Sodba II Ips 940/2007

Jedro

Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznikov ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljuje nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti.

Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje.

Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet, sodišču pri določitvi odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odražajo v oškodovančevem zdravju, torej v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident je dolžan tožeči stranki povrniti 370 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožečima strankama plačati odškodnino zaradi kršitve pravice osebnosti v znesku 12.083 EUR, od tega prvotožeči stranki F. K. v znesku 5.833 EUR, drugotožeči stranki F. H. pa v znesku 6.250 EUR, z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek do zneska 20.833 EUR je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo na znesek 16.691,70 EUR, vsaki po 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT), v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenim delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki (prvega odstavka) 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi načela individualizacije odškodnine bi bilo treba, kot je tožena stranka že predlagala, angažirati izvedenca z ustreznim strokovnim znanjem. Izvedensko mnenje ni potrebno le v primerih, ko gre za izrazito porušenje duševnega ravnovesja z ugotovljeno okvaro zdravja, temveč tudi pri oceni stopnje neugodja zaradi različnih imisij. Pavšalno določanje odmene za duševne bolečine zaradi povečanih imisij ni sprejemljivo. Tožnika živita v urbanem okolju, kjer so imisije sestavni del vsakodnevnega življenja. Duševno trpljenje je dostikrat porojeno iz neprilagodljivega in preobčutljivega značaja posameznika. Ni sprejemljivo določanje višine odškodnine ob zatrjevanih duševnih bolečinah po prostem preudarku in na podlagi izpovedi in subjektivne ocene oškodovancev. Sodišče namreč ni usposobljeno za razumevanje psiholoških procesov. Iz izpovedi tožnikov sicer izhaja, da sta trpela določene nevšečnosti, vendar pa brez izvedenskega mnenja ni mogoče sklepati, da so te bile tako intenzivne, da bi jima zato pripadala odškodnina. Tožnika namreč nista izpovedala, da sta potrebovala zdravniško pomoč. Glede temelja tožbenega zahtevka pa revizija postavlja tezo, da vmesna sodba o podlagi tožbenega zahtevka ne more utemeljevati odgovornosti tožene stranke za vso nastalo škodo. Z vmesno sodbo je namreč ugotovljena le pasivna legitimacija in obstoj nekakšne abstraktne škode, ki pa fizično ni določena. Sodišče bi pri presoji, zakaj šteje nastalo škodo za pravno priznano, moralo biti preciznejše in razumljivejše. Ni obrazloženo, zakaj duševne bolečine zaradi vplivov iz okolja spadajo v podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se je postopek začel v marcu 1998, ko sta tožnika (skupaj z ostalimi oškodovanci) proti toženi stranki vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi "večletnih duševnih bolečin in neugodnosti, ki jih trpita zaradi okrnitve oziroma kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja". Navedla sta, da stanujeta v hiši ... v Murski Soboti, ki predstavlja spalno naselje v mestu. Tožena stranka je navedeno ulico spremenila v severno magistralno cesto, po kateri poleg mestnega in lokalnega prometa poteka še ves mednarodni tranzitni promet v Vzhodno Evropo. Vibracije, hrup in izpust plinov presegajo krajevno običajno mero. To predvsem velja za gost promet tovornjakov in avtobusov. Kršena je njuna na ustavni nivo povzdignjena pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave Republike Slovenije) s posledično odškodninsko odgovornostjo tožene stranke glede na določbe 10. in 79. člena Zakona o varstvu okolja.

Dne 11.7.2003 je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo (opr. št. P 82/98) ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke za plačilo škode, torej tudi škode, ki je nastala tožnikoma. Oprlo se je na izvedensko mnenje Inštituta za varstvo okolja Maribor in na poročilo tega inštituta o meritvah onesnaženosti zraka na območju Murske Sobote iz februarja 1998. Ugotovilo je pasivno legitimacijo tožene stranke, ki je dopustila odvijanje prometa po cesti, potekajoči skozi gosto pozidano naselje. Ker zaračunava takse za uporabe cest, katerih namen je pokritje stroškov, med drugim tudi odškodnin zaradi onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic hrupa in prometa, je tudi zavezana za plačilo odškodnin zaradi čezmernih obremenitev okolja.

Opisano vmesno sodbo je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke potrdilo s svojo sodbo z dne 7.12.2004 (I Cp 1744/2003). Sprejelo je sklepanje, zapisano v sodbi sodišča prve stopnje, "da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi prekomernih obremenitev okolja, ki presegajo normalne obremenitve".

Pravnomočna vmesna sodba, s katero je odločeno o podlagi tožbenega zahtevka, ni odločila le o pasivni legitimaciji tožene stranke in o obstoju abstraktne škode. Odločitev o obstoju pravno priznane škode je utemeljena na določbi 72. člena Ustave Republike Slovenije ter na določbah Zakona o varstvu okolja (5., 9. in 10. člen - Uradni list RS, št. 32/93). Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninske odgovornosti. Gre torej za povsem jasne in določne razloge, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, zaradi česar bi sodišči nižjih stopenj storili procesno kršitev, če bi o temelju tožbenega zahtevka ponovno razpravljali in odločali (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka torej zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR). Sodišči druge in prve stopnje sta primerno obrazložili, da je nastalo škodo mogoče uvrstiti v določbo prvega odstavka 200. člena ZOR, torej med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Pravica do zdravega življenjskega okolja spada med temeljne človekove pravice, ki so ustavno varovane. Revizija zmotno meni, da v razlogih izpodbijane sodbe ni utemeljeno, zakaj duševne bolečine zaradi negativnih vplivov iz okolja štejejo za podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti. Narava in obseg škode, ki je nastala tožnikoma, je v tem okviru predvsem stvar dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpoved tožnikov o doživljanju duševnih bolečin zaradi hrupa, vibracij in onesnaženega zraka je povzeta kot podlaga za opredelitev višine odškodnine. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi, po katerih se pojem duševnih bolečin razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje.

Tožnika okvare zdravja zaradi imisij nista zatrjevala, zaradi česar v tej smeri sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage, da bi z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo obseg takšne domnevne okvare. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet (neprestani hrup, vibracije in onesnaženo ozračje, kar povzroča stresno stanje zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja), sodišču pri določitvi višine odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko znanje, če se posledice opisanih imisij ne odrazijo v oškodovančevem zdravju, torej v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Višino odškodnine je v tem primeru mogoče določiti ob upoštevanju 200. člena ZOR in podobnih ter primerljivih primerov iz sodne prakse. Določba 243. člena ZPP sodišču namreč nalaga izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na katerih podlagi sta nižji sodišči odločali o obstoju pravno priznane škode in višini odškodnine zanjo, so del tožbene trditvene podlage, osvetljena so bila v postopku z izdajo vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, dokončno pa so bila razjasnjena z zaslišanjem tožnikov. Ob takšnem dejanskem stanju je bila dana podlaga za vsebinsko konkretizacijo določbe 200. člena ZOR z uporabo vrednostih meril, ki jih sodišču ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji izvedencev.

Po povedanem je neutemeljena revizijska trditev, da je izpodbijana sodba določila odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti po prostem preudarku in ne da bi bilo ugotovljeno, katere duševne bolečine so pri tožnikih prisotne. Razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo ugotovitve dejanske in pravne narave, ki se nanašajo na naravo duševnih bolečin, ki sta jih tožnika prestajala, in na njihov obseg. Zatrjevani kvarni vplivi na osebnost tožnikov so objektivno tako utemeljeni, da se je mogoče strinjati z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba in po kateri je mogoče verjeti prikazu oškodovancev tudi z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj. Praviloma bodo ta mnenja potrebna, kadar bo škoda konkretizirana v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem ali telesnem zdravju, torej o zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Opisani razlogi pa podpirajo tudi izvedbo načela individualizacije odškodnine. Gre za oceno osebnosti tožnikov in objektivnih okoliščin, v katerih je prihajalo do imisij in škode. Iz dejanskih ugotovitev, na katere sta oprli odločitev o višini odškodnine sodišči druge in prve stopnje, izhaja, da sta tožnika prestajala prekomerne imisije v obdobju od leta 1991 do marca 2000 ... v Murski Soboti, kjer živita v hiši, oddaljeni 3 metre od roba ceste ter v bližini semaforja. Prekomerni promet se je nanašal predvsem na tovorna in druga težka vozila, na ustavljanje pred bližnjim semaforiziranim križiščem in kasnejše speljevanje, kar je povzročilo zbujanje med spanjem, posledično pa nenaspanost z nervoznostjo, preutrujenostjo in potrebo po počivanju preko dneva. Tožnika sta trpela tako podnevi kot ponoči (spalnica, dnevna soba ter kuhinja so obrnjeni na cesto). Večino časa sta preživela doma, in sicer tožnik je bil od leta 1988 upokojen, tožnica pa je do leta 1994/95 doma opravljala šiviljsko obrt, po tem letu pa se je upokojila. Tožnika sta tako stresno stanje in napetost trpela kontinuirano praktično vseh 10 let. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je pred sodiščem prve stopnje odmerjeno odškodnino v znesku 12.083 EUR zvišalo na 16.691.70 EUR.

Po povedanem je revizija neutemeljena tudi v delu, kolikor vsebinsko napada odločitev o višini v izpodbijani sodbi določene odškodnine. Revizijsko sodišče je pri tem upoštevalo tudi določbo 371. člena ZPP, po kateri na pravilno uporabo materialnega prava (torej tudi na višino zahtevane odškodnine) pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno revizijo je bilo treba torej zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na revizijo zahtevala povrnitev nagrade za sestavo tega odgovora (600 točk), obvestila stranki (50 točk), materialne stroške (13 točk), vse skupaj povečano za 10% na podlagi 9. člena ODT (66 točk) in 20% DDV. V skladu s 3. točko tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18, tretjim odstavkom 13. člena, 9. členom in drugim odstavkom 2. člena Odvetniške tarife (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2003 z dne 11.7.2003) je tožena stranka upravičena do povrnitve 673 točk (+20% DDV) stroškov odvetniškega dela, kar znaša 370 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov za obvestilo stranki, saj so slednji zajeti že v samem odgovoru na revizijo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 254/2008
• VSM sodba I Cp 789/2010
• VSM sodba I Cp 2380/2009