<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 1015/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.1015.92
Evidenčna številka:VS10033
Datum odločbe:25.02.1993
Področje:POLITIČNE STRANKE
Institut:izbris vpisa imena iz registra političnih organizacij

Jedro

Zavrnitev, ker tožeča stranka kot že prej registrirana politična organizacija ne more v upravnem postopku zahtevati izbris podobnega imena druge politične organizacije v registru političnih organizacij, saj pristojni upravni organ po zakonu za vpis v register izda potrdilo, ki pa ni upravna odločba po zakonu o političnem združevanju in ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla kot nedovoljeno pritožbo tožeče stranke proti vpisu Štajerske demokratske krščanske stranke stranke (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v register političnih organizacij pri Oddelku za občo upravo občine (potrdilo z dne 16.9.1992, ki je v upravnih spisih). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da zakon o političnem združevanju (Uradni list SRS, št. 42/89 in 3/90 ter RS, št. 35/90 - ZPZ) v 2. odstavku 10. člena določa, da se mora ime politične organizacije jasno razlikovati od imen drugih političnih organizacij. Zakon po mnenju tožene stranke ob tem ne ureja varstva imena že registriranih političnih organizacij, kar pomeni, da tožeča stranka ne more s pritožbo izpodbijati vpisa druge politične organizacije v register političnih organizacij. Dejanje vpisa v register političnih organizacij namreč nima značaja konkretnega upravnega akta, ki se lahko izpodbija v pritožbenem postopku. V 17. členu citiranega zakona so sicer določeni postopek in razlogi za izbris vpisa politične organizacije iz registra političnih organzacij, vendar v zakonu ni podlage za vodenje upravnega postopka na zahtevo politične organizacije, ki zahteva razveljavitev oziroma izbris vpisa imena druge politične organizacije iz registra političnih organizacij. Prvostopni organ bi zato moral pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavreči. Tožena stranka je odločila tudi v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 466/90-9 z dne 7.2.1991 v upravnem sporu o izbrisu imena že registrirane politične organizacije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v pravni državi ne more biti pravnih praznin in se tožena stranka ne more sklicevati, da ne more neke pritožbe rešiti, ker manjkajo predpisi. Meni tudi, da predpisi niso edini pravni vir. Če jih ni, so pravni viri na primer: splošna načela pravičnosti, splošna pravna načela , sodna praksa, analogija in sploh vse drugo objektivno pravo. Ti pravni viri v danem primeru ne manjkajo. Potrebno se je sklicevati najprej na določbo 25. člena slovenska ustave s podnapisom "pravica do pravnega sredstva." Sklicevati se je potrebno tudi na določbo 2. odstavka 15. člena zakona o političnem združevanju, čeprav je ta določba napisana v drugem konkretnem kontekstu. Res se kratica imena nove registrirane stranke ŠDKS razlikuje od kratice imena tožeče stranke _ SKD, vendar ne gre le za kratico, ampak gre za politično življenje v vsakdanji praksi. Pri politični stranki z imenom ŠDKS gre le za zamenjavo zaporedja "krščanski demokrati". Sintagma "demokratski kristjani"se sploh ne uporablja . Na ta način bi se v praksi in v vsakdanjem življenju za člane ene ali druge izmed navedenih dveh političnih strank uporabljalo le ime "Krščanski demokrati". Ta okoliščina dokazuje, da se imeni obeh političnih strank v vsakdanjem življenju in v vsakdanji praksi ne razlikujeta. Opozarja tudi na dejstvo, da tudi predznak nove, s strani tožeče stranke osporavane registrirane stranke: "Štajerska" pri tej razlagi ne more nič spremeniti. Kajti tudi tožeča stranka kot politična stranka deluje po vsej Sloveniji. Organizirana je v vseh 62 slovenskih občinah, z občinskimi in krajevnimi odbori. Organizirana je namreč regionalno, tedaj tudi na štajerskem območju. V dokaz tega se sklicuje na svojo organizacijsko shemo s 16 regionalnimi odbori, med katerimi so tudi štajerske regije, in sicer celjska, mariborska, pomurska, posavska, ptujsko-ormožka in zasavska. Iz razlogov izpodbijane odločbe se da smiselno tudi razbrati, da se v kontekstu tega spora med SKD in ŠDKS tožeči stranki ne priznava lastnosti stranke in aktivne legitimacije v upravnem sporu, pri čemer se sklicuje na določbo 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nepravilnost in nezakonitost izpodbijane odločbe je treba oceniti še z ene strani. Prvostopni organ, ki vodi register političnih organizacij, je dolžan po uradni dolžnosti paziti na zakonitost vpisa. Zakonitost v danem primeru je tudi ugotavljanje dejstva, da se mora ime politične organizacije jasno razlikovati od imen drugih političnih organizacij. Vedno pa je lahko ugotovitev dejanskega stanja zmotna ali nepopolna, kar pomeni, da je možna in dopustna pritožba prizadete stranke in posledično tudi upravni spor. Na ta način bi tožena stranka njeno pritožbo kvečjemu lahko zavrnila, ne pa zavrgla. Predlaga, da sodišče zavrne vpis Štajerske demokratske krščanske stranke v register političnih organizacij v Občini Maribor, ali podrejeno, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovno obravnavo in odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter še dodaja: na zakonitost vpisa političnih organizacij v register političnih organizacij mora paziti po uradni dolžnosti upravni organ, ki vodi register. Register političnih organizacij v skladu z 11. členom zakona o političnem združevanju vodi za občo upravo pristojni občinski upravni organ v občini, v kateri ima politična organizacija sedež. Glede na dejstvo, da ni predpisan enoten register političnih organizacij, je po mnenju tožene stranke delno utemeljena trditev tožeče stranke, da se lahko registrira več političnih organizacij s podobnim imenom, kar povzroča zmedo in negotovost. Tožena stranka tudi meni, da ni pooblaščena presojati politične posledice podobnih imen političnih organizacij v vsakdanji politični praksi in s tem povezano organiziranost političnih organizacij na območju Republike Slovenije. Zavrača trditev tožeče stranke, da se da iz izpodbijane odločbe oziroma iz njenih razlogov smiselno ugotoviti, da v kontekstu tega spora tožeči stranki ne prizna lastnosti stranke in aktivno legitimacijo v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo je le odločila, da vpis v register političnih organizacij ni odločba, torej upravni akt, in ga ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke proti vpisu Štajerske demokratske krščanske stranke v register političnih organizacij zavreči kot nedovoljeno na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se moti, ker meni, da sme vpis imena druge politične organizacije izpodbijati v upravnem postopku. Sodišče se namreč strinja s presojo tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ne šteje vpis v register političnih organizacij za upravno odločbo. V citiranem zakonu o političnem združevanju in v ZUP namreč ni materialne podlage, da se vpis v register političnih organizacij šteje za upravno odločbo.

Glede na določbe 9. člena zakona o političnem združevanju vpis v register političnih organizacij res pravno učinkuje, saj postane politična organizacija z dnem vpisa pravna oseba in sme kot politična organizacija začeti z delom, vendar je to le pravno dejstvo, na katerega zakon veže pravne posledice. Ko zakon ureja način uresničevanja svobode združevanja občanov, predvideva pri ustanavljanju političnih organizacij izdajo upravne odločbe le v primeru, če se zavrne vpis v register političnih organizacij. Taka odločba se sme pod pogoji iz 13. člena navedenega zakona izdati le v roku 8 dni od dneva, ko je pristojni organ prejel popolno vlogo s predlogom za vpis. Samo na tako odločitev o predlogu za vpis se lahko nanaša določba 14. člena, po kateri se šteje, da je politična organizacija vpisana v register, če pristojni organ v roku 8 dni ne odloči o predlogu. Očitno je bil tudi namen zakona tak, da se ob nastajanju političnih organizacij čim bolj poenostavi in pospeši njihova registracija, ki ni vezana na predhodno izdajo upravnega akta, ampak nastane ob zakonitih pogojih po samem zakonu, če pristojni organ v zakonitem roku vpisa ne zavrne. Po izrecni določbi 2. odstavka 12. člena navedenega zakona izda upravni organ politični organizaciji le potrdilo o vpisu, torej akt, ki po pravilih upravnega postopka ni upravni akt, zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku.

Zakon o političnem združevanju res vsebuje po 2. odstavku 10. člena načelo, da se mora ime politične organizacije jasno razlikovati od imen drugih političnih organizacij, vendar varstva pravice že registrirane politične organizacije do izbrisa imena druge politične organizacije ne ureja. Samo zaradi tega, da se omogoči že registrirani politični organizaciji varstvo njenega imena in s tem izbris imena druge politične organizacije, pa ni mogoče izvajati navedeni določbi zakona o političnem združevanju tako, kot to razlaga tožeča stranka, s čemer bi se uvedel v prakso postopek, ki ga navedeni zakon pri ustanavaljanju političnih organizacij ne pozna. Upravni organ, ki vodi register, mora sicer paziti po uradni dolžnosti na zakonitost vpisa, vendar v zakonu ni podlage za izvedbo upravnega postopka na zahtevo politične organizacije, ki z zahtevo za izbris imena druge politične organizacije v upravnem postopku uveljavlja pravico do nezamenljivosti svojega imena, pri čemer niti ni bistveno, ali je vloga označena kot pritožba zoper vpis, ali kot predlog za izbris. Zaradi navedenega je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper vpis imena prizadete stranke v register političnih organizacij pri prvostopnem organu, saj v navedenem zakonu, kot je že navedeno, ni bilo podlage za izvedbo upravnega postopka na zahtevo tožeče stranke. V konkretnem primeru namreč tožeča stranka tudi ni mogla nastopati kot stranka v upravnem postopku, saj ni bilo zakonite podlage za izvedbo upravnega postopka na njeno pritožbo.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke. Prav tako je neupoštevna tožbena navedba tožeče stranke, da se iz razlogov izpodbijane odločbe da smiselno razbrati, da se tožeči stranki ne priznava aktivne legitimacije v upravnem sporu. Sodišče meni, da taka ugotovitev iz izpodbijane odločbe ne izhaja, pa tudi sodišče je v tem upravnem sporu tožeči stranki priznalo aktivno legitimacijo.

Glede na obrazloženo je bil po presoji sodišča v izpodbijani odločbi zakon pravilno uporabljen. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). O pritožbi tožeče stranke zoper vpis prizadete stranke v register političnih organizacij pri prvostopnem organu z dne 16.9.1992 sodišče ni odločilo, ker ne gre za primer iz 15. člena zakona o političnem združevanju, ko sodišče v upravnem sporu odloči o vpisu v register. Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).


Zveza:

ZPZ člen 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17.ZUP člen 239, 239/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTE2OA==