnanje po 55. členu ZIL in ne za odločanje po 56. členu cit. zakona. Tudi po noveliranih določbah postopek preizkušanja po 57. členu v zvezi z 58. členom zakona ne more mimo določb 62. člena zakona, zanj pa velja tudi določba 3. odstavka 63. člena ZIL. Če tudi po opravljenem postopku iz 1. odstavka 62. člena zakona vložena zahteva za priznanje pravice do znamke spornega razreda (35) storitev ne bi bila spremenjena ali dopolnjena, bi to ne bila ovira za odločanje o priznanju pravice do znamke glede blaga v ostalih, očitno ne spornih razredih 3, 18 in 25. Prav določba 62. člena zakona nakazuje na možnost tudi delne ugoditve zahtevi za priznanje pravice. Predlaga, da sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt.

Tožena stranka meni, da primera iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ne gre enačiti s to zadevo. Po 51. členu zakona o industrijski lastnini mora stranka v prijavi poleg drugega navajati, kakšen obseg varstva zahteva. Po 64. členu zakona se z odločbo o priznanju pravice obseg varstva določi po sprejetem znaku in seznamu blaga in storitev. Nejasna navedba enega proizvoda ali storitve bistveno vpliva na zahtevani obseg varstva. V tej zadevi je bila pomanjkljivost v nejasni navedbi storitve, ker ni bilo jasno, katere storitve so mišljene. Tožena stranka ne more po uradni dolžnosti odločati namesto stranke, kolikšen obseg varstva želi. Tožena stranka odloča v okviru strankinega zahtevka. Ne more ji priznati ne več in ne manj, razen če bi tako določal zakon. Stranka bi lahko v smislu določb 130. in 131. člena ZUP svoj zahtevek tudi umaknila ali spremenila. Če bi tožnica skrčila svoj zahtevek le na proizvode, bi se s tem odrekla varstvu znaka za sporne storitve. Prijava bi bila tako formalno pravilna. Če prijavitelj v predhodnem preizkusu prijave ne odgovori na poziv, se prijavo zavrže.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 54. členu zakona o industrijski lastnini (ZIL, Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93), na katerega napotuje 55. člen ZIL, se šteje, da je prijava pravilna v predhodnem postopku: 1) če so plačane ustrezne pristojbine; 2) če je v skladu z drugim odstavkom 44. člena istega zakona, (ki sicer o znamki ničesar ne določa); 3) če vsebuje vse "ustrezne podatke" in bistvene sestavine določene v 51. členu, v prvem odstavku 52. člena oziroma v prvem odstavku 53. člena ZIL. Po prvem odstavku 51. člena zakona, ki se nanaša tudi na znamko, mora prijava vsebovati podatke o prijavitelju in o pravici, za katero se zahteva varstvo. V zvezi z navedenimi določbami pa 4. odstavek 53. člena ZIL določa, da mora prijava znamke vsebovati znak in seznam proizvodov oziroma storitev, za katere se varstvo zahteva. Za pravilnost prijave je torej po 54. členu zakona med drugim potrebno, da vsebuje podatke, ki morajo biti "ustrezni".

V upravnem sporu je šlo za preizkus zakonitosti odločbe glede pravilne uporabe ZIL v predhodnem postopku formalnega preizkusa prijave (54. člen ZIL). V sporni sodbi je sodišče pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da je prijava za priznanje pravice blagovne znamke nejasna v navedbi storitev v razredu 35, ugotovljene pomanjkljivosti pa prijavitelj na poziv ni odpravil. Če prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih moral odpraviti po 2. odstavku 55. člena tega zakona, pod bistvenim pogojem, da "zato ni mogoče ravnati po prijavi", se prijava s sklepom zavrže (56. člen ZIL). Sporno je tako vprašanje, ali je bila prijava utemeljeno zavržena v celoti, torej tudi v razredih 3, 18 in 25, v katerih v predhodnem postopku očitno niso bile ugotovljene pomanjkljivosti (54. člen ZIL). Po presoji tega senata določbe 56. člena zakona, po kateri se prijava zavrže, če prijavitelj ne odpravi vseh pomanjkljivosti in zato ni mogoče ravnati po prijavi, ni mogoče razlagati tako, da se prijava, v kateri se zahteva varstvo blagovne znamke za več razredov, zavrže tudi za tiste razrede oziroma v tistem delu, v katerem niso bile ugotovljene nikakršne pomanjkljivosti. Od prijavitelja je namreč odvisno, v kakšnem obsegu bo zahteval varstvo blagovne znamke, torej v večjem ali manjšem. Tako razlaga to zakonsko določbo v odgovoru na zahtevo tudi tožena stranka, ki navaja, da bi bila prijava v redu, če bi jo tožena stranka v nejasnem delu v razredu 35 skrčila oziroma umaknila, kar kaže na deljivost zahtevka in možnost priznanja pravice v manjšem obsegu od zahtevanega. To izhaja tudi iz določbe 62. člena zakona, po kateri je v primeru formalno pravilne prijave podana možnost o delni ugoditvi zahtevi za priznanje pravice, torej v manjšem obsegu, vendar v mejah predlaganega znaka in priloženega seznama blaga in storitev, kot to sledi tudi iz 3. točke 63. člena ZIL. Če je mogoče zahtevi za priznanje pravice tudi deloma ugoditi, je glede neugodenega dela zahteve nepomembno, ali je v tem delu bila zahteva zavržena ali zavrnjena. Takšen pomen ima tudi določba 56. člena zakona. Sodišče je torej zmotno uporabilo določbo 56. člena ZIL, zato je bilo zahtevi ugodeno in odločeno, kot je navedeno v izreku te sodbe.

V zahtevi zatrjevane kršitve določb 57., 58. in 63. člena ZIL pa niso podane, saj v zadevi sploh ni prišlo do vsebinskega preizkusa prijave in odločanja o pravici. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni sklicevalo na določbi 9. člena in 6. odstavka 12. člena pravilnika o postopku za priznanje znamke (Uradni list RS, št. 49/93), in tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi ga uporabilo, zato tudi ta kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je po vsem navedenem na podlagi 2. odstavka 50. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena ter 60. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) ob smiselni uporabi 2. odstavka 408. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločilo, kakor je razvidno iz izreka sodbe. Določbe ZUS in ZPP je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1173/99
• VSL sklep I Cpg 1461/99
• VSL sklep I Cpg 1572/99