zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS0011633

Odločba:Vmesna sodba II Ips 556/2006
 ECLI:
Odločba 2:VSL II Cp 3115/2005
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:29.01.2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - konkurenca objektivne in krivdne odgovornosti - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in kolesarja - kršitev cestnoprometnih predpisov kolesarja - ravnanje oškodovanca - oprostitev odgovornosti - verodostojnost policijskega zapisnika
Zveza:ZOR člen 173, 177, 177/2, 177/3. ZVCP člen 2, 2/1, 20, 20/2, 27, 27/1, 90, 90/1.
JEDRO:
Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve odgovornega, pri čemer se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

Odsotnost elementa nepričakovanosti, ob dejstvu, da toženka v postopku tega elementa ni zatrjevala, utemeljuje zaključek, da toženka ni uspela dokazati, da je ravnanje tožnice izključni vzrok za nezgodo in da je objektivno odgovorna imetnica nevarne stvari v tem primeru popolnoma prosta odgovornosti.

Kadar oškodovanec sam ravna nepazljivo in pretrpi škodo, je to razlog za delno razbremenitev imetnikove odgovornosti.

IZREK:
Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka delno spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v obsegu 30 %, ter se v celoti razveljavita odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka in odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:
1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi prometne nesreče. Dne 15. 5. 1999 je, ko je s kolesom prečkala V. cesto, vanjo z osebnim avtomobilom trčila zavarovanka toženke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in zahtevek za povračilo stroškov pravdnega postopka s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odloči v skladu s 379. oziroma 380. členom ZPP. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da njeno pritožbeno uveljavljanje (da je zavarovanka toženke pripomogla k nastanku nezgode in je sokriva) predstavlja pritožbeno novoto. S pritožbeno navedbo je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, ki je v tem, da je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno presodilo, kdo je odgovoren za nesrečo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zaključiti, da toženka ni uspela dokazati izključne krivde tožnice, kar pa logično pomeni le, da je (so)kriva zavarovanka toženke. Njen zahtevek temelji na izključni odgovornosti zavarovanke toženke kot voznice avtomobila - imetnice in uporabnice nevarne stvari, ugotavljanje (so)krivde pa je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo določbo 337. člena ZPP. Nadalje navaja, da sta nižji sodišči ugotovitve oprli na mnenje sodnega izvedenca in odločbo o prekršku. Tožnica je v pritožbi argumentirano izpodbijala dokazno vrednost mnenja in pravilnost ugotovitev v mnenju. Opozorila je, da izvedenec navaja (točka 3.6 mnenja), da "ni poznana niti točna prometna situacija na območju mesta nezgode in s tem event. motenje preglednega in vidnega polja, poznana ni niti hitrost enega ali drugega vozila, mesto in način reagiranja voznice OA, mesto, kjer se je neposredno po nezgodi osebno vozilo ustavilo, konec koncev pa tudi ni poznan točen način in hitrost gibanja kolesarke od roba ceste do mesta trčenja". Do teh pomislekov se sodišče druge stopnje ni opredelilo oziroma jih ni prepričljivo (natančno in argumentirano) obrazložilo, saj je navedlo le, da tožnici z njenimi pomisleki dokazne vrednosti mnenja ni uspelo ovreči. V zvezi z izpodbijanjem dokazne vrednosti policijskega zapisnika se ne strinja z oceno sodišča druge stopnje, da v pritožbi ni na sprejemljiv način pojasnila dvoma v delo policistov. V pritožbi je napisala, da izvedensko mnenje temelji na policijskem zapisniku, ki je bil narejen le na podlagi izjave zavarovanke toženke (ki je izjavila, da se je tožnica zaletela v vozilo z leve strani; medtem ko tožnica v tožbi trdi, da jo je vozilo zadelo od zadaj), zato je jasno, da je policijski zapisnik enostranski ter ne more biti objektiven in verodostojen dokaz. Dodaja še, da ni pomembno, kje je prečkala cesto, temveč je pomemben njen položaj v trenutku trčenja, torej da jo je vozilo zadelo od zadaj in ne od strani. Zaključek sodišča druge stopnje, da zavarovanka toženke ni mogla preprečiti nastanka nevarne situacije in nezgode, je zmotno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem (točka 3.6), ki pravi, da je nemogoče zanesljivo ugotoviti, ali je imela voznica OA kljub vsemu možnost preprečiti trčenje. Glede na omejitev hitrosti 50 km/h in preglednost ceste je ob normalni (pričakovani) pozornosti in pazljivosti voznika motornega vozila, možno reagirati na nepričakovane dogodke, tako da ne pride do nesreče.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Neutemeljeno je revizijsko izvajanje o kršitvi pravice do izjave v pritožbenem postopku, ker se sodišče druge stopnje naj ne bi izjavilo o pritožbenih navedbah, s katerimi je tožnica izpodbijala dokazno vrednost izvedenskega mnenja in pravilnost ugotovitev v mnenju, oziroma se do njih ni dovolj natančno in argumentirano opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi pomisleki seznanilo in jih obravnavalo, nanje pa obširno in argumentirano odgovorilo (na strani pet odločbe). Pojasnilo je, da pritožbeni pomisleki o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja izgubijo svojo tehtnost ob dejstvu, da je izvedenec svoje mnenje zgradil predvsem na podatkih, ki jih je tožnica sama posredovala (z izpovedbo stranke na glavni obravnavi 21. 8. 2002, izdelavo priložnostne skice in pojasnili na glavni obravnavi 9. 6. 2003). V kolikor pa tožnica z revizijskimi trditvami izpodbija dokazno vrednost mnenja in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve, je pojasniti, da s tem načenja vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica izpodbijala dokazno vrednost policijskega zapisnika, ki naj ne bi bil verodostojen že iz razloga, ker temelji zgolj na izjavi zavarovanke toženke. Odgovor pritožbenega sodišča, da tožnica dvoma v delo policistov ni pojasnila na sprejemljiv način (zadnje štiri vrstice na strani šest odločbe), sicer res nakazuje na tožničin zaključek, da pritožbenega očitka ni obrazložila argumentirano. Vendar pa je iz konteksta obrazložitve razbrati, da je sodišče druge stopnje s takšnim odgovorom tožnici pojasnilo, da njen pritožbeni očitek ni relevanten in utemeljen, saj v pritožbi zatrjevana okoliščina (da policijski zapisnik temelji le na izjavi zavarovanke toženke) sama zase zapisniku ne odvzema verodostojnosti, drugih tehtnih pomislekov v verodostojnost zapisnika pa tožnica ni zatrjevala. Nenazadnje sodišče prve stopnje ugotovitve o načinu trka ni gradilo le na policijskem zapisniku, temveč tudi na izpovedbah pravdnih strank in izvedenskem mnenju.

8. V zvezi z okoliščinami nastanka nezgode sta nižji sodišči ugotovili, da se je tožnica, še preden je zapeljala na V. cesto, s kolesom peljala po kolesarski stezi na T. cesti v smeri centra, vendar po napačni levi strani. Nato je ostro zavila levo na V. cesto, kjer ni več kolesarske steze, se peljala 15 metrov, ustavila ob frizerskem salonu ter zaradi gostega prometa čakala, da bo prečkala cesto. Pri prečkanju ceste s kolesom je vanjo z osebnim avtomobilom trčila zavarovanka toženke. Do trčenja je prišlo nekje med frizerskim salonom C. in objektom na naslovu ... (gostinski lokal), na prometnem pasu zavarovanke toženke, na delu pasu, ki je bližje sredini vozišča. V času nezgode je bilo vozišče suho, vidljivost dobra, hitrost vožnje pa s splošnim predpisom omejena na 50 km/h. Izvedenec je hitrost tožnice ocenil med 15-20 km/h in tožene med 30-50 km/h. Zavarovanka toženke je od zavoja s T. ceste na V. Cesto do mesta trčenja potrebovala pet sekund, tožnica pa ob prečkanju pod kotom 45° tri sekunde. Izvedenec je tako zaključil, da bi tožnica v trenutku, ko se je odločila za prečkanje ceste, vozilo lahko videla, tudi če je kot prečkanja manjši kot 45° in hitrost vozila manjša od 50 km/h. Tožnica je V. cesto prečkala tam, kjer ji prometna signalizacija tega ni dovoljevala, saj ni bilo prehoda za pešce in kolesarje. Bi pa to lahko storila preko prehoda za pešce pri objektu na T. 84, preden je s T. Ceste zavila levo na V. cesto.

9. Izpodbijani sodbi izhajata iz objektivne odgovornosti zavarovanke toženke, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR). Za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila mora toženka po drugem odstavku 177. člena ZOR dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke, da je bilo ravnanje oškodovanke nepričakovano in da se posledicam tega ravnanja imetnica motornega vozila ni mogla izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanke za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebej skrben človek. Če tožena stranka nepričakovanosti in/ali nepreprečljivosti ne dokaže, pa se svoje odgovornosti lahko delno razbremeni po tretjem odstavku 177. člena ZOR, če dokaže, da je oškodovanka deloma kriva za škodo, torej da je deloma prispevala k nastanku škode.

10. Ob izhodišču, da je zavarovanka toženke objektivno odškodninsko odgovorna, tožnici za utemeljenost njenega zahtevka ni treba zatrjevati ničesar več. Trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti je namreč na toženki. Zato je stališče pritožbenega sodišča, da je tožničino pritožbeno uveljavljanje o prispevku zavarovanke toženke (njeni "sokrivdi") novo dejstvo, napačno. Niti ne gre za dejstvo, saj je vprašanje (delne) razbremenitve toženkine odgovornosti vprašanje materialnega prava.

11. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da pomeni ravnanje tožnice, ki se, preden je s kolesom zapeljala preko V. ceste, ni dovolj dobro prepričala, ali lahko to stori varno za druge udeležence v prometu, cesto pa je prečkala na mestu, kjer ni prehoda za pešce, pretežen vzrok za nezgodo. Revizijsko sodišče se strinja, da je tožnica kršila cestnoprometne predpise, in sicer 90. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/1998, v nadaljevanju ZVCP), ki kolesarjem nalaga, da morajo za vožnjo uporabljati kolesarski pas, kolesarsko stezo ali kolesarsko pot. Glede vožnje preko javne ceste pa velja, da morajo udeleženci v cestnem prometu ravnati tako, da ne ovirajo ali ne ogrožajo drugih udeležencev v cestnem prometu (drugi odstavek 20. člena ZVCP), kar pomeni, da se mora kolesar, ki prečka javno cesto, prepričati, da to lahko stori varno zase in za druge udeležence ter spustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po javni cesti. Nižji sodišči sta presodili tudi, da vožnja voznice osebnega vozila ni bila v nasprotju s predpisi in da trčenja s kolesarko zaradi prekratke razdalje in prekratkega reakcijskega časa ni mogla preprečiti. Vrhovno sodišče razlogom sodišč v celoti pritrjuje in ugotavlja neutemeljenost revizijskega očitka, da zaključek nižjih sodišč nima opore v izvedenih dokazih. Čeprav se izvedenec ni mogel izjasniti o tem, ali bi zavarovanka toženke nesrečo lahko preprečila, sta nižji sodišči ob presoji vseh pomembnih okoliščin pravilno zaključili, da trčenja objektivno gledano ni bilo mogoče preprečiti.

12. Reviziji je pritrditi v delu, da ocena pritožbenega sodišča o obstoju pogojev za popolno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti toženčeve zavarovanke ni pravilna. Za obstoj nepričakovanosti škodnega dogodka namreč ne zadostuje ugotovitev sodišč, da zavarovanka toženke ni mogla pričakovati tožničine protipredpisne vožnje. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, pri čemer se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti, kjer se vprašamo, ali je bilo oškodovančevo ravnanje v danih okoliščinah pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, zaradi česar bi bil neposredno prizadet smisel objektivne odgovornosti. Ob dejanskih ugotovitvah, da je do nezgode prišlo v mestnem naselju, neposredni bližini frizerskega salona in gostinskega lokala, sredi dneva ob 12.10 uri, kolesarjevo prečkanje cestišča ni nekaj izrednega in neobičajnega. Zato odsotnost elementa nepričakovanosti, ob dejstvu, da toženka (ki nosi trditveno in dokazno bremen za vse elemente "oprostitvenega dejanskega stanu") v postopku tega elementa ni zatrjevala, po presoji revizijskega sodišča utemeljuje zaključek, da toženka ni uspela dokazati, da je ravnanje tožnice izključni vzrok za nezgodo in da je objektivno odgovorna imetnica nevarne stvari v tem primeru popolnoma prosta odgovornosti.

13. Kadar oškodovanec sam ravna nepazljivo in pretrpi škodo, je to razlog za delno razbremenitev imetnikove odgovornosti. Ker je tožnica cesto prečkala zunaj prehoda za pešce, je s tem prevzela tveganje za škodljive posledice, temu pa je dodati še njeno neskrbno ravnanje, ko se pred prečkanjem ceste ni dovolj prepričala, da to lahko stori varno. Možnost pričakovati nepremišljeno in protipredpisno prehajanje preko ceste, ki sicer ne pomeni običajnega obnašanja udeležencev v prometu, je treba vrednotiti tudi z upoštevanjem načela zaupanja v spoštovanje prometnih predpisov, uzakonjenega v 2. členu ZVCP, in v okviru 27. člena ZVCP, ki vozniku nalaga, da sme voziti s tako hitrostjo, da lahko vozilo stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Ob tehtanju teže tožničinega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja osebni avtomobil kot nevarna stvar, Vrhovno sodišče zaključuje, da je tožničin prispevek k nastanku škode 70 %, tako da je zavarovanko toženke oprostiti za 70 % odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Tožena stranka je zato za nastalo škodo odgovorna 30 %.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je tožničini pritožbi delno ugodilo in drugostopenjsko sodbo v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo delno spremenilo, tako da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v obsegu 30 % (prvi odstavek 380. člena ZPP) in posledično v celoti razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka in odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških. V ostalem delu, to je glede podlage tožbenega zahtevka do 70 %, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Kdo bo varoval varuhe?
Quis custodiet custodes?