<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba X Ips 78/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:X.IPS.78.2004
Evidenčna številka:VS1009638
Datum odločbe:07.02.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) U 349/2000
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - URBANIZEM
Institut:ukrep urbanističnega inšpektorja - stranka - pravni interes

Jedro

Če zahtevo za začetek postopka vloži oseba, ki ne uveljavlja ali ne ščiti svojih pravic ali pravnega interesa in tega niti z ničemer ne pojasni, ji kljub temu, da je zahtevo vložila, ne gre položaj stranke v upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.2000, s katero je slednja zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 26.9.2000. Z navedeno vlogo je tožnik od tožene stranke kot nadzorstvenega organa zahteval, da ugotovi razloge, zaradi katerih inšpektor ni ukrepal zoper investitorja A., ki v njegovi soseščini gradi objekt brez predpisanih dovoljenj. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku, saj ta teče po uradni dolžnosti pri organu prve stopnje in tako ne more zahtevati od pritožbenega upravnega organa, da uvede ukrepe inšpekcijskega nadzorstva. Ker torej ni pogojev za uvedbo postopka, je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 129. člena ZUP zahtevo s sklepom zavreči.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, pravilni pa so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in sodišče se nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik, ki je pri inšpekcijskem organu predlagal uvedbo postopka, na toženo stranko, ki je pritožbeni organ v zadevah inšpekcijskega nadzora, vložil zahtevo – nadzorstveno pritožbo. Po 2. točki 1. odstavka 129. člena ZUP (1999) organ zavrže zahtevo s sklepom, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Takšna zahteva se lahko zavrže kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani navedeni razlogi (2. odstavek 129. člena ZUP 1999). Ker se inšpekcijski postopek vselej uvede po uradni dolžnosti zaradi javnega interesa, ne pa interesa posameznika, tudi tožnik, ki je predlagal uvedbo postopka, nima položaja stranke. Tožnik niti v zahtevi, niti v tožbi ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval uveljavljanje kakšnih svojih pravic in pravnih koristi ter tako s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno oceno njegove zahteve, ne more biti uspešen. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da mu je bila kršena pravica do pritožbe. Po 3. odstavku 13. člena ZUP (1999) je v primerih, ko je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo, če zakon, v katerem je tako določeno, določa tudi, kdo o pritožbi odloča. Ker je tožena stranka o tožnikovi zahtevi odločila na prvi stopnji, za takšne primere pa zakon ne določa pritožbe in tudi ne določa, kdo o pritožbi odloča, tudi ni določena pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim ministrstvo zavrže zahtevo vlagatelja po 129. členu ZUP.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so bila kršena določila ZUP, ko v zadevi U 226/02 kot zadnje vloženi tožbi, ni bila upoštevana predlagana združitev postopka s predmetno zadevo. Gre za kršitev pravic tožnika in za neizdajo meritorne odločbe, zoper katero ima tožnik kot stranka možnost vložiti posebno pritožbo. Napačno je stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da tožnik nima položaja stranke, temveč je njegova zahteva le pobuda organu inšpekcije, da uvede postopek po uradni dolžnosti. Predmetna zadeva je stekla le na pobudo tožnika, ko je inšpekcijskemu organu prijavil črno gradnjo soseda. Tožnik je torej prevzel vlogo ovaditelja in t.i. tretje osebe in nenazadnje zaščitnika svojih pravnih koristi. Inšpekcijski organ je po tej prijavi tudi uvedel upravni postopek, torej ima tožnik od začetka vlogo t.i. tretje osebe in stranke, katero je bil prvostopenjski organ dolžan obveščati o rezultatih upravnega postopka in ji omogočiti pritožbo. Pravica do pritožbe tožnika izhaja tudi iz 2. odstavka 127. člena in 3. odstavka 129. člena ZUP. V nadaljevanju izpodbija še sodbo, opr. št. U 226/02 z dne 20.12.2002. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in združi predmetno zadevo z zadevo U 226/02, odpravi sodbo sodišča prve stopnje in samo odloči, ali podrejeno, da prvostopnemu sodišču vrne zadevo v ponovno reševanje, ali spremeni odločbo sodišča prve stopnje in odloči v korist tožeče stranke. Predlaga tudi priznanje vseh dosedanjih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval ukrepanje tožene stranke kot pritožbenega organa v zadevi inšpekcijskega ukrepa zoper investitorja A., ki naj bi v njegovi soseščini gradil objekt brez potrebnih dovoljenj. Kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožnik niti v zahtevi za uvedbo postopka, niti v tožbi ni navajal okoliščin, s katerimi bi izkazoval uveljavljanje kakšnih svojih pravic in pravnih koristi v inšpekcijskem postopku. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik, ki je sicer predlagal uvedbo inšpekcijskega postopka, nima položaja stranke. Sposobnost biti stranka v smislu določbe 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99; ZUP 1999), je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja. Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima zato le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Če zahtevo za začetek postopka vloži oseba, ki ne uveljavlja ali ne ščiti svojih pravic ali pravnega interesa in tega niti z ničemer ne pojasni, ji kljub temu, da je zahtevo vložila, ne gre položaj stranke v upravnem postopku. Tako je tožena stranka pravilno odločila, ko je na podlagi 2. odstavka 129. člena ZUP (1999) zahtevo tožnika zavrgla. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Revident tudi ne more uspeti z ugovorom o združitvi postopkov, s čimer naj bi bila zagrešena bistvena kršitev postopka v upravnem sporu. Ali bo sodišče po 41. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) združilo več postopkov v enega, je v presoji sodišča. Sodišče izda sklep le v primeru, ko se odloči za združitev več postopkov v skupno obravnavo in odločanje, zoper ta sklep pa pritožba ni dovoljena.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jih storila tožena stranka, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo ali prvostopenjskim upravnim organom, torej niso neposredno predmet preizkusa. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem pravilno izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da s sklepom tožene stranke tožniku ni bila kršena pravica do pritožbe ter se pri tem oprlo na 3. odstavek 13. člena ZUP (1999), ki določa, da je v primeru, ko je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo, če zakon to izrecno določa in če določa tudi, kdo v takem primeru odloča o pritožbi. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka o tožnikovi zahtevi odločila na prvi stopnji, v času odločanja veljaven ZUP (1999) pa ni določal, kdo v tem primeru odloča o pritožbi, je neutemeljeno sklicevanje revidenta na pravico do pritožbe, ki jo določa 3. odstavek 129. člena ZUP (1999).

Revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na sodbo, opr. št. U 226/02 z dne 20.12.2002, pa revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v obravnavanem primeru predmet preizkusa le sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 349/2000-15 z dne 20.12.2002.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUP (1999) člen 13, 13/3, 42, 127, 127/2, 129, 129/1-2, 129/2, 129/3. ZUS člen 41.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTQwNg==