Sodba in sklep II Ips 449/2007

Jedro

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja.

Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava.

RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Drugo svetovno vojno je pričela nacistična Nemčija. Za njen način vojskovanja je bilo, poleg izvrševanja drugih deliktov, značilno uničevanje narodov z okupacijo posameznih teritorijev. Ko je v letu 1941 napadla takratno Kraljevino Jugoslavijo, je okupirala tudi del njenega ozemlja. Med trajanjem okupacije so njene oblasti v avgustu in v septembru 1942 z zasedenih ozemelj Gorenjske in Štajerske nasilno odpeljale približno 600 družin z več kot 1300 družinskimi člani. Tiste otroke iz teh družin, ki so bili takrat stari med 14 in 18 let in ki so prestali rasni preizkus nordijskega tipa germana, so ločili od staršev in jih odpeljali najprej v zbirno taborišče v Avstriji, od tam pa po različnih taboriščih v Nemčiji, kjer naj bi jih po Himmlerjevem ukazu ponemčili in za vedno odtujili domovini. Zanje se je uveljavilo ime ukradeni otroci. Starše in druge družinske člane so jim ali takoj pobili ali odpeljali v Auschwitz in druga taborišča, kjer so umrli. Premoženje teh družin je bilo zaplenjeno v korist Urada za utrjevanje nemštva in nato uničeno. Od približno 600 otrok, ki so prestali rasni preizkus za nordijski tip germana, zaradi česar so morali umreti njihovi starši in (vsaj še) bratje in sestre, ki so morali tri leta vojne preživeti na ozemlju Tretjega Reicha in delati za nemško vojsko, ki so ostali brez vsega premoženja in so jim nacisti uničili mladost in jih prikrajšali za normalno kasnejše življenje, vse samo zato, ker so Slovenci, se jih je po osvoboditvi v domovino vrnilo približno 400, za drugimi pa se je izgubila vsaka sled. Med tistimi, ki so se vrnili, so tudi tožniki. Navedene okoliščine in ocena, da ukradeni otroci spadajo med najbolj tragične žrtve druge svetovne vojne, v postopku, v katerem so tožniki zahtevali odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je posledica zgoraj opisanega ravnanja nacistične Nemčije, ni bilo sporno.

Tožbeni zahtevek, naperjen proti Republiki Sloveniji, je sodišče prve stopnje zavrnilo, drugostopno pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožniki izpodbijajo s pravočasno in (razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka) dovoljeno revizijo; uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdijo, da je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ker je kot pravilnega sprejelo na prvi stopnji sojenja uporabljen dokazni standard gotovosti namesto standarda pretežne verjetnosti, s čemer je neenakomerno porazdelilo dokazni riziko in kršilo ustavne določbe o enakem varstvu pravic. Posledica te kršitve je napačna dokazna ocena, da tožnikom ni uspelo dokazati, da je pravna prednica tožene stranke od Zvezne republike Nemčije (v nadaljevanju ZRN) prejela vojno odškodnino (v obliki izredno ugodnih kreditov). Absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bila zagrešena s tem, ko sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo ocene posameznih dokazov, a sodišče druge stopnje navkljub takšni kršitvi sodbe ni razveljavilo, niti se ni opredelilo do ključnih dokazov tožnikov. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno ob presoji, da tožena Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnikom povzročila takratna Socialistična federativna republika Jugoslavija (v nadaljevanju SFRJ), ki od ZRN (zatrjevano) izterjane vojne odškodnine ni izplačala oškodovancem (vključno s tožniki), ker da velja načelo mednarodnega prava o neprenosljivosti deliktne odgovornosti z države prednice na državo naslednico. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča se nižji sodišči sploh nista ukvarjali s presojo protipravnosti ravnanja SFRJ, predpisa, na katerega sta se oprli pri presoji o odsotnosti odgovornosti tožene stranke, pa sploh nista navedli, kar predstavlja dodatno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Revizija zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena.

Vojna je oborožen spopad med dvema ali več državami. Tiče se torej meddržavnih odnosov, ki jih ureja mednarodno pravo. Zato je treba pravno podlago odgovornosti za vojno škodo države iskati v pravilih mednarodnega prava(1). Predstavlja jo splošno načelo mednarodnega prava, ki storilca mednarodnega delikta agresije obvezuje povrniti s tem deliktom povzročeno škodo(2).

Vprašanje pravne podlage odgovornosti za z vojno povzročeno škodo je tesno povezano z vprašanjem, ali ima določena država pravico vojskovati se (kot agresor) z drugo državo (ius ad bellum) in ali so odnosi med vojskujočima se stranema med trajanjem vojne urejena s pravili (ius in bello). V najstarejšem obdobju je sicer bila pravica vojskovanja neomejena in niso veljala nobena pravila vojskovanja, v kasnejšem obdobju, v katerem so bile leta 1907 kot kodifikacija postopno izoblikovanih običajev sprejete Haaške konvencije, pa so ob neokrnjeni pravici do vojskovanja obstajala tudi pravila vojnega prava: pričetek vojne ni bil mednarodni delikt, je pa veljala za mednarodni delikt kršitev mednarodnega vojnega prava, ki je bilo kodificirano v Pravilniku o zakonih in običajih o kopenskem vojskovanju kot dodatka k že omenjeni Četrti Haaški konvenciji, kot tudi tistega vojnega prava, ki izhaja iz običajev, veljavnih med civiliziranimi narodi, iz človečnosti in iz javne zavesti. Agresor za škodo, ki je nastala v okviru ius in bellum (brez kršitve vojnega prava) ni odgovarjal. V zadnjem obdobju, ki se je pričelo s prepovedjo vojne, je agresor odgovoren za vso škodo, ki jo povzroči napadenemu, tudi za tisto, ki jo povzroči, ne da bi kršil vojno pravo(3). Morebitna sklenitev mirovnega sporazuma (do katere sicer med SFRJ in Nemčijo ni nikoli prišlo) je bila, razen izjemoma, zgolj deklaratornega značaja in ni pomenila pravne podlage agresorjeve odškodninske odgovornosti(4).

Tožniki so plačilo odškodnine zahtevali od Republike Slovenije, češ, da je za njihovo škodo odgovorna zato, ker je pravna naslednica SFRJ, tej pa očitajo protipravno opustitev izterjave odškodnine za škodo, ki jim jo je povzročil Tretji Reich, od ZRN oziroma protipravno ravnanje, ki je bilo v tem, da je odškodnino izterjala, a je njim kot oškodovancem ni izplačala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odškodnino za vojno škodo od ZRN poskušala izposlovati nekdanja SFRJ in da si po njenem razpadu od (že pred tem združene) Nemčije za to prizadeva tudi Republika Slovenija, da pa tožniki niso uspeli dokazati, da bi bila nekdanji SFRJ odškodnina izplačana. Dokazno oceno o tem, da tožniki niso dokazali izplačila odškodnine SFRJ, je pritožbeno sodišče sprejelo kot procesno pravilno. Ali je s potrditvijo pravilnosti uporabe strožjega dokaznega standarda (gotovosti) namesto milejšega (nadpolovične verjetnosti) na prvi stopnji sojenja relativno bistveno kršilo procesna pravila in ustavno načelo enakosti in ali sta obe nižji sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev pravil postopka z opustitvijo navedbe razlogov o tem, ali je SFRJ prejela vsaj del odškodnine, namenjene tudi kritju škode tožnikov, je, zaradi v nadaljevanju pojasnjenega, nepomembno.

Zahtevek tožnikov temelji na več predpostavkah, pri čemer vsaka predstavlja samostojno materialnopravno celoto:

1.) da je bila ZRN oziroma da je sedanja država Nemčija dolžna po pravilih mednarodnega prava plačati odškodnino za vojno škodo, vključno s škodo tožnikov, nekdanji SFRJ oziroma Republiki Sloveniji kot eni od njenih pravnih naslednic, 2.) da sta bili najprej SFRJ in po osamosvojitvi Republika Slovenija dolžni izterjati odškodnino od ZRN oziroma od sedanje države Nemčije in 3.) da sta bili izterjano odškodnino dolžni izplačati dejanskim oškodovancem, torej tudi tožnikom.

O obstoju prvonavedene predpostavke ne more biti dvoma. Dolžnosti napadenim državam povrniti vojno škodo Nemčija ni zanikala; nasprotno: del(5) odškodninskih zahtevkov je poplačala. Škodno ravnanje, iz katerega izvira premoženjska in nepremoženjska škoda tožnikov, je bilo izvrševano potem, ko je bila vojna z mednarodnim pravom že prepovedana(6), zato ni pomembno, ali je agresor kršil pravila vojnega prava oziroma katera pravila je kršil, saj odgovarja (in sicer za integralno škodo) tudi, če ta ni posledica kršitve ius in bello.

Drugače je s preostalima dvema predpostavkama. Ti sta tesno povezani z vprašanji strukture vojne škode, aktivne legitimacije za izterjavo odškodnine zanjo in pravne usode odškodnine, ko je le-ta izplačana.

Skozi zgodovino se je vojna škoda najprej plačevala v obliki davkov ali tributov države državi, nato kot vojna odškodnina (war indemnity), oboje v obliki pavšalnega denarnega zneska ter zgolj državam zmagovalkam kot povračilo stroškov vojne in šele od prve svetovne vojne dalje še dodatno s povrnitvijo vojne škode tudi državljanom države zmagovalke in sicer v obliki reparacij.

Reparacija, ki zajema vse oblike odprave vojne škode (vzpostavitev prejšnjega stanja, denarno odškodnino, varstvo pred ponovno kršitvijo prepovedi vojne) se torej nanaša na vse škode, ki jih pretrpijo tako napadena država sama kot njeni subjekti (fizične in pravne osebe). Reparacijska dolžnost je mednarodna dolžnost, katere izpolnitev praviloma lahko zahteva samo država. Posameznik kot tak po večinskem stališču teorije ni subjekt mednarodnega prava(7). Aktivni in pasivni subjekt mednarodnih obveznosti je država. Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. To stališče ima podlago v tezi, da je treba vse dobrine, tudi dobrine posameznikov in pravnih oseb, ko gre za razmerje do drugih držav, šteti za dobrine države. Njegove pravne posledice pa so bistvenega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnikov.

Osnutek pravil o mednarodni odgovornosti držav, ki ga je pripravila Komisija za mednarodno pravo v letu 2001 in je še v obravnavi, to vprašanje rešuje drugače: zahtevke posameznikov in drugih nedržavnih subjektov bo mogoče uveljavljati neodvisno od odškodninskih zahtevkov držav(8).

Prva posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Posameznik je k temu ne more prisiliti. Po soglasnem stališču pravne znanosti in mednarodne sodne prakse nima pravice od svoje države zahtevati, naj na njegov račun zahteva plačilo odškodnine od tuje države. Če država povrnitve škode ne zahteva, ne ravna protipravno ne po notranjem in ne po mednarodnem pravu. S tem je (nikalno) odgovorjeno na trditve tožnikov med postopkom (pri katerih v reviziji ne vztrajajo) o odgovornosti tožene stranke za njihovo škodo na podlagi opustitve izterjave odškodnine od Nemčije.

Druga posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. Država sama suvereno odloča o stvareh in pravicah, ki jih pridobi kot reparacije(9). Stvar notranjega prava države - prejemnice reparacij pa je, ali sploh bo (in če bo, na kakšen način in v kolikšnem obsegu) poplačala škodo svojim državljanom; mednarodno pravo je k temu ne zavezuje. Naziranje revidentov, da bi jim morala SFRJ izročiti izterjano odškodnino in da je tožena stranka kot njena pravna naslednica odškodninsko odgovorna, ker tega ni storila, tako nasprotuje mednarodnemu pravu ter mednarodni sodni in arbitražni praksi. Zato ni odločilna ugotovitev, ali je ZRN oziroma sedanja država Nemčija odškodnino SFRJ plačala in tudi ne, ali sta nižji sodišči pri ugotavljanju te okoliščine morebiti kršili procesne predpise. Iz istega razloga na odločitev o utemeljenosti zahtevkov tožnikov ne vpliva presoja o prenosljivosti (za kakršno se zavzemajo revidenti) ali neprenosljivosti (kakršno sta sprejeli nižji sodišči) obveznosti države prednice iz deliktnega ravnanja na državo naslednico. Revizijsko sodišče vendarle dodaja, da mednarodno pravo ne pozna nobenega splošnega pravila, po katerem bi na državo naslednico prešla obveznost države prednice iz protipravnih dejanj prve. Po mednarodni judikaturi so pravice in obveznosti iz mednarodnih deliktov tesno povezane z državo kot pravnim subjektom in skupaj z njo prenehajo(10) .

Napadena država ne more biti odgovorna svojim državljanom za škodo, ki so jo pretrpeli med vojno oziroma zaradi vojnega stanja. Škode kot neizogibne posledice vojnega stanja (in dejanj, ki jih ni mogla preprečiti ali se jim izogniti) ni mogoče pripisati slabemu funkcioniranju države. Teorija zato šteje, da je vojna škoda posledica izrednega dogodka in ne neposrednega delovanja državnega aparata(11). Splošno je sprejeto stališče, da je država dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Vzpostavitev posebnega režima odgovornosti za vojno škodo temelji na moralnih načelih, kot sta načeli solidarnosti in pravičnosti. Načelo socialne države je eno temeljnih ustavnih načel v Republiki Sloveniji (2. člen Ustave RS, Uradni list številka 33/91 s spremembami, v nadaljevanju URS). Skladno s tem načelom in načelom solidarnosti je v tretjem odstavku 50. člena URS zagotovljeno posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja na podlagi zakona. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-327/96 poudarilo, da navedena določba ustave ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja do poravnave škode upravičene že a priori, ampak da mora zakonodajalec v razumnem roku posebno varstvo žrtev uzakoniti(12). Neposredno na ustavi temelječe odgovornosti države za škodo tožnikov torej ni. Te prav tako ni mogoče presojati po splošnih predpisih obligacijskega (odškodninskega) prava.

Republika Slovenija je sprejela Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS številka 63/1995 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZVN), ki velja od 1.1.1996. Ta v prvem odstavku 2. člena daje status žrtev vojnega nasilja tudi osebam, nasilno odvzetim staršem - ukradenim otrokom, a pod pogojem, da je nasilni odvzem trajal neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen istega zakona). Nato v II. poglavju določa obseg in vrste posebnega varstva žrtev vojnega nasilja, ki je prilagojeno specifiki prizadetosti in (tudi od te prizadetosti odvisnem socialnem) položaju posameznih kategorij upravičencev (žrtev in v posebnih primerih njihovih svojcev). Splošno vzeto ZZVN žrtvam vojnega nasilja nudi posebno varstvo s posameznimi beneficijami pri dodelitvi socialnega stanovanja (17. člen), na področju zdravstvenega in pokojninskega varstva (10. do 14.a člen) ter z uzakonitvijo pravice do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu (15. člen) in pravice do doživljenjske mesečne rente (16. in 16.a člen). Medtem ko obravnavani zakon določa upravičence do mesečne rente (med njimi so tudi ukradeni otroci) in višino rente po posameznih kategorijah upravičencev, je ureditev pravice do povrnitve vojne škode v celoti prepustil posebnemu zakonu.

Tega predstavlja 29. 3. 2001 uveljavljeni Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS številka 18/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZSPOZ). Slednji zagotavlja sredstva za plačilo odškodnine za telesno in duševno trpljenje in za izgubo življenja bližnjega (5. člen), vendar z omejitvijo, da odškodnina ne sme presegati (takratnih) 2.000.000 SIT in da mora biti odmerjena po z istim zakonom natančno določenih pavšalnih merilih in znaša za ukradene otroke po 35.000 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja (prva točka prvega odstavka 10. člena) ter za smrt bližnjega 200.000 SIT (prvi odstavek 11. člena). Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države torej ni. Višina odškodnine je z zgoraj navedenimi specialnimi predpisi, ki predstavljajo povsem avtonomen režim odgovornosti za škodo, s katerim je splošen režim izključen, določena v odvisnosti od finančnih zmožnosti države. Vire za plačilo mora ta v pretežni meri zagotoviti sama. Sredstva, pridobljena na podlagi meddržavnih sporazumov in sredstva iz tujih virov, katerih namen je poravnava obveznosti žrtvam vojnega nasilja, predstavljajo zgolj enega od virov (3. člen ZSPOZ). Vanj bi morale biti vključene tudi morebitne reparacije, iz plačane od držav, odgovornih za vojno škodo(13). Sredstva za tisto varstvo, do katerega so žrtve vojnega nasilja upravičene na podlagi ZZVN, se zagotavljajo iz državnega proračuna (28. člen navedenega zakona).

Za uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja ZZVN v III. poglavju določa upravni postopek: na prvi stopnji odloča upravna enota, na drugi pa ministrstvo, pristojno za žrtve vojnega nasilja (18. člen). O višini odškodnine, prav tako v upravnem postopku, v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZSPOZ, odločbo izda Slovenska odškodninska družba (12. člen ZSPOZ), ki odškodnino tudi izplača (13. člen in naslednji ZSPOZ).

Izpodbijana sodba je torej skladna z zgoraj navedenim domačim materialnim pravom in z mednarodnih (javnim) pravom. Formalnih virov mednarodnega prava je več. Določeni so v prvem odstavku 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu: a) mednarodne pogodbe, ki jih države v sporu priznavajo; b) mednarodni običaji kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo; c) obča pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Ti viri so med seboj enakopravni (in niso, kot notranjepravni predpisi, v razmerju nadrejenosti in podrejenosti). Okoliščina, ali je posamezno pravilo kodificirano ali ne, zato v nasprotju s prepričanjem revidentov ni pomembna. Ne le ratificirane in objavljene pogodbe (2. člen URS), tudi mednarodno običajno pravo in načela mednarodnega prava so del našega notranjega prava, če le niso v nasprotju z ustavo (153. člen URS). O tem se je Vrhovno sodišče že izreklo v zadevi II Ips 55/98. Pomožna pravna vira sta sodna praksa in strokovna doktrina, ki ne ustvarjata novih pravil, pač pa sta v pomoč pri interpretaciji že obstoječih. Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne vsebuje navedbe določb mednarodnega prava, na katerih temelji, je neutemeljen: pritožbeno sodišče je od pravil mednarodnega prava uporabilo le pravilo o neprenosljivosti odgovornosti države naslednice za obveznosti države, ki je prenehala obstajati, izvirajoče iz njenega protipravnega ravnanja; pri tem je pojasnilo vsebino pravila, ki ga, ker je del nezapisanih mednarodnih običajev, ki so bili sprejeti kot pravo, drugače niti ni moglo "identificirati". Le enako je lahko ravnalo tudi revizijsko sodišče, ko se je sklicevalo na nekodificirana mednarodnopravna pravila. Uporabljene mednarodne pogodbe oziroma konvencije ter stališča doktrine in njihove avtorje pa je navedlo z naslovi oziroma poimensko. Zakaj so neutemeljeni preostali očitki procesne narave, je bilo že odgovorjeno.

Navkljub temu, da se zaveda grozovitosti in skrajne nečlovečnosti okupatorjevega ravnanja in ne dvomi ne o velikem duševnem trpljenju in ne o premoženjskem prikrajšanju, ki je bilo tožnikom z njim prizadejano, pa je moralo revizijsko sodišče iz zgoraj pojasnjenih materialnopravnih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

Skladno s petim odstavkom 128. člena ZPP se odločitev o stroških postopka šteje za sklep. Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). To za sklep o stroških ne velja. Revizija zoper njega zato ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Ker tožniki z revizijo niso uspeli, saj je ta deloma neutemeljena, deloma pa nedovoljena, niso upravičeni do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

----------

Op. št. (1): Türk, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana 2007, stran 292. Op. št. (2): Klarić, Odštetno pravo, Zagreb 2003, stran 297.Op. št. (3): Andrassy, Međunarodno pravo, Zagreb 1978, strani 362, 525, 560 in naslednje. Op. št. (4): Klarić, navedeno delo, stran 299.Op. št. (5): V literaturi je opozorjeno na dejansko nemožnost integralnega poplačila škode zaradi njene višine in zaradi nesorazmerja med destruktivnostjo škodnega ravnanja in gospodarskim potencialom države zavezanke; primerjaj Klarić, citirano delo, stran 291. Op. št. (6): Andrassy, Međunarodno pravo, Zagreb 1949, stran 226 in 208 ter Andrassy, Bakotić, Seršić in Vukas, Međunarodno pravo 3, Zagreb 2006, strani 2, 7 in 66, 70. Op. št. (7): Andrassy, Bakotić, Vukas, Međunarodno pravo 1, Zagreb 1998, stran 58. Op. št. (8): Türk, navedeno delo, strani 282 in 293.Op. št. (9): Klarić, navedeno delo, stran 302; enako Andrassy, Međunarodno pravo, Zagreb 1978, stran 364. Op. št. (10): Andrassy, Bakotić, Vukas, Međunarodno pravo 1, Zagreb 1998, stran 273; enako starejša teorija, npr. Huber, Die Staatensukzession, 1898, stran 65, Andrassy, Međunarodno pravo, Zagreb 1949, stran 101. Op. št. (11): Krbek, Odgovornost države za štetu, Zagreb 1954, stran 171. Op. št. (12): Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 542. Op. št. (13): Po nekaterih virih naj bi Nemčija po drugi svetovni vojni plačala odškodnino le za 2% od škode, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je povzročila.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 764/2009
• VSL sodba in sklep II Cp 565/2015
• Sklep I Up 57/98