<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 1360/93

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1995:U.1360.93
Evidenčna številka:VS11634
Datum odločbe:10.05.1995
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:blagovna znamka - pravica do blagovne znamke

Jedro

Prvostopni upravni organ ne more prijave za blagovno znamko vsebinsko obravnavati, če prijava kot celota s formalnega vidika ni pravilna in sicer tako, da je seznam vseh proizvodov in storitev, za katere se uveljavlja pravica do blagovne znamke, usklajen z mednarodno klasifikacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot nepopolno zavrgla prijavo znamke št. 9270009 z dne 14.1.1992, ki jo je vložila tožeča stranka. V sklepu navaja, da je tožena stranka v postopku predhodnega preizkusa prijave ugotovila, da prijava ne izpolnjuje pogojev, ki jih za pravilno prijavo določata 54. člen zakona o industrijski lastnini in 9. člen pravilnika o postopku za priznanje znamke. Tožena stranka je tožečo stranko z dopisom pozvala, naj v roku 30 dni od dneva prejema poziva odpravi navedene pomanjkljivosti, sicer bo prijavo s sklepom zavrgla. Tožeča stranka oziroma njen zastopnik je prejel poziv dne 12.8.1993, rok za izpolnitev poziva pa je potekel dne 11.9.1993. Ker tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila oziroma prijave ni dopolnila, prav tako pa ni zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev prijave, je tožena stranka na podlagi 56. člena zakona o industrijski lastnini in 6. odstavka 12. člena pravilnika o postopku za priznanje znamke, prijavo zavrgla.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v postopku pred izdajo akta ni ravnala po pravilih zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prijava blagovne znamke je v razredih 3, 18 in 25 v celoti usklajena z določili 51. do 58. člena zakona o industrijski lastnini in pravilnikom o postopku za priznanje znamke. Določba 56. člena zakona bi se lahko uporabila le za tisti del prijave , ki se nanaša na storitve v razredu 35, nikakor pa ne za druge razrede. Tožena stranka bi morala v smislu določbe 63. člena zakona, v mejah predlaganega znaka in priloženega seznama blaga v razredih 3, 18 in 25 izdati tožeči stranki pozitivno odločbo, prijavo pa bi zavrgla lahko le v primeru razreda 35. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija navedbe v tožbi in navaja, da je tožečo stranko na podlagi 2. odstavka 55. člena zakona pozvala k odpravi formalnih pomanjkljivosti v prijavi oziroma za predložitev seznama proizvodov in storitev, ki bo usklajen z mednarodno klasifikacijo. Po 9. členu pravilnika o postopku za priznanje znamke, morajo biti proizvodi in storitve navedeni z dejanskim nazivom ter razvrščeni in označeni po mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev. V navedenem primeru so bile storitve navedene tako obširno oziroma nejasno, da bi jih lahko uvrstili v dva razreda mednarodne klasifikacije oziroma sploh ni bilo jasno, katere storitve so bile mišljene s prijavo. V tem postopku še ni bilo mogoče ugotoviti, ali naj se znamka prizna v celoti ali samo delno, saj sploh še ni bilo jasno, katere storitve se bodo označevale s prijavljenim znakom. Tožena stranka še navaja, da razvrščanje proizvodov oziroma storitev v skladu z mednarodno klasifikacijo spada v formalni preizkus prijave in ne v vsebinskega, ki lahko vpliva na zožitev zahteve. Prijava znamke se vedno preverja v celoti. Šele, ko je prijava v celoti formalno pravilna, se zopet v celoti vsebinsko preveri. Vsebinsko preverjanje je namreč nemogoče, če ni jasno, za katere proizvode oziroma storitve bi prijavitelj želel varstvo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba se zavrne.

V stvari ni sporno, da je tožena stranka tožečo stranko pozvala, da v roku 30 dni dopolni prijavo in ker tožeča stranka na ta poziv ni odgovorila, je tožena stranka prijavo zavrgla kot nepravilno. To tožeča stranka v tožbi tudi sama navaja. Ugovarja le, da bi ji tožena stranka morala v smislu 63. člena zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93) v mejah predlaganega znaka in priloženega seznama blaga v razredih 3, 18 in 25 izdati pozitivno odločbo, zavrgla pa bi prijavo lahko le v primeru razreda 35, saj se poziv za dopolnitev prijave nanaša le na navedeni razred. Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta presodilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbami zakona o industrijski lastnini, na katere se v izpodbijanem aktu sklicuje. Zakon o industrijski lastnini, glede na specifičnost narave stvari, ki jo obravnava, posebej določa postopek v zvezi s prijavo znamke. Iz določbe 56. člena zakona izhaja, da se v primeru, da prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih na podlagi poziva urada moral in zato ni mogoče ravnati po prijavi, prijava s sklepom zavrže. Sodišče se v celoti strinja z razlago določb navedenega zakona, ki jo tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo in sicer, da zakon ločuje formalni preizkus prijave od vsebinskega preizkusa, ki nastopi šele tedaj, če je prijava s formalnega vidika pravilna (57. člen). Sodišče se strinja s toženo stranko, da je vsebinsko preverjanje nemogoče, kadar ni jasno, za katere proizvode oziroma storitve bi prijavitelj želel varstvo. Ker je bila v tem primeru prijava za priznanje pravice do znamke nejasna v navedbi storitev v razredu 35, tožeča stranka pa je v prijavi zahtevala blagovno znamko za vse štiri navedene razrede, je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala v skladu s 56. členom zakona, ko je zahtevo zavrgla, ker tožeča stranka te v roku ni dopolnila, niti ni zahtevala podaljšanja roka. Tožbena navedba, da bi morala tožena stranka ravnati v smislu 63. člena zakona in zavreči prijavo samo v tistem delu, ki se nanaša na razred 35, je iz že navedenih razlogov pravno neutemeljena, saj tožena stranka po zakonu ni mogla obravnavati prijave z vsebinskega vidika dokler tožeča stranka ni izpolnila formalnih zakonskih pogojev v zvezi s prijavo.

Ker je izpodbijani akt zakonit, tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).


Zveza:

ZIL člen 54, 55. Pravilnik člen 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNDU1Mw==