Sodba X Ips 95/2004

Jedro

Stroške objave sklepa o izbrisu ter izbris pravne osebe v Uradnem listu plačajo družbeniki nerazdelno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.1.2002. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Davčnega urada M. z dne 11.10.2001, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo cene objave sklepa o izbrisu in izbris pravne osebe A. d.o.o., v znesku 17.750,00 SIT v roku 30 dni od vročitve odločbe.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Glede na nesporne dejanske ugotovitve obravnavanega primera (v Uradnem listu RS, št... z dne ..., in Uradnem listu RS, št... z dne ... sta bila objavljena sklepa o izbrisu in izbris pravne osebe A. d.o.o., katere ena izmed (štirih) družbenikov je bila tudi tožnica) so bili stroški objave izbrisa gospodarske družbe, ki jih je Republika Slovenija plačala za objavo, pravilno in utemeljeno izterjani od tožnice kot družbenice iz sodnega registra izbrisane družbe. Družbeniki izbrisanih družb odgovarjajo za obveznost družbe solidarno (27. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah); zato je kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni ugovor o kršitvi 22. člena Ustave RS, ker ji ni bil v plačilo naložen le sorazmeren del stroškov objave (v višini 1/4 dolga). Učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00 z dne 9.10.2002, pa se na tožnico ne morejo nanašati, ker niti v upravnem postopku niti v tožbi, s katero je začela upravni spor, svoje odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe ni izpodbijala.

Tožnica v reviziji (prej pritožbi) ponavlja tožbene navedbe, da je le ena izmed štirih družbenikov izbrisane družbe in zato odgovorna za njene obveznosti le v sorazmernem deležu (torej v višini 1/4 dolga), ne pa solidarno. Družba je bila izbrisana zaradi mirovanja, zato nihče od družbenikov ni vplival na njeno poslovanje in ni odgovoren za vračilo stroškov objave sklepa o izbrisu v Uradnem listu RS. Izpodbijana sodba je zato v neskladju z Ustavo RS. Zahteva vračilo 15.409,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2003 dalje do plačila ter povračilo stroškov oziroma škode, ki je nastala, ker se je zastopala sama, zaradi česar je bila pridobitno in ustvarjalno onemogočena.

Odgovor na revizijo ni bil podan.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, materialno pravo pravilno uporabljeno. Sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra ter izbris gospodarske družbe iz sodnega registra sta se po določbah Zakona o finančnem poslovanju (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/01 - odl. US), ki je veljal ob izdaji prvostopne upravne odločbe, objavila v Uradnem listu Republike Slovenije (prvi odstavek 33. člena in 35. člen ZFPPod); glede plačila stroškov objave pa sta se v obeh primerih (tako pri objavi sklepa o izbrisu kot pri objavi izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra) uporabili določbi tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZFPPod. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena je imel Uradni list Republike Slovenije pravico zahtevati plačilo cene za objavo od Republike Slovenije, po določbi četrtega odstavka istega člena pa je Republika Slovenija izterjala stroške objave, ki jih je plačala za objavo, od članov uprave, če niso bili imenovani, pa od družbenikov.

Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra je družba prenehala (prvi odstavek 27. člena ZFPPod). V tem primeru se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (četrti odstavek 27. člena ZFPPod). Določbi drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD se smiselno uporabljata tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 27. člena ZFPPod). Na podlagi notarske izjave iz 394. člena ZGD pa se šteje, da so družbeniki neomejeno solidarno prevzeli vse obveznosti izbrisane družbe.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica ena izmed družbenic gospodarske družbe, ki je z izbrisom iz sodnega registra po določbi prvega odstavka 27. člena ZFPPod prenehala, je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke, da se tožnici kot družbenici naloži plačilo stroškov objave sklepa o izbrisu ter stroškov objave izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra; solidarna odgovornost po 394. členu ZGD pa pomeni, da se lahko znesek stroškov objave izterja od kateregakoli družbenika v celoti. Zato tožnica z ugovori, da je dolžna plačati le sorazmeren del stroškov, ne more uspeti. Razloge, zaradi katerih se učinki odločbe ustavnega sodišča, U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002, ne nanašajo na tožnico, je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Z njimi se revizijsko sodišče strinja in jih, da se izogne ponavljanju, ne navaja ponovno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker z revizijo ni uspela, tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1076/2001
• sodba U 1496/2001
• sodba U 2061/2004