Sodba II Ips 213/2008

Jedro

Da bi za citiranje glasbenih avtorskih del, veljale posebnosti, ne drži. Že na podlagi gramatikalne razlage besedila prvega odstavka 51. člena ZASP moč dognati, da ZASP dopušča citiranje vseh kategorij avtorskih del, pri čemer pa mora biti citat bistveno manj obsežen od nosilca citata (odlomki del). Ker so glasbena avtorska dela običajno materialno fiksirana v obliki zapisa skupka partov ene glasbene kompozicije, ki so združeni, da bi se hkrati izvajali, je logično, da se v knjižnih delih citirajo predvsem tako, da se navede odlomek partiture.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženka iz publikacije O., avtorja L. S., izreže ali do nerazpoznavnosti izbriše na straneh 212, 213, 214, 216 in 217 objavljene dele partiture tožnikovega dela A., v vseh dostopnih izvodih obravnavane publikacije, vključno s tistimi v javno dosegljivih knjižničnih zbirkah, da plača odškodnino zaradi kršitve avtorskih pravic v znesku 6.259,39 EUR (prej 1,500.000 SIT) ter da na lastne stroške objavi sodbo v dnevniku Delo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali vrnitev zadeve v ponovno presojo. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo 51. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in nasl., v nadaljevanju ZASP). Ta namreč taksativno našteva področja, s katerih je mogoče citirati odlomke avtorskih del, med njimi pa ni glasbenega. Citiranje na način, da se objavi del partiture glasbenega avtorskega dela, ni dopustno. Objava dela tožnikove partiture ni bila neogibno potrebna, saj bi se lahko isti cilj, to je ponazoritev, dosegel s sklicevanjem na številke takta. Nižji sodišči konkretnega primera tudi nista presojali z vidika pogojev, ki jih določa 46. člen ZASP. Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje tožniku ni dopustilo vprašati pričo L. S., ali pozna kakšno muzikološko delo, ki je zaradi tega, ker v njem niso objavljeni deli partiture, manj vredno. Pritožbenemu sodišču očita, da na pritožbene navedbe glede omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zadostno odgovorilo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Res je, da pojem "citat" v običajni besedni rabi pomeni dobesedno navedbo tujega besedila,(1) vendar pa gre v konkretnem primeru za avtorskopravni citat. Določba 51. člena ZASP predstavlja samostojen primer omejitve avtorske pravice, ki je neodvisen od drugih primerov, presojati pa ga je potrebno tudi z vidika splošnih pogojev iz 46. člena ZASP. S citatom se v delo pritegne tuja misel, s katero avtor daje potrditev, ponazoritev, podkrepitev ali zavrnitev za lastno. Citati niso sami sebi namen, temveč so samo dodatek k uporabnikovem delu, s katerim morajo biti v miselni zvezi. V interesu občestva je avtorju naloženo, da tolerira določen, razmeroma manjši poseg v svoje izključne pravice. Da bi za citiranje glasbenih avtorskih del, veljale posebnosti, ne drži. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da je že na podlagi gramatikalne razlage besedila prvega odstavka 51. člena ZASP moč dognati, da ZASP dopušča citiranje vseh kategorij avtorskih del (torej tudi glasbena avtorska dela), pri čemer pa mora biti citat bistveno manj obsežen od nosilca citata (odlomki del). Zaradi določitve dovoljenega obsega citata pa so v prvem odstavku 51. člena ZASP še dodatno taksativno naštete kategorije del, in sicer s področja fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije, kjer je mogoče citirati posamična celotna dela. Navedeno logično izhaja tudi iz same narave avtorskega dela, saj je za dosega namena citiranja npr. sliko ali fotografijo primernejše citirati v celoti kot pa njen del. Ker so glasbena avtorska dela običajno materialno fiksirana v obliki zapisa skupka partov ene glasbene kompozicije, ki so združeni, da bi se hkrati izvajali, je logično, da se v knjižnih delih citirajo predvsem tako, da se navede odlomek partiture.

7. Nižji sodišči sta obravnavano citiranje presojali tudi iz vidika pogojev, določenih v 46. členu ZASP (glej četrto in peto stran sodbe sodišča prve strani ter tretjo stran sodbe sodišča druge stopnje). Revizijski očitek, da bi konkretna publikacija brez odlomkov tožnikovega avtorskega dela izgubila velik del vsebine, ni utemeljen. Nosilec citata namreč vsebuje 376 strani, odlomki tožnikovega avtorskega dela pa se pojavljajo na petih straneh. Tožnikovo avtorsko delo tako ni citirano v taki meri, da bi lahko uporabnik spoznal in užival njegovo delo že v obliki citata. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da objava dela tožnikove partiture ni bila neogibno potrebna, saj bi se lahko isti cilj, to je ponazoritev, dosegel s sklicevanjem na številke takta. ZASP namreč ne zahteva, da mora biti citat nujno potreben, relevantno pa tudi ni, ali bi se ponazoritev drugega avtorskega dela lahko dosegla na drug način. Bistveno je le, da je podan animus citandi. Upoštevati je tudi treba, da je avtorskopravni citat pomemben del metodike znanstvenega dela.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo v revident vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanja priči L. S., ali pozna kakšno muzikološko delo, ki je zaradi tega, ker v njem niso objavljeni odlomki partiture, manj vredno, ni podana, kar je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Konkretno vprašanje se namreč ni nanašalo na ugotavljanje pravno odločilnih dejstev in za odločitev v obravnavani zadevi ni bilo pomembno, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga ni dopustilo. Revizijsko sodišče prilog in pisanj, ki jih je pripravil tožnik sam in so bile priložene reviziji, ni upoštevalo, saj je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uvedeno pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju (razen v primeru, ko ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano).

9. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) neutemeljeno revizijo zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP) .

---.---Op. št. (1): Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS, 1994, str. 88.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 857/2017-14
• UPRS sodba I U 1183/2012
• UPRS Sodba I U 1438/2021