Sodba II Ips 1018/2007

Jedro

Toženca le z izdelavo projektne dokumentacije za objekt, ki naj bi stal na za zdaj še nezazidanem zemljišču toženca, v že realizirani objekt nista mogla poseči, zato predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP niso podane. Dejstvo, da je tožnik zasnoval arhitekturno ureditev kot enovito celoto, ne more biti odločilno.

Predelava je stvaritev, pri kateri se prevzemajo bistvene poteze tujega dela v lastno delo. Toženka tožnikovega avtorskega dela v svoje delo ni vključila, niti ga ni prilagodila ali priredila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbama tožencev ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino:

"1. Tožencema R. d.o.o. (v nadaljevanju toženec) in S. d.o.o. (v nadaljevanju toženka), se brez predhodne odobritve tožnika M. M., prepoveduje vsako projektiranje kateregakoli dela avtobusne postaje A., ki jo prostorsko opredeljujejo Programske smernice Občine A. za izvedbo internega natečaja nove avtobusne postaje v A. in na teh podlagah leta 1989 izdelana natečajna rešitev tožnika in ki obsega prostor, ki ga omejujejo na severu T. cesta kot nova vpadnica v A., na zahodni strani oporni zid ob uvozni cesti na prometno ploščad avtobusne postaje, na jugu južni rob prometne ploščadi, na vzhodu pa železniška proga, zlasti pa na parc. št. ... k.o. ... ter vsako ravnanje, ki meri na priprave na projektiranje na tem prostoru, kakor tudi vsaka uporaba že izdelanih projektov za ta prostor, zlasti pa Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 93/2002 in Projekt za izvedbo del (PZI), kar vse je izdelala toženka, na podlagi Pogodbe št. 1/01 - APII z dne 26. 1. 2001 in Aneksa št. 1/01 - APII z dne 9. 10. 2002, da ne bo izvršbe.

2. Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno izročiti, tožnika pa se pooblasti uničiti vse projekte, izdelane na podlagi njune medsebojne Pogodbe za izdelavo projektne dokumentacije 1/01 - APII z dne 26. 1. 2001 in dodatka k tej pogodbi št. 1/01- APII z dne 9. 10. 2002 ter morebitnih ostalih dodatkov k tej pogodbi, zlasti pa Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 93/2002 in Projekt za izvedbo del (PZI), kar vse je izdelala toženka, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožencu se prepoveduje vsakršna gradnja na zemljiščih, navedenih v točki 1 izreka te sodbe na podlagi projektov, izdelanih v nasprotju z zgoraj navedenim, da ne bo izvršbe."

Tožnik mora tožencu povrniti 6.524,73 EUR, toženki pa 2.741,52 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca kršila tožnikovo moralno avtorsko pravico do spoštovanja avtorskega dela in materialno avtorsko pravico do predelave dela. Zato je odločilo, da se tožencema brez predhodne odobritve tožnika prepoveduje vsako projektiranje kateregakoli dela avtobusne postaje A., katero prostorsko opredeljujejo Programske smernice Občine A. za izvedbo internega natečaja nove avtobusne postaje v A. in na teh podlagah leta 1989 izdelana natečajna rešitev tožnika glede prostora, ki ga omejujejo na severu T. cesta kot nova vpadnica v A., na zahodni strani oporni zid ob uvozni cesti na prometno ploščad, na jugu južni rob prometne ploščadi, na vzhodu pa železniška proga, zlasti pa na parc. št. ... k.o. ... ter vsako ravnanje, ki meri na priprave na projektiranje na tem prostoru, kakor tudi vsaka uporaba že izdelanih projektov za ta prostor. Toženca je zavezalo, da sta dolžna nerazdelno izročiti tožniku, tožnika pa je pooblastilo, da uniči vse projekte, izdelane na podlagi njune Pogodbe za izdelavo projektne dokumentacije 1/01 - APII z dne 26. 1. 2001 in dodatka k tej pogodbi z dne 9. 10. 2002, zlasti pa Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 93/2002 in Projekt za izvedbo del (PZI). Tožencu je bila prepovedana tudi vsakršna gradnja na spornem zemljišču (parc. št. ... vse k.o. ...), ki ni v skladu s tožnikovimi načrti. Tožencema je bilo naloženo plačilo tožnikovih stroškov pravdnega postopka. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. 3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Navaja, da sta nižji sodišči tožniku podelili avtorskopravno varstvo na podlagi še ne dokončno realizirane ideje, ki se je manifestirala kot idejni projekt, narisan in zapisan na papirju, katerega pa spisovna dokumentacija ne vsebuje. Na pomanjkanje ključnega dokaza je toženec opozarjal ves čas postopka, sodišči pa sta se kljub navedenemu zadovoljili s prikazom tožnikove ideje v monografiji Naceta Šumija Znak v prostoru. Ključna predpostavka za kršitev materialne avtorske pravice do predelave je obstoj že zgrajenega arhitekturnega objekta. Omejitev pravice do predelave, kot jo določa 44. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/95 in nasl., v nadaljevanju ZASP), se torej nanaša na spremembo že izvedenega objekta. V konkretnem primeru ni ugotovitev, da je bilo poseženo v izvedeni objekt že zgrajene avtobusne postaje oziroma v nezgrajeni del spremljajočih objektov. Sodišče druge stopnje pa celo izrecno govori o posegu v tožnikov idejni projekt, ne pa v izvedeni arhitekturni objekt. Avtorskopravno varstvo se ne more raztezati nad lastninskim upravičenjem lastnika zemljišča, ki avtorju izdelave dela, s katerim je ta posegel v njegovo lastninsko pravico, ni naročil, saj bi takšna omejitev pomenila ustanovitev bremena na zemljišču, kakršne pa ne predvidevajo ne avtorskopravni, ne stvarnopravni predpisi. Tožnik pravice do izvedbe svojega idejnega projekta na nepremičninah toženca ni pridobil. Takšno omejevanje razpolaganja z lastninsko pravico lastnika zemljišča z napačno razširjenim dometom avtorske pravice tožnika, pa po mnenju revidenta, predstavlja tudi kršitev ustavno zajamčenih pravic do dela in svobode gospodarske pobude. Glede na dejstvo, da gradnja, kot si jo je zamisel tožnik, tudi zaradi spremenjenih prostorsko ureditvenih pogojev ni mogoča, predstavljata sodbi nižjih sodišč tudi nedopusten poseg zasebnopravnega upravičenja tožnika v javno interesno upravičenje urejanja prostora. Odločitvi nižjih sodišč lastnika zemljišča postavljata v pat pozicijo, saj ne sme graditi po svojih načrtih, ker bi s tem posegal v avtorsko pravico tožnika ali enega izmed drugih štirih natečajnih udeleženec, ki so izdelali idejni načrt za avtobusno postajo A., hkrati pa mu prostorski predpisi ne dopuščajo gradnje po tožnikovih načrtih. Očita tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb in da je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena. 6. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožnik avtor idejne rešitve arhitekturne ureditve kompleksa avtobusne postaje A. (v nadaljevanju AP), ki je na natečaju, ki ga je v letu 1989 izvedla Občina A., dobila prvo nagrado. Kompleks AP je zasnoval v obliki črke U in tudi lokacijsko definiral. Na željo investitorja je bil projekt razdeljen na dva funkcionalno popolnoma neodvisna in samostojna dela (t. i. prva in druga faza AP). Na podlagi tožnikovih načrtov je bila zgrajena le t.i. prva faza AP (avtobusna postaja kot taka), saj zaradi stečaja investitorja G. do gradnje pročelne stavbe (trgovsko poslovni objekt) ni prišlo. G. v stečaju je zemljišča, kjer naj bi po zamisli tožnika stala pročelna stavba, prodal tožencu. Ta je v letu 2001 s toženko sklenil pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za trgovinsko poslovni objekt, ki naj bi stal na teh nepremičninah in glede katerega je že pridobil pravnomočno gradbeno in lokacijsko dovoljenje. Toženkin projekt za trgovinsko poslovni objekt je bil izdelan mimo tožnikove idejne zasnove druge faze AP, vanj z ničemer ne posega, niti se fizično ne dotika objektov prve faze AP. 7. Arhitekturna avtorska dela so lahko izražena v različnih pojavnih oblikah (npr. skice, načrti, izvedeni objekti, itd.). ZASP varuje vse faze arhitekturnega ustvarjanja. Tožnikovo avtorsko delo se je v obravnavanem primeru manifestiralo v izdelanih načrtih za prvo in drugo fazo kompleksa AP in v izgradnji objekta prve faze AP. Vsak avtor, torej tudi avtorji arhitekturnih del, ima pravico, da dovoli ali prepove predelavo svojega avtorskega dela. Pravica do predelave je izključna materialna avtorska pravica, da se neko prvotno delo spremni ali kakorkoli drugače predela ali da se prvotno delo v nespremenjeni obliki vključi oz. vgradi v novo delo (33. člen ZASP). Za arhitekturna avtorska dela so v 44. členu ZASP določene posebne omejitve pravice predelave. Poglavitna predpostavka za uporabo 44. člena ZASP je, kot to pravilno izpostavlja revident, obstoj že izvedenega (zgrajenega) arhitekturnega objekta. Gre torej za zgradbo, ki je že realizirana. S tem dobi arhitekturno delo tudi in predvsem funkcionalni namen, ki se mu mora avtorska pravica v določeni meri podrediti. Teorija poudarja, da je treba 44. člen ZASP in morebitna sporna vprašanja v zvezi z njim razlagati predvsem v korist lastnika, saj bo le tako ta določba dosegla svoj namen.(1) Temu je še dosledneje sledil zakonodajalec z novelo ZASP-B (Ur. list RS, št. 43/04), s katero je še bolj omejil avtorjeve interese glede predelave arhitekturnih objektov ter intenzivneje poudaril lastnikovo upravičenje svobodno razpolagati s predmetom lastninske pravice (ius abutendi). Z omenjeno novelo je tako odpadla potreba po prednostni ponudbi predelave avtorju. Lastniki zgrajenih objektov so zdaj svobodni glede predelave, paziti morajo le na avtorjeve moralne pravice.(2) V konkretni zadevi je bistveno, da druga faza AP ni bila izvedena oz. da pročelna stavba še ni bila zgrajena. Toženca tako z izdelavo projektne dokumentacije za objekt, ki naj bi stal na za zdaj še nezazidanem zemljišču toženca, glede na dejanske ugotovitve, v že realizirani objekt nista mogla poseči, zato predpostavke za kršitev pravice do predelave iz 44. člena ZASP niso podane. Dejstvo, da je tožnik zasnoval arhitekturno ureditev AP kot enovito celoto, glede na navedeno ne more biti odločilno. Ugotovljeno je namreč tudi bilo, da so objekti tožnikove prve faze AP samostojni in funkcionalno ter sicer neodvisni od objektov druge faze AP. Obseg avtorskopravnega varstva pri arhitekturnih delih raste skupaj z nastajanjem tega dela.(3) Arhitektu - avtorju, ki je zasnoval določen objekt, ne zagotavlja pravice do njegove izgradnje. To bi bilo lahko predmet pogodbenega razmerja med tožnikom in naročnikom njegovega avtorskega dela, kar pa v konkretnem primeru ni toženec. Kršena tudi ni bila določba 33. člena ZASP, saj se tožnikovo avtorsko delo ni znašlo v novem delu kot njegov nerazdružljiv del. Predelava je namreč odvisna poustvaritev, je stvaritev, pri kateri se prevzemajo bistvene poteze tujega dela v lastno delo. Toženka tožnikovega avtorskega dela v svoje delo ni vključila, niti ga ni prilagodila ali priredila. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila toženkina projektna dokumentacija za trgovinsko poslovni objekt na nepremičninah toženca, izdelana mimo tožnikove idejne zasnove druge faze AP, vanj z ničemer ne posega, niti ne predvideva, da bi se fizično naslanjal na objekte prve faze AP. 8. S pravico do predelave je neposredno povezana pravica do spoštovanja dela. Po 19. členu ZASP morata biti za kršitev te pravice kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni obsega neposredne ali posredne posege v avtorsko delo, pri čemer so ti v zakonu navedeni le primeroma, subjektivni pogoj pa je izpolnjen, če pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti. Relevantni so posegi v samo integriteto, substanco dela (direktni posegi) in tudi okoliščine uporabe dela, ki pa v samo substanco ne posegajo. Ker objekti druge faze AP niso bili realizirani, arhitekturni objekti prve faze AP pa niso bili predmet toženkinih načrtov, toženca v tožnikovo delo nista posegla, kar pa je predpostavka tudi za uporabo 19. člena ZASP. Pri tem velja še dodati, da mora biti zahtevek zaradi kršitve 19. člena ZASP uperjen proti lastniku primerka dela, kar v konkretnem primeru nista toženca, saj nista bila naročnika dela. Nenazadnje pa je treba pritrditi revidentu tudi v delu, v katerem zatrjuje, da odločitev nižjih sodišč nerazumno omejuje toženčevo lastninsko pravico. Avtorska pravica tožnika ne more imeti tako širokega varstva, kot ji ga zagotavljata nižji sodišči. Toženec ni bil naročnik tožnikovega avtorskega dela in se tudi ni zavezal njegovo delo izvesti. Izbira objekta, ki bo stal na njegovih nepremičninah, mora biti zato v njegovi domeni. Ker je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženčevi reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbama tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Toženca sta namreč enotna sospornika, saj glede na oblikovanost in vsebino tožbenega zahtevka, ki se spušča v njun pogodbeni odnos ter glede na naravo njunega pravnega razmerja, odločitev za njiju ne bi smela biti različna, zato se v skladu z določbo 196. člena ZPP učinki ugoditve toženčevi reviziji raztezajo tudi na toženko. 9. Ugoditev reviziji in sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člen mora tožnik tožencema povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji, tožencu pa še stroške revizijskega postopka. Toženčevi pravdni stroški tako skupno znašajo 6.524,73 EUR, toženkini pa 2.741,52 EUR in so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka. ---.--- Op. št. (1): Trampuž, M., Oman, B. in Zupančič, A.; Zakon o avtorski pravici s komentarjem, GV, Ljubljana 1997, str. 137. Op. št. (2): Primerjaj Mežnar, Š.; Avtorsko kolizijsko pravo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2005, str. 46. Op. št. (3): Tako tudi nemška sodna praksa, LG Hannover BauR 1087, 584, OLG Celle BauR 1986, 601, BGH GRUR 1974 675.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 611/92
• VSL sodba I Cp 860/2014
• VSL sklep I Cp 2900/2011