Sodba U 1356/93

Jedro

Ne glede na določbo 4. odstavka 18. člena zakona o kreditnih poslih s tujino (Ur.l. RS, št. 1/91-I) ravna Banka Slovenije prav, ko pri odločanju o zahtevku za registracijo kreditnega posla s tujino upošteva tudi določbe zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 71/93).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za registracijo kreditnega posla s tujino, ker je ugotovila, da se sredstva iz kreditne pogodbe, sklenjene med tožnikom in ..., črpajo iz kontokorentnega računa pri tuji banki, za katerega pa tožnik nima dovoljenja Banke Slovenije. Registracija kreditnega posla s tujino bi zato pomenila kršitev 30. člena zakona o deviznem poslovanju.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil pravna podlaga za sklenjeno kreditno pogodbo 30. člen zakona o deviznem poslovanju. Zato meni, da izpolnjuje vse zakonite pogoje za registracijo kreditnega posla s tujino, zlasti še, ker tožena stranka ni navedla, kateri so pogoji, ki bi jih moral tožnik izpolnjevati, da bi lahko registriral kredit, ki ga je sicer že začel črpati. Tožnik zato meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov, ki bodo nastali zaradi izdaje izpodbijane odločbe ter plačilo stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da v tožnikovem primeru ne gre za katero od podjetij iz 30. člena zakona o deviznem poslovanju, kar je po tej določbi predpogoj za plačevanje in sprejemanje plačil prek kontokorentnega računa. Tožnik zato ni mogel skleniti kreditnega posla na tej pravni podlagi. Tožnik tudi nima dovoljenja tožene stranke za devizni račun v tujini na podlagi 29. člena zakona o deviznem poslovanju. Kreditni posel je torej sklenil v nasprotju z deviznimi predpisi, tega pa tožena stranka ne more konvalidirati z registracijo posla. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v mesecu marcu 1993 sklenil s tujo banko ..., pogodbo o najemu kredita v znesku 2.000.000 ATS. Kredit naj bi črpal in vračal preko kotokorentnega računa pri navedeni banki do 31.5.1994. Tožnik je v prijavi o sklenjenem kreditnem poslu kot panogo svoje dejavnosti navedel proizvodnjo.

Pogoje in način sklepanja kreditnih poslov s tujino ureja zakon o kreditnih poslih s tujino (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZKPT) v svojem II. poglavju (členi 9-17). Po teh določbah lahko podjetje najema kredite v tujini v svojem imenu in za svoj račun za opravljanje dejavnosti, za katero je registrirano (1. odstavek 13. člena). Najemanje kreditov je prosto, če tuja oseba ne zahteva poroštva in če domača oseba najema kredite v svojem imenu in za svoj račun (3. odstavek istega člena). Navedeni zakon pa tudi določa, da morajo biti kreditni posli s tujino registrirani (1. odstavek 18. člena). Pogodbe o kreditnih poslih s tujino začnejo veljati potem, ko jih registrira Banka Slovenije (5. odstavek 18. člena). Banka Slovenije ne registrira kreditnega posla s tujino, ki je v nasprotju s pogoji, določenimi v 9. do 11. in 13. do 17. členu tega zakona (4. odstavek 18. člena). Iz slednje določbe bi gramatikalno sledilo, da so za registracijo kreditnega posla s tujino pravno pomembni samo pogoji, ki jih določa ta zakon. Vendar ima po mnenju sodišča tožena stranka prav, ko je pri odločanju o zahtevku za registracijo tožnikovega posla s tujino upoštevala tudi določbe zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Uradni list RS, št. 1/91-I in 71/93). Določbe ZDP namreč veljajo tako za sprejemanje plačil in plačevanje v tujih plačilnih sredstvih in v domači valuti pri poslovanju s tujino, kot za vsako drugo devizno poslovanje (1. odstavek 1. člena ZDP). Da se ta zakon nanaša tudi na devizno poslovanje v zvezi s kreditnimi posli s tujino, izhaja med drugim tudi iz njegovega 18. člena, ki določa obvezno registracijo poslov, v katerih je pogodbeni rok plačila v tujino ali iz tujine daljši kot 12 mesecev, ter iz njegovega 19. člena, ki ureja izvrševanje plačil v tujino tudi za kreditne obveznosti do tujine.

Tožnik v tožbi navaja, da je kreditni posel sklenil na podlagi 30. člena ZDP. Ta člen določa, da se smejo podjetja, ki opravljajo storitve v mednarodnem blagovnem in potniškem prometu, ter skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja oziroma pozavarovalne skupnosti, dogovoriti o plačevanju in sprejemanju plačil za storitve prek kontokorentnega računa, ki se vzpostavi s tujo osebo, in imeti devize na računih v tujini. Tožnik ne trdi, da opravlja storitve v mednarodnem blagovnem in potniškem prometu in se na takšno dejavnost tudi ni skliceval v prijavi kreditnega posla s tujino. Po tej pravni podlagi tožnik torej ne more imeti kontokorentnega računa, vzpostavljenega s tujo pravno osebo, in tudi ne deviz na računu v tujini. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bi registracija prijavljenega tožnikovega kreditnega posla s tujino, iz katerega bi imel tožnik glede na vsebino kreditne pogodbe devize na kontokorentnem računu pri banki v tujini, pomenila kršitev 30. člena ZDP. Ker tožnik tudi nima posebnega dovoljenja tožene stranke za držanje deviz na računih v tujini (29. člen ZDP), je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1744/2017-28
• UPRS Sodba II U 364/2017-11
• UPRS Sodba IV U 149/2017-13