Sodba I Ips 37/93

Jedro

Dopis javnega tožilca iz 2. odstavka 153. člena ZKP predstavlja njegovo dejanje v predhodnem kazenskem postopku, ki pa nima značaja procesnega dejanja, ki bi po določbi 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ pretrgalo zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Temeljnega sodišča, v zvezi s sodbo Višjega sodišča spremeni tako, da se po 6. točki 349. člena ZKP zoper obs.

zavrne obtožba, da se je neupravičeno, to je brez vednosti in dovoljenja vselila v tuje stanovanje s tem, da je točno neugotovljenega dne v mesecu septembru 1989 s silo odprla zaklenjena vhodna vrata stanovanja last Samoupravne stanovanjske skupnosti in v stanovanje prinesla svoje osebne predmete ter se skupaj z otrokom v stanovanje vselila s tem, da je stanovanje tudi opremila, s čemer naj bi storila kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 1. odstavku 182. člena KZ RS in da po 1. odstavku 99. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bila obs. spoznana za krivo kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 182. člena KZ RS. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 1 mesec zapora in preizkusna doba 1 leto in še posebna obveznost, da se mora v 3 mesecih po pravnomočnosti sodbe izseliti iz stanovanja.

Javni tožilec Republike Slovenije je v korist obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev določb 6. točke 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I). Predlaga naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da po 6. točki 349. člena ZKP obtožbo zoper obsojenko zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obravnavano kaznivo dejanje je obsojenka, kot je navedeno v izreku sodbe prve stopnje, storila neugotovljenega dne v mesecu septembru 1989. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je temeljni javni tožilec ovadbo zoper obsojenko prejel 29.4.1991 in da je dne 11.7.1991 poslal PM na podlagi 2. odstavka 153. člena ZKP pisno zahtevo, da v zvezi z navedbami v tej ovadbi zberejo potrebna obvestila. Po prejemu obvestil 24.8.1991 je javni tožilec dne 27.9.1991 vložil pri Temeljnemu sodišču zoper obsojenko obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 182. člena KZ RS. Glavna obravnava je bila razpisana z odredbo sodnika z dne 19.11.1991 za dne 19.12.1991.

Ker v obravnavanem primeru ni točno ugotovljen datum, ko se je obsojenka neupravičeno vselila v tuje stanovanje, temveč je v izreku sodbe navedeno, da je to storila "neugotovljenega dne v mesecu septembru 1989", pomeni, da je čas storitve kaznivega dejanja nezakonite vselitve šteti najprej začetek meseca septembra 1989. Za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 1. odstavku 182. člena KZ RS je predpisana denarna kazen ali zapor do 1 leta. Za takšna kazniva dejanja je v 6. točki 1. odstavka 95. člena KZ SFRJ prepisan relativni zastaralni rok 2 leti, po preteku katerega kazenski pregon ni več dopusten. Relativni zastaralni rok se upošteva le, če ne pride do njegovega pretrganja s procesnim dejanjem za kazenski pregon storilca ali če ta stori novo kaznivo dejanje. Glede na to, da je javni tožilec vložil pri sodišču obtožni predlog 27.9.1991, sodnik pa je razpisal glavno obravnavo z odredbo z dne 19.11.1991, kar je šteti za procesni dejanji, ki pretrgata zastaranje kazenskega pregona, je treba ugotoviti, da je od storitve kaznivega dejanja do obeh procesnih dejanj preteklo več kot dve leti in da zato kazenski pregon zoper obsojenko ni bil več dopusten. Sicer pa je pritrditi mnenju javnega tožilca, da je napačno stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da predstavlja dopis temeljnega javnega tožilca z dne 11.7.1991 takšno procesno dejanje, ki bi po določbi 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ pretrgalo zastaranje. Zbiranje obvestil na zahtevo javnega tožilca iz 2. odstavka 153. člena ZKP predstavlja njegovo delovanje v predkazenskem postopku, ki imajo pomen le za njegovo lažjo odločitev za pregon storilca kaznivega dejanja. Tako delovanje javnega tožilca pred njegovo odločitvijo o kazenskem pregonu pa nima značaj procesnega dejanja. Kot procesno dejanje javnega tožilca je mogoče šteti vložitev obtožnega predloga pri sodišču. Vendar pa je ob upoštevanju, da je iz zbranih podatkov v spisu mogoče v dvomu, ki je v korist obsojenki, šteti, da je kaznivo dejanje storila v začetku meseca septembra 1989, treba ugotoviti, da je bilo to procesno dejanje opravljeno po preteku dveletnega zastaralnega roka. Zato je treba pritrditi stališču javnega tožilca, da sta bili z odločitvijo o pravnomočni sodbi kršeni omenjeni določbi KZ SFRJ in da bi morali sodišči namesto obsodilne sodbe izreči sodbo, s katero bi na podlagi 6. točke 349. člena ZKP zavrnili obtožbo zoper obs. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 182. člena KZ RS.

Na podlagi navedenih razlogov je bilo treba utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in z uporabo določbe 6. točke 349. člena ZKP zavrniti obtožbo zoper obs. in na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP odločiti, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ter potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 206/2002
• Sodba I Ips 282/2001
• Sodba I Ips 8/99