Sodba X Ips 741/2006

Jedro

V okviru dejanskega stanja je bilo v predloženi zadevi ugotovljeno, da revidentka ni dokazala dejstev, potrebnih za uporabo zadevnih razlogov za zavrnitev znamke po točkah c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1; nedokazani sta ostali dejstvi ugleda revidentkinih znamk in njihovega statusa znanih znamk.

Izrek

Revizija se zavrne. Stroške revizije trpi revidentka.

Obrazložitev

D o s e d a n j i p o t e k p o s t o p k a (1) Uvodoma navedeni organ tožene stranke (Urad) je z odločbo z dne 13.8.2004 zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke stranke z interesom za ozemlje Republike Slovenije.

(2) Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke proti tej odločbi zavrnilo.

(3) Proti sodbi sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga pritožbo, ki se obravnava kot revizija (iz razlogov iz točke (5) te obrazložitve). Revidentka uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odreditev novega sojenja. Priglaša tudi stroške.

(4) Tožena stranka in stranka z interesom sta na vloženo pravno sredstvo odgovorili. Predlagali sta njegovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov nista priglasili.

(5) Dne 1. 1. 2007 je začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07, sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-69/07-9 z dne 15. 3. 2007 – ZUS-1), ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, pri čemer naj se vložene pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 ter se zato obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija.

D e j a n s k i i n p r a v n i z a k l j u č k i U r a d a i n s o d i š č a p r v e s t o p n j e (6) Stranka z interesom je imetnica mednarodne znamke, dne 27.3.2002 registrirane pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino za znak „Z...“, v zvezi z blagom, uvrščenim v razreda 7 in 8 klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92 – NK).

(7) Revidentka je zoper registracijo navedene znamke pri Uradu vložila ugovor. Podlaga zanj je bilo njeno imetništvo prejšnjih (nacionalnih) znamk, vseh za besedo „Z...“, za blago, uvrščeno v razrede 4, 9, 14 in 34 NK. Uveljavljala je zavrnilne razloge iz točk b), c) in d) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/2001 s spremembami – ZIL-1).

(8) Urad je razlog iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrnil po ugotovitvi, da sta si primerjana znaka podobna, medtem ko se blago, na katerega se vsaka od znamk nanaša, razlikuje.

(9) Razlog iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa je, izhajajoč iz ugotovljene enakosti znakov in različnosti blaga, zavrnil na podlagi naslednjih ugotovitev:

(9.1) Ocene, da je revidentka dokazala: navzočnost na dveh sejmih, določene izdatke za sejemski prostor, določeno prisotnost v medijih, trženje serije izdelkov (vžigalnikov, etuijev, ur) pod znamko „Z...“, prodajo prek katalogov, kontinuirano naročanje izdelkov od leta 1994 (po vrstah, količinah in cenah); da pa ni dokazala: koliko ljudi je navedena sejma obiskalo in koliko izdelkov „Z...“ je bilo prodanih ali razdeljenih, kakšna je bila naklada medija, v katerem je bila revidentka prisotna, kakšna je bila naklada njenih katalogov in kje so bili ti dostopni ter kakšni so bili tržni deleži posameznih naročanih izdelkov. Na podlagi teh ugotovitev je Urad zaključil, da ugled znamke tožeče stranke ni dokazan. Posebne navedbe o velikem ugledu, kvaliteti, prepoznavnosti in razširjenosti izdelkov tožeče stranke, ki sodijo v razred 34 NK, so prav tako ostale nedokazane.

(9.2) Ocene, da ni dokazano, da bi uporaba znamke stranke z interesom nakazovala povezanost z blagom in storitvami revidentke. Revidentka ni niti glede izdelkov, ki sodijo v razred 34 NK, za to povezanost predložila nobenih dokazov.

(10) Zavrnilni razlog iz točke d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je Urad oprl na ugotovitev, da revidentka ni dokazala, da bi njene znamke imele status znane znamke.

(11) Sodišče prve stopnje je z vsemi zaključki Urada soglašalo (pri čemer je presojalo – v okviru tožbenih navedb – le razloga za zavrnitev znamke po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1).

R a z l o g i z a z a v r n i t e v r e v i z i j e (12) Revidentka očita, da naj bi pred Uradom brez uspeha predlagala zaslišanje priče (distributerja njenih izdelkov, in sicer glede zatrjevane „slovečnosti“ njenih znamk), nato pa isti dokazni predlog enako brezuspešno ponovila pred sodiščem, ne da bi ji bilo pojasnjeno, zakaj dokaz ni bil izveden. Toda z revizijo se preizkuša (le) pravnomočna sodba, ne pa neposredno tudi upravni akt (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). Zato prvi od očitkov, kolikor konkretno ne meri na kršitev sodišča prve stopnje (kar pa ni videti), revizijsko ni upošteven. Razloga procesnopravnih kršitev namreč revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), zato ga mora revident, da bi dosegel preizkus, navesti konkretno. Očitek neutemeljene opustitve izvedbe dokaza na prvi stopnji sojenja pa ni utemeljen, saj s tem, ko je revidentka v tožbi navedla: „Ugovor je vseboval tudi predlog dokazov, ki bi jih lahko dostavil tožnik oz. njegov distributer v Sloveniji, S... center d.o.o. Tožeča stranka je navedla tako naslov, kot tudi kontaktno osebo tega distributerja, in predlagala, da ga tožena stranka povabi k predložitvi dokazov o ugledu in slovečnosti znamk tožeče stranke.“ ni konkretizirala dokaznega predloga, ki bi ga bilo moralo (vendar naj bi ga bilo opustilo) izvesti sodišče prve stopnje. Poleg tega pa je šlo za dokazno ponudbo v informativne namene (saj bi sodišče šele po morebitni izvedbi tega dokaza pridobilo pravno relevantne dokaze).

(13) Očitek, da naj bi sodišče ne zavzelo stališča nasproti tožbenemu grajanju ravnanja Urada, češ da je od revidentke zahteval predložitev dokazov v zvezi z uporabo prava („... pravnih standardov, na primer dokaza o tem, da bodo potrošniki zamenjevali oziroma povezovali obe družbi“), ni jasen. Če bi ga razumeli kot očitek glede uporabe materialnega prava, je nanj treba odgovoriti, da uradoma opravljeni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (86. člen ZUS-1) ni pokazal nobenih napak.

(14) Sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je Urad navedel kriterije za dokazovanje, ki naj bi bili izpolnjeni za dejanski zaključek, da je določena znamka v Republiki Sloveniji znana, in ki se uporabljajo po priporočilih Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (tržni delež; trajanje in obseg uporabe znamke; sredstva, vložena v promocijo; ...). Ti kriteriji niso pravni standardi, pač pa merila, uporabna kot opora za dokazno oceno. Zaradi tega njihova uporaba v konkretnem primeru sodi k ugotavljanju dejanskega stanja in je zato revizijsko neizpodbojna (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V okviru dejanskega stanja pa je bilo v predloženi zadevi ugotovljeno, da revidentka ni dokazala dejstev, potrebnih za uporabo zadevnih razlogov za zavrnitev znamke po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1: nedokazani sta ostali dejstvi ugleda revidentkinih znamk in njihovega statusa znanih znamk.

(15) Revizijsko sodišče je revizijo, ker ta ni utemeljena, na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

(16) O stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami), uporabljenih na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 301/2006
• Sodba X Ips 1123/2006
• UPRS Sodba I U 917/2016-27