Sklep X Ips 1796/2006

Jedro

Iz drugega odstavka 43. člena ZIL-1 ne izhaja, da bi moral biti razlikovalni učinek pridobljen s samostojno uporabo znamke. Način, kako se ta učinek pridobi, ni predpisan. Svojemu očitku v oporo revidentka utemeljeno uveljavlja kriterij, na katerega je v tej zvezi opozorilo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi v zadevi Nestle proti Mars („Have a break“), opr.št. C-353/03 z dne 7.7.2005, po katerem se more razlikovalnosti pridobiti tudi z uporabo znaka kot dela registrirane znamke ali z njegovo uporabo v povezavi z njo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

D o s e d a n j i p o t e k p o s t o p k a (1) Uvodoma navedeni organ tožene stranke (Urad) je z odločbo z dne 31.1.2005 v Sloveniji zavrnil varstvo mednarodne znamke, katere imetnica je tožeča stranka.

(2) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožeče stranke proti tej odločbi.

(3) Proti sodbi sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga pritožbo, ki se, kot bo razloženo, obravnava kot revizija. Revidentka uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

(4) Tožena stranka je v odgovoru na vloženo pravno sredstvo predlagala njegovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

(5) Dne 1.1.2007 je začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07, sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-69/07-9 z dne 15.3.2007 – ZUS-1), ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, pri čemer naj se vložene pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 ter se zato obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija.

R a z l o g z a u g o d i t e v r e v i z i j i (6) Iz dosedanjega postopka izhaja, da je tožeča stranka imetnica mednarodne znamke, dne 10.10.1958 registrirane pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, za znak (besedo) „CMN.“, za posamezne vrste prehrambenih izdelkov, uvrščene v razreda 29 in 30 klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92). Varstvo je bilo zahtevano zgolj za besedo, zapisano z običajnimi črkami. Izhaja pa tudi, da naj ne bi bilo dokazano, da naj bi bila zadevna znamka pridobila razlikovalni učinek z domnevno dolgotrajno uporabo.

(7) Zadevna zavrnitev varstva temelji na absolutnih razlogih za zavrnitev znamke iz točk b), c) in e) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/2001 s spremembami – ZIL-1). Vendar pa njihova uporaba (vsi se namreč nanašajo na nemožnost znaka, da bi javnosti sporočal izvor blaga ali storitev) v primeru dokazane pridobljene razlikovalnosti znamke ne pride v poštev (drugi odstavek 43. člena ZIL-1).

(8) Revidentka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s sprejetjem zaključkov Urada perpetuiralo kršitev, ki jo je bil zagrešil že ta. Iz obrazložitev njunih odločb namreč izhaja, da predloženi dokazi ne dokazujejo dolgotrajne samostojne rabe zadevne znamke v Republiki Sloveniji. Čeprav neizrecno, to stališče jasno izhaja iz tega, da sta tako Urad kot tudi sodišče prve stopnje predloženemu gradivu odrekla sleherno dokazno veljavo izključno zato, ker se to v celoti nanaša na uporabo druge znamke, „KAVA CMN“. Po oceni revizijskega sodišča je to enakovredno zavrnitvi dokaznega predloga z utemeljitvijo, da dokaz ni pomemben. To pa bi bilo materialnopravno zmotno. Iz omenjenega drugega odstavka 43. člena ZIL-1 namreč ne izhaja, da bi moral biti razlikovalni učinek pridobljen s samostojno uporabo znamke. Način, kako se ta učinek pridobi, ni predpisan. Svojemu očitku v oporo revidentka utemeljeno uveljavlja kriterij, na katerega je v tej zvezi opozorilo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi v zadevi Nestlé proti Mars („HAVE A BREAK“), opr. št. C-353/03 z dne 7.7.2005, po katerem se more razlikovalnost pridobiti tudi z uporabo znaka kot dela registrirane znamke ali z njegovo uporabo v povezavi z njo. V predloženi zadevi ni mogoče povsem in apriorno izključiti možnosti, da bi bil zadevni znak z uporabo pridobil razlikovalno zmožnost, s tem da je bilo za revizijsko presojo odločilno edino to, da tožeča stranka ni dobila priložnosti, da bi to dokazovala.

(9) Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za spremembo sodbe pa ni pogojev. Na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in odredilo novo sojenje. V novem sojenju naj se presodi, ali iz predloženih dokazov (glede na navedeni kriterij) eventualno izhaja pridobljena razlikovalnost zgolj za znak „CMN.“.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1918/2008
• sodba I U 2040/2009
• sodba U 1172/2004