Sodba II Ips 170/2009

Jedro

Ugotovitve, da je bil porast hrupa na cesti v letih 2003-2006 izrazito visok, da gre za najhrupnejše odseke cest v svoji kategoriji v RS v nočnem času in da so prekoračene v podzakonskih aktih določene meje, omogočajo zaključek, da hrup presega običajne meje, da gre za takšen obseg motenj, da ga lahko štejemo za škodo, ki je tožnici ni treba tolerirati in da ne gre za normalne, običajne meje v tem okolju, ki bi trajale dalj časa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 4.000 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja. Pri odmeri je upoštevalo, da je tožnica upokojenka, njena hiša pa je oddaljena od ceste G1-3 dva metra. Zakonske zamudne obresti je določilo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka. Zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestni zahtevek od prisojenih 4.000 EUR za čas od 29. 11. 2006 je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 3.000 EUR (skupaj je tožnici prisodilo 7.000 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 18. 1. 2007 dalje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče zavrnilo predlog za postavitev drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju so pomanjkljivosti. Izračunana je le obremenitev na zunanji strani fasade 4 metre od tal. Ni ugotovljen hrup na terasi. V času največjega hrupa se je tožnica zadrževala na dvoriščni strani. Izvedenec je izhajal iz napačnih predpostavk in neustreznih metod. Običajna meja iz tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 97/2007, OZ-UPB1) ni enaka kritični vrednosti hrupa iz 3. člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS št. 41/2004 s spremembami). Sodišče ni ugotavljalo, kakšna škoda ne presega normalne meje. Odškodnina je previsoka. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča Cp 1532/2008.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugodilo toženkinemu predlogu za določitev drugega izvedenca, ni podana. Dokazovanje se ponovi z drugim izvedencem samo v primerih, če je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem oziroma če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (254. člen ZPP). Toženka je svoj dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja utemeljevala z domnevno napačnimi predpostavkami, iz katerih je izhajal izvedenec (da je izračunal le obremenitev na zunanji strani fasade štiri metre od tal), in domnevno neustreznimi metodami. Izvedenec je odgovoril na toženkine pripombe in pojasnil, da je emisije hrupa ceste G1-3 obravnaval s treh vidikov (primerjava hrupa ceste z drugimi cestami iste kategorije, porast hrupa ceste G1-3 v primerjavi z drugimi cestami iste kategorije, primerjava s predpisanimi vrednostmi), toženka pa je cesto G1-3 primerjala tudi s cestami drugih kategorij, poleg tega pa ceste, ki jih je primerjala z enega vidika, ni primerjala tudi z drugega (drugih dveh). Da se rezultati nanašajo na najbolj obremenjeno fasado stavbe v višini 4 metre od tal, je določeno v Uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Ur. l. RS št. 121/2004), zato izvedenec ni meril imisije hrupa na zadnjih fasadah objektov, za kar se je zavzemala toženka. Ker je sodišče ugotovitve izvedenca (njegov izvid, kjer je ugotavljal določena dejstva) ocenilo kot jasne in popolne, ni imelo razloga za ponovitev dokaza z drugim izvedencem.

7. Mero, do katere mora tožnica trpeti imisije, določajo tako upravni predpisi kot tudi standard običajne meje. Pri ugotavljanju škode, ki presega običajne meje si je sodišče pomagalo z izvedencem. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, kje je meja tolerance za škodo na okolju in ljudeh. Ugotovilo je, da je bil porast hrupa na cesti G1-3 v letih 2003-2006 izrazito visok, da je bil pred petimi leti za polovico manjši kot pred letom ali dvema, da so prekoračene v podzakonskih aktih določene mejne (tim. kritične obremenitve) vrednosti in da gre za najhrupnejše odseke cest v svoji kategoriji v Republiki Sloveniji v nočnem času (zaradi visokega deleža tujih tovornih vozil). Vse te ugotovitve izvedenca so sodišču omogočile materialnopravno pravilno presojo, da hrup presega običajne meje, da gre za takšen obseg motenj, da ga lahko štejemo za škodo, ki je tožnici ni treba tolerirati in da ne gre za normalne, običajne meje v tem okolju, ki bi trajale dalj časa.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod (II Ips 148/2007, II Ips 273/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008) kot subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode, tožnico upravičujeta do zadoščenja v znesku, ki ji ga je prisodilo drugostopenjsko sodišče. Okoliščini, da se tožničina hiša nahaja tik ob cesti, po kateri se odvija moteči promet, ki je povzročal hrup, ki je presegal normalne meje, in da se tožnica kot upokojenka v glavnem zadržuje doma, sta bili namreč pravilno ovrednoteni, ustrezno pa je bil upoštevan tudi toženkin ugovor zastaranja. Revizijsko sodišče ne more mimo ugotovitve, da je porast hrupa na cesti izrazito visok ravno v zadnjem obdobju 2003 do 2006, tako da je v primerjavi z odškodninami v prej navedenih podobnih primerih (8.345,85 EUR) prisojena odškodnina 7.000 EUR tudi s tega vidika primerna. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na neusklajeno sodno prakso, kar utemeljuje s sodbo pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče ni vezano na prakso pritožbenih sodišč. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami Vrhovnega sodišča. Na ustaljeno sodno prakso, od katere izpodbijana sodba ne odstopa, kažejo predvsem že navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča.

9. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1343/2009
• Sodba II Ips 310/2010
• VSM sodba I Cp 789/2010