Sklep U 1/2009

Jedro

Zoper sklep, s katerim Urad RS za varstvo konkurence določi nov rok za posredovanje podatkov (peti odstavek 27. člena ZPOmK-1), je postopek sodnega varstva izključen.

Izrek

I. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odpravo 3. in 4. točke izreka izpodbijanega sklepa. II. V tem delu se zavrže tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

III. V delu, v katerem tožeča stranka zahteva odložitev izvršitve 1. in 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Dne 30. 1. 2009 je tožeča stranka vložila tožbo na odpravo sklepa organa tožene stranke, Urada RS za varstvo konkurence (Urada), z dne 6. 1. 2009. Obenem je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi Vrhovno sodišče odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe o vsebini stvari.

2. Z izpodbijanim sklepom je Urad odločil, da mora tožeča stranka v 20 dneh od prejema sklepa plačati denarno kazen 50.000,00 EUR, ker mu ni poslala popolnih podatkov, ki jih je bil zahteval s sklepom z dne 11. 9. 2008 (1. in 2. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožeča stranka v 8 dneh poslati podatke iz navedenega sklepa, razen podatkov, navedenih v njegovi točki 2. d) (3. točka izreka). Če bo poslala nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če v tem roku podatkov ne bo poslala, ji bo Urad naložil novo denarno kazen v višini do 50.000,00 EUR; če bo še naprej zavračala sodelovanje, pa lahko Urad enake sklepe o denarnih kaznih izdaja, dokler v seštevku ne dosežejo enega odstotka letnega prometa tožeče stranke v preteklem poslovnem letu (4. točka izreka). Pri tem je Urad navedel, da je izpodbijani sklep izvršilni naslov in da v postopku njegove izdaje niso nastali dodatni stroški (5. in 6. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje dva sklepa, enega o naložitvi denarne kazni ter drugega, s katerim Urad določa nov rok za posredovanje podatkov in preti z naložitvijo nove (ali novih, periodičnih) kazni. Začasna odredba zoper prvega od njiju ni utemeljena, ker tožeča stranka ni izkazala pogojev zanjo; začasna odredba zoper drugega pa ni dovoljena, ker zoper njega ni samostojnega sodnega varstva.

Delna nedovoljenost tožbe in predloga za začasno odredbo 4. Sodno varstvo zoper odločbe Urada se v skladu s prvim odstavkom 54. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008; ZPOmK-1) zagotavlja v postopku, urejenem s tem zakonom. Če ni določeno drugače, se v tem postopku, skladno z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1, smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami; ZUS-1).

5. Zoper sklepe, ki jih izda Urad v skladu z ZPOmK-1, je postopek sodnega varstva dopusten, če ni izrecno izključen. Izrecno pa je izključen zoper sklep, s katerim Urad od podjetja zahteva določene podatke, pod pretnjo denarne kazni za primer, da se posredovani podatki nepravilni, nepopolni ali zavajajoči ali da v določenem roku niso posredovani (drugi odstavek 27. člena ZPOmK-1). Sklep, s katerim Urad po tem, ko je zaradi neizpolnitve njegove prvotne zahteve podjetje zavezal k plačilu denarne kazni (po četrtem odstavku 27. člena ZPOmK-1), določi nov rok za posredovanje podatkov (peti odstavek 27. člena ZPOmK-1), je vsebinsko povsem enak in ima enako naravo procesnega sklepa kot sklep iz drugega odstavka 27. člena ZPOmK-1. Gre le za določitev novega roka. Zato je postopek sodnega varstva izključen tudi zoper sklep iz petega odstavka 27. člena ZPOmK-1. To razumevanje potrjuje tudi določba prve alineje tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, po kateri je pravica do sodnega varstva zoper sklep, s katerim Urad "zahteva podatke od podjetja (27. člen tega zakona)", zagotovljena le v postopku sodnega varstva zoper odločbo Urada.

6. Sklep, da mora tožeča stranka v 8 dneh poslati podatke iz sklepa z dne 11. 9. 2008, razen podatkov, navedenih v njegovi točki 2. d) (3. točka izreka), ter "sklep" (dejansko gre za obrazložitev oziroma opozorilo), da bo Urad v primeru neizpolnitve naložil novo denarno kazen v višini do 50.000,00 EUR, in, če bo tožeča stranka še naprej odklanjala sodelovanje, še nadaljnje denarne kazni (4. točka izreka), predstavljata sklep, izdan na podlagi petega odstavka 27. člena ZPOmK-1, zoper katerega je postopek sodnega varstva izključen. Vrhovno sodišče je zato v tem delu, na podlagi smiselno uporabljene 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ki določa, da sodišče ob predhodnem preizkusu tožbo zavrže, če izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), tožbo zavrglo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

7. Formalni pogoj, da sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta, medtem ko odloča o tožbi, je dopustna tožba. Predlagana odložitvena začasna odredba pa v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija sklep , izdan na podlagi petega odstavka 27. člena ZPOmK-1, tega pogoja ne izpolnjuje, zato v tem delu deli usodo tožbe, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

Neutemeljenost dovoljenega dela predloga za začasno odredbo 8. Glavni vsebinski pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

9. Kot je videti, tožeča stranka ne zatrjuje, da bi imelo takšne posledice sámo plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR. Pač pa meni, da "plačilo kazni, ki je izrečena očitno v nasprotju z zakonom in ki sama po sebi nima nobene funkcije, ker tožeča stranka zahtevanih podatkov ne more posredovati in ji tako nalaga nemogočo obveznost, predstavlja nevarnost nastanka težko popravljive škode". Sodeč po tožbenih navedbah, gre pri zahtevanih podatkih za elektronsko korespondenco v določenem obdobju med določenimi tožničinimi zaposlenimi in določenimi dobavitelji, razen osebnih elektronskih sporočil, za vso interno korespondenco med temi zaposlenimi ter med njimi in komerkoli, zaposlenim pri določenih konkurentih, ter za izpiske iz poslovnega koledarja. Vendar pa sklepa z dne 11. 9. 2008, s katerim je Urad prvič zahteval te podatke, tožeča stranka tožbi ni priložila. Zatrjevane očitne nezakonitosti naložitve kazni, ki bi le izjemoma morda lahko utemeljila začasno odredbo, zato ob odločanju o predlogu niti ni bilo mogoče zadosti zanesljivo presojati (s primerjavo tega, kaj in kako je Urad zahteval od tožeče stranke, in obrambnih navedb tožeče stranke). Breme navedene opustitve pa zadene tožečo stranko kot predlagateljico začasnega sodnega varstva.

10. Glede na to, da predlagateljica začasnega sodnega varstva Vrhovnega sodišča ni prepričala, da bi v obravnavanem primeru šlo za primer očitne nezakonitosti, je bilo odločilno, da je reševanju vprašanj, ki jih je postavila (med drugim) v zgoraj citiranem navedku (glede domnevne nezakonitosti izrečene kazni, domnevne nemožnosti izpolnitve zahtevanega ravnanja in tako dalje), namenjeno meritorno sojenje in ne postopek začasnega sodnega varstva. Iz navedenega sledi, da pogoju, da izkaže verjetnost nastanka težko popravljive škode, tožeča stranka ni zadostila. Zato je Vrhovno sodišče predlog za izdajo začasne odredbe (v dovoljenem delu) zavrnilo, kot izhaja iz III. točke izreka tega sklepa.

11. Nazadnje je treba še pojasniti, da 5. in 6. točka izreka izpodbijanega sklepa ne vsebujeta odločitve o kakršnemkoli upravnopravnem zahtevku (po svoji naravi pomenita obrazložitev). Zato se Vrhovno sodišče z njima ni posebej ukvarjalo.

12. Tožeča stranka je priglasila zgolj 16,00 EUR za takso za začasno odredbo, toda taksna tarifa novega Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) za postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 ne določa nobene taksne obveznosti. Odločitev o stroških začasnega sodnega varstva je zato odpadla, o stroških meritornega postopka pa bo odločeno ob njegovem zaključku.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2477/2018-9
• UPRS sodba I U 391/2014
• UPRS sodba sklep I U 807/2016