<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep I Up 1138/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.1138.2005
Evidenčna številka:VS1010078
Datum odločbe:04.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS U 885/2005
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:dopustnost spora - pravni interes (pravna korist) za tožbo - carinski ukrepi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 - zahteva za ukrepanje - zadržanje blaga

Jedro

Uvozniku, katerega blago je bilo na podlagi carinskih predpisov Evropske skupnosti, dopolnjenih z domačimi predpisi, ki so oboji namenjeni varstvu pravic intelektualne lastnine, zadržano z odločbo, izdano na podlagi druge odločbe, ki se sicer ne nanaša na uvoznika (se nanj ne glasi), vendar je v njej opredeljeno blago, ki naj bi se ob uvozu zadržalo, ni mogoče odreči, da bi v upravnem sporu po tem, ko je zadržano njegovo blago, ki ustreza navedeni opredelitvi, zahteval presojo tudi druge navedene odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

P o v z e t e k s p r e j e t e o d l o č i t v e Uvozniku, katerega blago je bilo na podlagi carinskih predpisov Evropske Skupnosti, dopolnjenih z domačimi predpisi, ki so oboji namenjeni varstvu pravic intelektualne lastnine, zadržano z odločbo, izdano na podlagi druge odločbe, ki se sicer ne nanaša na uvoznika (se nanj ne glasi), vendar je v njej opredeljeno blago, ki naj bi se ob uvozu zadržalo, ni mogoče odreči, da bi v upravnem sporu po tem, ko je zadržano njegovo blago, ki ustreza navedeni opredelitvi, zahteval presojo tudi druge navedene odločbe.

D o s e d a n j i p o t e k p o s t o p k a (1) Tožeča stranka je v upravnem sporu vložila tožbo proti odločbi Generalnega carinskega urada Republike Slovenije (GCU) z dne 18.3.2005 (v nadaljnjem besedilu: izpodbijani odločbi), izdani na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L št. 196 z dne 2.8.2003, s spremembami; v nadaljevanju: Uredbe Šo varstvu pravic intelektualne lastnineĆ).

(2) Z izpodbijano odločbo je GCU ugodil zahtevi za ukrepanje, definirani v prvem odstavku 5. člena Uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine. To zahtevo je vložila prizadeta stranka. Zahteva se je nanašala na patent v zvezi s snovjo „atorvastatin“ v kristalni obliki, ki ga je bila pooblaščena izrabljati prizadeta stranka. V skladu s III. točko izreka izpodbijane odločbe je ta veljala do dne 18.3.2006 (eno leto). Dne 4.4.2005 je Carinski urad Ljubljana na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe izdal odločbo, da se začasno zadrži 25,53 kg snovi „Atorvastatin Calcium“ v vrednosti 34,511.353,00 SIT (zdaj 144.013,32 EUR), last tožeče stranke.

(3) Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je tožbo tožeče stranke zavrglo.

(4) Tožeča stranka sklep sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih določb. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter sodišču prve stopnje naloži, naj odloči v stvari sami.

(5) Prizadeta stranka je odgovorila na pritožbo. Toženi stranki in prizadeti stranki je bila vročena pritožničina replika na vloženi odgovor na pritožbo.

P o v z e t e k o č i t k o v s o d b i s o d i š č a p r v e s t o p n j e (6) Pritožbene očitke je mogoče strniti v naslednje točke:a) Le načelno naj bi veljalo, da je odločba, kakršna je izpodbijana, namenjena enotam Carinske uprave Republike Slovenije; že abstraktno naj bi zahteve, ki jim je ugodeno, širile monopol imetnika posamezne pravice intelektualne lastnine v škodo domnevnih kršiteljev te pravice; GCU naj bi konkretno odločal o omejitvi lastninske pravice tožene stranke in njene gospodarske pobude. b) Izpodbijana odločba naj bi povzročala znatno in nedopustno prekoračitev varstva, ki ga prizadeta stranka sicer uživa glede na zgoraj navedeni patent; glede na informacije o blagu in opis načinov za razlikovanje pristnega od ponarejenega blaga, ki so sestavni del izpodbijane odločbe, naj bi se snov v zvezi z navedenim patentom („kristal atorvastatin hidrat oblike I“) od snovi tožeče stranke („amorfni atorvastatin“) ločila po lomnosti svetlobe in po tališču; oba kriterija naj ne bi bila le nezanesljiva, temveč brez sleherne razlikovalne vrednosti, zlasti v razmerju do patentnih zahtevkov zadevnega patenta. c) Izpodbijana odločba naj bi podeljevala pravice, ki jih patentno pravo ne; GCU naj bi odločbo izdala brez kakršnegakoli presojanja utemeljenosti zahteve za ukrepanje. č) Poseg v lastnino tožeče stranke naj bi grozil ob vsakem uvozu zadevnega blaga, vse do izteka veljavnosti izpodbijane odločbe z dnem 18.3.2006; ogroženo ali povsem onemogočeno naj bi bilo redno oskrbovanje tožeče stranke z amorfnim atorvastatinom, ki ga ta potrebuje za izdelavo zdravila Tulip. d) Neposreden poseg v lastnino in svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke naj bi potrjevala poostren carinski nadzor ter povelje, da carinski organi zadržijo blago, ki ustreza opisu v izpodbijani odločbi, in preprečijo nadaljnji postopek z njim. e) Tudi če drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pravici ali pravni koristi tožeče stranke, naj to ne bi omogočalo odreka pravnega interesa za izpodbijanje odločbe; razlog za zavrženje tožbe naj ne bi moglo biti niti to, da se odločba na tožečo stranko ne nanaša. f) Držal naj ne bi argument, da v trenutku izpodbijane odločbe morebitni kršitelji, v katerih pravice bi akt posegal, sploh še niso bili znani; temu stališču naj bi bila nasprotna navedba v zahtevi za ukrepanje o znanih domnevnih kršiteljih, izrecno tudi tožeči stranki. g) V repliki na odgovor na pritožbo pritožnica uveljavlja še: V izpodbijanem sklepu se navaja, da lahko tožeča stranka relevantne ugovore uveljavlja v upravnem sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. U 883/2005 (predmet presojanja je odločba o zasegu blaga tožeče stranke, izdana na podlagi odločbe, ki se izpodbija v predloženi zadevi); pritožnica prilaga zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje iz navedenega spora, iz katere izhaja, da se v njem ne presoja odločbe o zahtevi za ukrepanje; s tem naj bi bila pritožnici dejansko odvzeta pravica do pritožbe.

P r a v n a p o d l a g a ( p o v z e t e k )

(7) Uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine določa pogoje, pod katerimi lahko carinski organi ukrepajo, kadar glede blaga v določenih situacijah obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine (relevantni del prvega odstavka 1. člena Uredbe).

(8) Relevantni del 5. člena Uredbe (mestoma v povzetku) se glasi: Imetnik pravice lahko v vsaki državi članici v pisni obliki zaprosi pristojni carinski oddelek za ukrepanje carinskih organov, če je blago najdeno v eni od situacij iz prvega odstavka 1. člena te uredbe (zahteva za ukrepanje) – prvi odstavek. Zahteva za ukrepanje mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za to, da carinski organi zlahka prepoznajo zadevno blago, in še zlasti: (i) točen in natančen tehnični opis blaga; (ii) vse specifične informacije, ki bi jih imetnik pravice utegnil imeti glede vrste ali vzorca goljufije; (iii) ime in naslov kontaktne osebe, ki jo imenuje imetnik pravice. V informacijo je treba posredovati tudi katere koli druge informacije, če so imetniku pravice znane, in sicer: (a) vrednost izvirnega blaga pred obdavčitvijo na zakonitem trgu v državi, v kateri je vložena zahteva za ukrepanje; (b) kraj, kjer se blago nahaja, ali kraj, kamor naj bi bilo poslano; (c) podrobne podatke za identifikacijo pošiljke ali embalaže; (d) pričakovani dan prihoda ali odhoda blaga; (e) uporabljeno prevozno sredstvo; (f) identiteto uvoznika, izvoznika ali imetnika blaga; (g) državo ali države proizvodnje in trgovske poti; (h) tehnične razlike, če so znane, med avtentičnim in sumljivim blagom – peti odstavek. Zahtevati je možno tudi podatke, ki so specifični za vrsto pravice intelektualne lastnine iz zahteve za ukrepanje – šesti odstavek. Če zahteva ne vsebuje obveznih informacij, naštetih v petem odstavku, se lahko pristojni carinski oddelek odloči, da zahteve za ukrepanje ne obravnava – osmi odstavek.

(9) V skladu s prvim in drugim odstavkom 1. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004 s spremembami; ZICPES) ta zakon ureja izvajanje Uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine, kolikor ta daje pooblastila državam članicam, da to področje nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji. Imetnik pravice intelektualne lastnine vloži pisno zahtevo za ukrepanje carinskih organov pri GCU, ki, če zahtevi ugodi, izda odločbo ter o tem obvesti vse carinske urade in imetnika pravice (prvi in drugi odstavek 68. člena ZICPES).

(10) Če carinski urad, ki mu je bila poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, ugotovi, da glede blaga iz prvega odstavka 1. člena obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži (relevantni del prvega odstavka 9. člena Uredbe).

(11) Blago, glede katerega je bila vložena tožba v skladu s 13. členom Uredbe o varstvu pravic intelektualne lastnine, carinski urad zaseže do pravnomočne odločitve sodišča (relevantni del prvega odstavka 74. člena ZICPES).

R a z l o g i z a u g o d i t e v p r i t o ž b i Narava izpodbijane odločbe (12) Podlaga pristojnosti GCU za izdajo napadene odločbe je drugi odstavek 68. člena ZICPES. Ta odločba se je neposredno nanašala (glasila) na prizadeto stranko, ki je bila kot imetnica pravice upravičena zahtevati njeno izdajo na podlagi prvega odstavka 5. člena Uredbe.

(13) Drugače kot sodišče prve stopnje, ki je menilo, da izpodbijana odločba tožeče stranke ne zadeva, pritožbeno sodišče meni, da je to veljalo le, dokler ni carinski urad na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe zadržal njenega blaga. Le do takrat je takšna odločba na tožečo stranko učinkovala primerljivo kot predpis, to je splošno in abstraktno. Iz vsebine zahteve za ukrepanje, predpisane s petim odstavkom 5. člena Uredbe, in iz osmega odstavka 5. člena Uredbe namreč izhaja, da so podatki, katerih navedba bremeni imetnika pravice, dveh vrst. Obvezni podatki, brez katerih GCU ne more izdati ugodilne odločbe, se zlasti osredotočajo na opis pristnega in spornega blaga zaradi možnosti poznejšega prepoznavanja tega blaga. Ne nanašajo pa se na istovetnost kršitelja. Njegova istovetnost sodi k drugi vrsti podatkov, ki jih mora predlagatelj navesti le, če so mu znani. Okoliščina, ki jo uveljavlja pritožnica, da je prizadeta stranka v zahtevi za ukrepanje kot kršiteljico navedla tožečo stranko, po presoji pritožbenega sodišča sama po sebi še ne spreminja narave napadene odločbe. Če bi namreč carinski urad naletel na blago, glede katerega bi sumil, da je v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine, izdaje odločbe o zadržanju blaga na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe ne bi moglo ovirati to, da se istovetnost kršitelja ne bi ujemala s tisto iz odločbe GCU, če bi se le sporno blago prilegalo opisu po odločbi GCU (nasprotno, ko bi se ujemal nakazani kršitelj, ne pa blago, pa seveda ne velja). Zato v konkretni zahtevi navedena istovetnost domnevnega kršitelja ne more biti prvina, ki bi odločilno vplivala na naravo odločbe o tej zahtevi (izpodbijane odločbe). Ker gre za naključno prvino, je izpodbijana odločba nasproti tožeči stranki sprva (do odločbe o zadržanju) učinkovala zgolj splošno in abstraktno.

(14) Odločba, kakršna je izpodbijana, pa ob izdaji odločbe o zadržanju po prvem odstavku 9. člena Uredbe začne učinkovati drugače, saj se takrat nasproti uvozniku blaga pravno aktualizira. Iz ubeseditve prvega odstavka 9. člena Uredbe je videti, da carinski urad odločbo o zadržanju blaga dejansko opre na odločbo, kakršna je izpodbijana. Ta namreč carinskemu organu ponuja podatke, brez katerih blaga, ki ga pregleduje, navadno niti ne bo mogel prepoznati kot takšnega, s katerim se domnevno krši pravica intelektualne lastnine.

(15) Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana odločba posamično zadeva njen pravni položaj. Drugačna uporaba prvega odstavka 4. člena (in posledično 4. točke prvega odstavka 34. člena) Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97–70/2000) s strani sodišča prve stopnje pa je pravno zmotna.

Interes za vodenje upravnega spora (16) Predhodno kaže opozoriti, da bi se ob upoštevanju dejstva, da je napadena odločba prenehala veljati dne 18.3.2006, lahko zastavilo vprašanje, ali ni tožeča stranka s tem izgubila tudi pravne koristi za pritožbo. Da ni tako, je pritožbeno sodišče prepričano na podlagi navedbe iz dopisa pritožnice z dne 10.7.2006, da se blago tožeče stranke zadržuje le še na podlagi odločbe o zadržanju blaga, izdane na podlagi izpodbijane odločbe. Takšna utemeljitev je smiselna glede na (zgoraj citirani) določbi prvega odstavka 9. člena Uredbe in 74. člena ZICPES ter zadostuje. Pomeni namreč zatrjevanje, da naj bi posledice morebitne nezakonitosti izpodbijane odločbe v sedanjosti še trajale.

(17) Kakšno pravno varstvo naj bo na voljo uvozniku v položaju, v kakršnem je tožeča stranka, je odvisno od razmerja odločbe, kakršna je izpodbijana, in odločbe carinskega organa po prvem odstavku 9. člena Uredbe (le proti tej je po izrecni določbi prvega odstavka 70. člen ZICPES možna tožba v upravnem sporu). Odgovor, ki ga je dalo sodišče prve stopnje, da naj bi tožeča stranka relevantne ugovore lahko podala v upravnem sporu, ki se vodi proti odločbi o zadržanju blaga, po presoji pritožbenega sodišča ni zadosten niti pravilen. (Pritožnica v tej zvezi opozarja, da je v tako nakazanem ŠdrugemĆ upravnem sporu, ki ga je bila sicer prav tako sprožila, sodišče prve stopnje njene tožbene razloge zoper pravilnost v predloženi zadevi izpodbijane odločbe zavrnilo kot irelevantne, ker naj bi se nanašali na odločbo, ki ni bila „predmet preizkušanja“ v tistem postopku.)

(18) Izdaja odločbe, kakršna je tudi izpodbijana odločba, temelji na določenih pravnih pravilih, katerih značaj se približuje bodisi materialnim bodisi procesnim pravilom. K prvim na primer sodi pogoj, da v zvezi z blagom obstaja sum kršitve, in zahteva, da morajo v zahtevi za ukrepanje navedeni podatki omogočati, da carinski organi blago prepoznajo zlahka (pogoj in zahteva sta vgrajena v prvi odstavek 1. člena in v peti odstavek 5. člena Uredbe, povzeta zgoraj). Tako materialno kot procesno plat izdaje odločbe o zahtevi za ukrepanje pa izpričuje določba šestega odstavka 5. člena Uredbe (prav tako že povzeta), na podlagi katere lahko carinski organ zahteva (dodatne) podatke, specifične za vrsto pravice. Iz opisanih pravil izhaja za predloženo zadevo dvoje pomembnih posledic.

(19) Prvič. Morebitna kršitev opisanih pravil vodi k nezakonitosti odločbe o zahtevi za ukrepanje; pri tem je za predloženo zadevo bistveno, da nezakonitost te odločbe ne vodi nujno tudi k nezakonitosti odločbe o zadržanju blaga. Ob zasegu blaga, kot je opredeljeno v odločbi o zahtevi za ukrepanje, bi bil zaseg lahko povsem zakonit, čeprav bi bila tamkajšnja opredelitev spornega blaga posledica napačne uporabe navedenih materialnih in procesnih pravil. To pa pomeni, da ima uvoznik, ki mu je bilo blago zaseženo, pristno pravno potrebo (in posledično pravno korist), da upravnosodnemu preizkusu ni podvržena le odločba o zasegu, temveč tudi odločba, na kateri odločba o zasegu temelji.

(20) Drugič. Opisana pravila za izdajanje odločbe o zahtevi za ukrepanje kažejo na to, da utegne biti breme vlagatelja zahteve za ukrepanje, ki se nanaša na patent, znatno večje, kot če bi se zahteva nanašala na (recimo) blagovno znamko. Po naravi stvari utegne biti v prvem primeru potrebno sorazmerno zahtevno tehnično znanje, ki je carinskim organom težje dostopno (morda celo nedostopno), medtem ko bi v drugem primeru lahko zadoščal že enostaven vizualni pregled. V tem kontekstu se pokaže kot pravno tehten (pri)tožbeni razlog, da so bili kriteriji razmejitve med pristnim in spornim blagom, kakor jih je bila navedla prizadeta stranka ob zahtevi za ukrepanje (GCU pa sprejel), brez sleherne razlikovalne vrednosti. Ta, z dokaznimi predlogi podprt argument, bi bilo treba v upravnem sporu vsebinsko obravnavati.

(21) Navedeni razlogi zadostujejo za utemeljitev stališča, da tožeči stranki ni bilo mogoče enostavno odreči sodnega varstva proti izpodbijani odločbi. Pritožbeno sodišče se zato ni podrobneje ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi argumenti tožeče stranke ter je v skladu s prvim odstavkom 22. člena (novega) Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07) in 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

(22) Odločitev o pridržanju odločanja o stroških pritožbenega postopka do končne odločitve ni bila potrebna, saj ti niso bili priglašeni.


Zveza:

ZUS člen 4, 4/1. Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 člen 1, 1/1, 5, 5/1, 5/5, 5/6, 5/8, 9, 9/1, 13.ZICPES člen 1, 1/1, 1/2, 68, 68/1, 68/2, 74, 74/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTY5NQ==